V Jezusovem imenu

Cerkev v tradicionalnem bogoslužju praznuje praznik Jezusovega imena le malo za praznikom njegove obreze, saj je svoje ime dobil ob obrezi v templju. Če je med 2. in 5. januarjem nedelja, se praznik obhaja na nedeljo, sicer 2. januarja. Včasih se je tudi pri nas dogajalo, da je dete uradno svoje ime dobilo pri krstu, nemalokrat pa so potem človeka doma klicali drugače, kot pa je bilo njegovo krstno ime, pa naj je to bila kaka pomanjševalnica ali popolnoma drugo ime. Obred vstopa in znamenje pripadnosti staremu Izraelu je bila obreza, v novi Izrael, ki je Cerkev, se pa vstopi s svetim krstom. Krst je tudi vstop k vsem drugim zakramentom, vedno pa se vpraša po otrokovem imenu. Kakor je dejal star latinski rek, je ime znamenje, pri Hebrejcih je seveda to še kako veljalo, marsikje pa tudi še vedno velja, kot recimo v Afriki, zato imajo tamkajšnji otroci še svoje tamkajšnje ime, ki nekaj pomeni. 

Prvi pomen Jezusovega imena je nekako »Bog je Zveličar« ali »Odrešenik« in podobne različice, kakor smo tudi že rekli prvega januarja. Po sv. Pavlu lepo pravi vstopni spev, naj se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno in naj vsak Jezik spozna, da je Jezus Kristus Gospod, da je torej Bog in Kralj, Vsevladar. In sicer v slavo Boga Očeta gre to spoznanje in priznanje, to izpovedovanje.  Nebeški Oče je Jezusovo ime povzdignil nad vsa imena, zato bi se morala upogniti ne samo kolena ljudi, temveč tudi razum in volja pred tem imenom. Prav je zato, da se vselej poklonimo, ko ga izgovorimo, ko je ta vrstica iz Pisma Filipljanom pa celo pokleknemo, vendar bi še bolj prav bilo, da se resnično to zgodi tudi znotraj človeka, ki bi se v svojem napuhu in ponosu raje dvignil nad Jezusovo ime. Vendar nam je nadangel Gabrijel, ki v svojem imenu prav tako oznanja Jezusovo ime, saj pravi to ime »Gospod (od)rešuje«, da je bilo Jezusovo ime dano v nebesih. Mariji in Jožefu je povedal, naj bo dete poimenovano Jezus. 

Če pa njegovo ime govori, da je on Odrešenik, naznanja točno tisto, kar nam je za Božič dejal sv. Pavel, da se je razodela Božja ljubezen ali milost. Mi naj bi razumeli, da so njegova dela neskončne veljave, njegova avtoriteta neomejena, njegova najgloblja želja pa je spraviti nas oz. vse stvarstvo z nebeškim Očetom, njegovim Očetom. Želi, da bi spet bili njegovi sodediči, kar smo prvič postali pri krstu, vendar pa ljudje to radi izgubljamo. Pravi psalmist, da kako čudovito je Gospodovo ime po vsej zemlji, vendar pa nehvaležni ljudje to radi spregledamo in pozabimo. Bog je v Stari zavezi ljudem odpuščal in jim dajal milosti zaradi svojega imena, v Novi zavezi, torej v Jezusovi Cerkvi, se na nas ozira, nam odpušča in nas sprejema, zaradi Sinovega imena, ker nam je po njem dokončno spregovoril, se nam je razodel, še bolj pa, ker nas je po njem odrešil. »Ti, Gospod, si blag in mil in poln usmiljenja do vseh, kateri te kličejo,« pravi drugi del darovanjskega speva. Kdor resnično kliče Jezusovo ime, kdor resnično slavi in časti Gospoda, prejme njegovo usmiljenje in milost, celo, kakor lepo pravi sv. Janez, »milost za milostjo«. 

