V zgodnji Cerkvi so Kristusovo rojstvo praznovali na praznik Epifanije, Gospodovega razglašenje, ki je veliko starejši od Božiča. Pravzaprav ime natančneje pomeni Gospodovo razodetje, saj se je Gospod po teh obiskovalcem razodel še drugim narodom. Danes praznik razglašenja zavzema mesto drugega Božiča. Bolj pravilno je, da Epifanija dopolnjuje božične slovesnosti. Upravičeno lahko rečemo, da je šele danes naše praznovanje popolno, zaključeno. Svet je svoje praznovanje končal že pred mnogimi dnevi - s praznovanjem Božiča se je za povprečne ljudi, celo za kristjane, natančneje - za tiste, ki se imenujejo katoličani, v resnici pa se žal ne razlikujejo od drugih posvetnih ljudi, ki ne hodijo več v cerkev ali pa jo obiskujejo le za večje praznike, med katerimi je verjetno glavni Božič. Božič se praznuje kot čisto človeški spomin, spomin na nekaj, kar se je zgodilo davno nazaj ali pa je, kar se je verjetno zgodilo, kot pravijo mnogi, le mit ali legenda. Božič se praznuje kot praznik čustev ali kot družinski praznik, nič več kot to. Ljudje pridejo skupaj, če gredo v cerkev, gredo tja po navadi iz otroštva, toda pravo življenje se dogaja v prozi povprečnega dneva, ki gre od hiše do dejavnosti in potem spet nazaj domov. To je vse, kar je zares pomembno, religija je dobra le za dobre občutke, ni resnična ali pomembna. Samo znanost je danes resnična.
Šlo je torej za resno raziskovalno dejavnost, za preučevanje „znamenj na nebu“, kot pravi sam Jezus: „Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah.“ (Lk 21,25). Sveti trije kralji so bili torej pozorni na ta znamenja (pravzaprav znamenja časov) in tako našli in proslavili Gospoda in Odrešenika človeškega rodu. Ko pa so se srečali z Bogom, so tudi v svojem življenju šli „po drugi poti“. Danes pri astrologiji ne moremo več govoriti o znanosti, temveč tu predvsem različni šarlatani in goljufi izkoriščajo pregovorno ljudsko naivnost in vraževerje za svoje zle namene in koristi. Kot je dejal veliki italijanski katoliški znanstvenik Antonino Zichichi - kjer je malo znanosti, je tudi malo ali nič vere, kjer je veliko znanosti, je tudi veliko vere. Ko je znani italijanski publicist Vittorio Messori delal za turinski dnevnik „La Stampa“, je v času, ko je uradni „astrolog“ zbolel, kot mlad novinar dobil nalogo, da piše horoskope. Svojo domišljijo in sposobnosti je uporabil za vsakodnevno pisanje o takšnih zadevah, ki jih danes mnogi ljudje žal jemljejo preveč resno in se na ta način odpovedujejo svobodni volji pri sprejemanju odločitev. Zakaj pa je lažje prisluhniti takšnim zadevam? Zato, ker ljudem govorijo tisto, kar želijo slišati. Nasprotno pa je Božja volja pogosto tisto, kar ljudje težko slišimo: „Težka je ta beseda, kdo bi jo mogel poslušati?“ Modri so padli na kolena pred Detetom, ker so v njem prepoznali svojega Odrešenika. Večina ljudi danes svoje rešitve ne prepozna v Jezusu, ampak jo raje išče na drugih naslovih. To ostaja njihovo prepričanje tudi, ko pridejo v cerkev. Vedno imamo svobodno izbiro med življenjem in smrtjo. Če sledimo zgledu Modrih, izberemo tistega, ki je Življenje. Če ne, izberemo smrt. V Jezusovem imenu se mora upogniti vsako koleno. To pomeni, da se morata ukloniti tudi um in volja ljudi. To pa pomeni tudi, da se mora nekdo odreči svojemu ponosu in napuhu, kakor smo razmišljali za praznik Jezusovega imena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar