Mladi niso več takšni kot nekoč

Težaven odnos mladih do Cerkve (5) 

Če Cerkev v Evropi ne bo obnovila svoje vezi z mladimi močmi, je žal obsojena skoraj na izginotje. Brez mladih namreč izumrejo župnije, iz preprostega razloga, da ne pride do generacijske zamenjave, brez župnij pa se iztrošijo tudi združenja in gibanja, saj ne glede na vse, svoje člane dobijo prav tam. Če se ne odločimo zamenjati smeri, oziroma miselnosti, smo podobni podjetju, ki ni sposobno več pridobiti novih strank. 

Žal se aktualne strategije in prizadevanja, da bi spet vzpostavili dialog z mladimi ne zdijo preveč prepričljive, predvsem pa niso kaj prida učinkovite. Če damo za primer urnik nedeljskih maš v večini župnij, je ta še vedno tak kot je bil vzpostavljen po koncilu, ko so se začele maše v živih jezikih. Toda v tem času se je družba iz razmeroma kmečke prek industrijske prelevila že v postindustrijsko. Aktualni svet je nočni svet, ki ga prvi žarki zore ne privlačijo kaj preveč, zlasti ne tiste zore, ki iz sobote prehaja na nedeljo. 

Postavlja se vprašanje, kaj je v ozadju tega premajhnega zanimanja skupnosti vernih za svet mladih? Kako lahko skupnost mirno spi in počiva, ko se tla njene morebitne prihodnosti rušijo, vsaj v Evropi? 

Bistveni pogled, na katerem temelji celotna zadeva je v razdalji med idealom mladega 'prejemnika' cerkvenih iniciativ, ki je v naših glavah in resničnim profilom današnjih mladih, ki smo jih označili v začetku kot generacijo brez anten za Boga, dodatno zmedo pa vnaša še model verskega poistovetenja teh mladih, ki je v pripadnosti brez vernosti. 

Tako se, kljub temu, da imamo neprestano pred očmi, da se mladina oddaljuje od krščanske verske in moralne prakse, da je svetopisemsko in teološko v veliki meri nepismena, še vedno tolažimo, da pač 'mladina ni več taka kot nekoč', da je pravzaprav normalno, da ni normalna, da v tem njihovem zgrešenem načinu življenja in mišljenja v bistvu ni nič tako narobe. Potem pa ostanemo zgroženi in brez besed – značilno za današnji odrasli svet – ko mladi zagrešijo kaj hudega, kar od njih ne bi nikdar pričakovali. 

Radi govorimo, kako se svet spreminja, kar pa nam samo preprečuje, da bi si končno enkrat priznali da se je svet že spremenil, in sicer korenito. Zato je danes tudi vernik drugačen – če je bila včasih dovolj le kaka površna kateheza in udeležba pri zakramentih, da si je nekdo pridobil naslov 'vernika', pa še določeni načini obnašanja (splav, ločitev…) so bili zakonsko preganjani, nekatere zadeve pa tehnično nemogoče (plastična kirurgija, sprememba spola…), danes to več ni dovolj. Če želimo izoblikovati vernega človeka, je enostavno potrebno veliko več, kar pa še vedno ni dovolj jasno. 

Kako sicer razložiti to, da se ob tej nevernosti in verski brezbrižnosti mladih, še vedno zatekamo k liturgični in pastoralni prozaičnosti? Spet tu mislimo na osnovo – župnijo. Zdi se, da se vračamo nazaj v predkrščanski čas. S pomočjo judovske osnove je krščanstvo preraslo grško ciklično pojmovanje časa, v imenu neke zaželene prihodnosti, ki vedno kliče po novem. Zdi se, da je krščanstvo res postalo tisti monotono-teizem, o katerem je ironično govoril Nietzsche. 

Res je, mladi niso kot so nekoč bili – ne prihajajo iz družin, ki bi jim nudile zadostno versko podlago, ki bi jim dovolj jasno posredovale pomembnost vere, torej tudi molitve, za življenje, nihče jih ni učil stalnega branja Svetega pisma, zlasti evangelija (to je npr. redno počel še Elvis Presley), nihče jim ni povedal (pokazal), kaj je to ponižnost in solidarnost. Edino vstajenje, za katerega so slišali, je morda v kakem filmu ali nadaljevanki, ko se kdo zbudi iz kome - kakšno vstajenje Jezusa Kristusa neki! 

Kar moramo storiti je teoretično precej lahko reči – naše župnijske skupnosti, pa tudi gibanja in združenja je treba spremeniti v 'prostore', kjer se lahko naučimo verovati in moliti, kjer se lahko odločimo, da bomo verovali. Postati morajo laboratoriji vere, kot je dejal blaženi Janez Pavel II. To morajo biti prostori, kjer se za evangelij lahko vsakdo popolnoma svobodno odloči in ni podrejeno klerikalni maniji služenja za vsako ceno. 

Za to seveda ni čarobne paličice, pa vendar je treba iskati novih poti, tudi na račun tega, da lahko kdaj zgrešimo in se opečemo – moramo biti učljivi in na nek način fleksibilni, odprti za nove možnosti.

Objavljeno v 5. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).