Jezus je vedno naklonjen svojim prijateljem, če prav kličejo njegovo ime. Prav mogoče je namreč Jezusovo in druga sveta imena tudi klicati površno, nemarno, kakor tudi v Jezi, zasmehovanju, preklinjanju in podobno. Jezusovo in druga sveta imena je treba klicati zavestno in pobožno ter z veliko vero, ker je pač treba vse prav izraziti, da bi bili uslišani. Če pa to ime in ta imena preklinjamo, seveda tudi nase in na svoje ter na Božje dobrine kličemo prekletstvo, ne pa milosti in blagoslova. Jezus si je nadel tudi še druga imena, poleg tega svojega lastnega, ki pa so vsa že vsebovana v njegovem lastnem imenu, vsako posebej pa poudarja kak poseben vidik njegove ljubezni do nas. Je Oče ubogih, je Dobri pastir, ki išče izgubljene ovce, je Sin človekov, kar pomeni, da si je popolnoma privzel našo človeško naravo in postal nam v vsem enak, razen v grehu, je pot, resnica in življenje. Ker je dejal, da je treba prositi Očeta za uslišanje v njegovem imenu, zato Cerkev v svojih prošnjah to vselej dela, posebno v glavnih, ki imajo vedno tovrstni zaključek. V njegovem imenu Cerkev podeljuje zakramente, prosi, blagoslavlja, izganja hude duhove in nas tudi pospremi ob slovesu od tega sveta. Kakor smo slišali v berilu, bo vsak, kdor kliče njegovo ime, rešen, zato nam svetuje, naj bo ob slovesu na naših ustih Jezusovo ime, zlasti pa seveda v mislih. Tudi potem pa v Jezusovem imenu prosi za verne rajne, naj jim slednji kot Gospod podeli večni pokoj. 

Apostoli in Cerkev pravzaprav nikdar niso imeli ničesar drugega, kakor le Jezusovo ime, da bi mogli karkoli doseči, ko govorimo o tistem, kar je potrebno doseči. Kakor pravi apostol Peter, ni imel zlata in srebra, dal je, kar je imel – po Jezusovem imenu pa je hromi ozdravel. Četudi bi torej imel zlato in srebro, četudi je kdo v Cerkvi imel ali ima bogastvo, pa ni ono tisto, ki ozdravlja ali odrešuje, temveč Jezusovo ime. Ni torej drugih sredstev in drugega imena pod nebom, kakor tudi pravi sv. Peter, žal pa si mnogi domišljajo, da temu je tako, pa iščejo rešitev na drugih naslovih, ali pa Jezusovo in druga imena preklinjajo. Posebej, ko nastopi v življenju križ. Pa se spet vrnemo k temu, kar smo rekli, da človeka napuh in ponos odvračata od tega, da bi pred Jezusom upognil svoje koleno. Ni problema – Bog nam je dal svobodo. Že v Stari zavezi nam govori, da je pred nas dal izbiro – blagoslov ali prekletstvo, življenje ali smrt, vendar na seveda vabi in želi, da izberemo blagoslov in življenje. Če se spomnimo, je tudi slovenska sinoda nosila tisti stavek: »Izberi življenje!« Potem se sicer ni izbralo ravno neposredno smrt, vsekakor pa udobno izumiranje. Boga je pač treba poslušati bolj kot ljudi, pa mu tudi dati slavo in čast tako, kakor je prav. Za češčenje in slavo Jezusovega imena morajo biti seveda tudi sredstva prava – pravo bogoslužje in maša, pravi zakramenti, pravi nauk in podobno. V resnici pa je, na koncu, še bolj od dobesednega preklinjanja, kar se sicer še najbolj dogaja kot neka grda razvada, žalostno to, da se Jezusovo ime in njega samega vse bolj izrinja na rob, ali že onkraj roba, vsekakor čim bolj daleč stran. To se lahko dogaja tudi tako, da se njegovo ime sicer z usti izgovarja, a kot je Gospod ponovil Izaijeve, besede, je v resnici srce ljudi daleč od njega. Kako žalostno je šele, če so ti ljudje cerkveni ljudje, pa naj bo to hierarhija ali verniki. Zgovorno znamenje tega je, med drugim, tudi to, da se v novem bogoslužju več ne obhaja več praznika Jezusovega imena. Mi pa se radi zatekajmo k Jezusu, posebej v mesecu januarju, ki je tradicionalno mesec njegovega imena.