Na to nedeljo v božični osmini nam bogoslužje lepo razloži, kako neverjetno vse te skrivnosti presegajo naše človeške sposobnosti, kako ljudje ne moremo stvari prav razumeti, pa naj bomo še tako visoki in popolni, kakor sta to bila Marija in Jožef. Marija je seveda tudi tedaj bila vsa čista, saj je vselej Devica, kar je bila pred porodom, ob njem in po njem, za sv. Jožefa pa vemo, da je živel v Božji milosti, četudi je bil zaznamovan z izvornim grehom, saj evangelij pravi, da je bil »pravičen«. Njegove litanije z imeni, ki mu jih je Cerkev dala, to potrjujejo. Pa vendar vidimo, kako sta se čudila besedam o detetu, ker nista mogla več kot toliko razumeti. Kot potem pravi sv. Pavel, se teh stvari ne razume, dokler ne dorastemo – za ljudi to pomeni, dokler ne pridemo, če pridemo, v večno slavo v nebesih.
Pravi Pavel, da dokler je dedič nedoleten, se nič ne loči od sužnja – torej, da je popolnoma enak vsakemu človeku, vsakemu detetu ali človeškemu otroku. To je torej skrivnost Boga in odrešenja, ki je več kot toliko s svojimi močmi ne moremo razumeti, pa vendar je prav, da delamo, kar sta delala Marija in Jožef – da se čudimo, kar pomeni, da skušamo v molitvi premišljevati te skrivnosti. Kot vemo, je za našo nebeško Mater večkrat rečeno, kako je besede, ki so se izrekle o Božjem Sinu, ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. Se pravi, da smo tudi mi poklicani k temu.Če pa nadaljujemo s sv. Pavlom, vemo, kako otrok pride v dobo razuma in prejme zakramente uvajanja v krščanstvo, da bi potem mogel živeti po Božji milosti in volji. Takole pravi: »Ko smo bili nedoletni, smo bili zasužnjeni pod prvinami sveta.« Otrok torej deluje pod nagoni in podobno, potem pa nastopi doba razuma in prejme vse potrebno, da tako več ne bi živel. Z molitvijo in zakramenti človek potem more živeti tako, kakor Bog hoče. Če bi prebirali naprej Pismo Galačanom, bi videli, kako nam Pavel lepo vse to razloži, kako živi človek, ki izključuje Božjo milost, kako pa potem živi človek, ki sodeluje z Božjo milostjo – prvi živi po mesu in je sposoben del mesa, vsega najslabšega, vseh pregreh, drugi pa dobi oz. obrodi duhovne sadove.
Seveda je Bog pustil v svetu od vedno svojo podobo, svojo sled, kar ne pomeni samo, da se da njegov obstoj in njegovo avtorstvo da prepoznati samo iz lepote stvarstva in drugih teh zakonov, ki jih v svojih peterih poteh do Boga omenja sv. Tomaž Akvinski, ampak je vsem ljudem pustil tudi dejansko ali pomagajočo milost, po kateri moremo ljudje, kolikor je nam mogoče, dobro, pošteno in krepostno živeti. Vendar pa je potrebno tudi s to milostjo sodelovati, da bi bili dobri ljudje. Sv. Alfonz Ligvorij govori, ko premišljuje Božje rojstvo, da Božje Dete govori takole: »Zdi se, da me človek ne ljubi, ker me ne vidi. Želim se dati človeku videti in tako z njegove strani ljubiti.« Bog se je torej človeštvu pokazal, da bi ga lahko ljubili, še več, da bi mogli ljubiti kakor on.
Poznamo novo zapoved, ki nam jo je zapustil: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Ko je prišla polnost časov, ni več dovolj, da vse skupaj delamo najbolje mogoče v človeškem smislu, ampak je treba narediti več od tega – upodabljati se moramo po Gospodu Jezusu, ki nam je vse to tudi omogočil s svojim Božjim življenjem, s posvečujočo milostjo. Mi imamo velike težave, ko s strani soljudi doživljamo marsikaj, vendar je naš Gospod že doživel vse to in še več od tega. Praznovali smo tudi sv. Štefana, ki je prav tako doživel zelo hudo preganjanje in mučeniško smrt, pa reagiral kakor Gospod Jezus. Naš Gospod je rekel, naj nam bodo kakor cestninarji in pogani, za katere pa je on dal svoje življenje, da bi oni mogli priti do polnosti življenja. Gospod je na križu molil za grešnike in jim odpustil, vendar mnogi na to niso odgovorili. Žal. Eden od teh je bil tudi krivični razbojnik. Po drugi strani pa imamo skesanega razbojnika in druge skesance, ki so sprejeli Božjo milost. Zaradi reakcije sv. Štefana je Savel postal Pavel, Apostol narodov.
Zato pa moramo tudi mi tako reagirati. V blagrih pravi Gospod, da bodo njegove učence zasramovali, preganjali in vse hudo zoper nas lažnivo govorili, seveda zaradi njega, to je treba dodati, a vendarle. Dogaja se, da kristjanom ljudje to delajo, dogaja se, da se celo nekateri izrekajo za kristjane in se stavijo za nekakšne zgledne vodnike, pa potem uporabljajo grobe besede, laži, zavajanja, polresnice, obrekovanja in podobno. No, naša reakcija na vse to mora biti resnično krščanska in pravilna – te ljudi moramo še bolj intenzivno v srcu ljubiti in zanje moliti. Kar zadeva nas, moramo vse odpustiti, potem pa jim želeti le vse dobro, kakor moramo tudi zanje moliti. Imamo priložnost nameniti svoje odpovedi in trpljenje, svoje mašne namene, nanje misliti pri maši, prejeti sveto obhajilo zanje in podobno. Molče, seveda, brez nekega pritoževanja in opravljivosti. Od začetka je morda to težje, a more to sčasoma postati lažje, če se resnično trudimo v tej smeri in sodelujemo z Božjo milostjo. Pravzaprav bi morali biti za to Bogu hvaležni, ker nam daje priložnost, da se z njim še bolj združimo.
Pred Kristusovim prihodom je veljalo maščevanje po človeški pravičnosti. Če je bilo to uzakonjeno, se je v isti meri povrnilo, sicer pa vemo, da je potem po Lamehu maščevanje ljudi sedemdesetkrat sedemkratno. Tako je s človekom, ki se vdaja nagonom in čustvom, kamor seveda brez težav uvrstimo jezo. Vse to človeka nadvlada in se ne more temu več upreti. Zelo težko je priti iz tega ven, pa velja seveda za vsa grešna nagnjenja, za vse pregrehe, je pa nekje treba začeti in potem napredovati v tej smeri. Fulton Sheen lepo pravi, da so ljudje, ki nočejo živeti krepostno in po Božji milosti – tudi krepostno življenje je, kot smo videli, nekako življenje po Božji milosti, namreč po pomagajoči ali dejanski misloti – zaprti sami vase, pa jih najlepše označuje krog. Kdor pa živi po milosti, je njegovo znamenje križ, ki objame vse ljudi. Tu je torej po Pavlu potrebno odrasti, da bi živeli po Božji milosti. Vse hudo in zlo moremo izkoristiti, da ga prenašamo v spravo za svoje grehe in slabosti, kakor jih tudi moremo nameniti za vse svoje, pa tudi seveda za vse tiste, ki so nam nasprotni, pa morda tudi mislijo, govorijo in delajo proti nam. Če bomo tako delali, bo že Gospod poskrbel, da se stvari rešijo tako kot je treba, kar pomeni tako, kakor on hoče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar