Življenje 'na koruzi',
poroka in ljubezen
»Težava
ljubezni je v tem, da jo mnogi zamenjajo z gastritisom,« je dejal nekoč Groucho
Marx. Te trebušne težave lepo opišejo tisto mladostniško 'ljubezen', ki
povzroča bolečine in metuljčke v trebuhu. Takrat se išče te občutke in ljubezen
je eno tako 'fajn' čustvo in nič več kot to. Ljubezen je vedno v tem, da nekaj
'čutimo' do druge osebe, v iskanju tovrstnih občutkov in čustev pa je samo
stvar pazljivosti, torej nekaj krepostnega, če raje nekoliko počakamo, da
vidimo, kako se bo zadeva izšla oz. da si pustimo kak 'izhod v sili', brez
posebnih težav in zapletov. Nazadnje so to le besede in izgovori, ki skrivajo
tisti velik strah, ki mlade odvrača od sklenitve zakona, ki jih pravzaprav
paralizira na življenjski poti, saj je to glavna lastnost človeškega strahu.
Toda, prava ljubezen je povsem nekaj drugega od tistih trebušnih simptomov, o katerih smo zgoraj govorili, predvsem pa je veliko več od navadnega čustva – nenazadnje to drži tudi za pravo veselje in srečo, ki nista samo v nasmešku na obrazu. Kolikokrat slišimo, pa ne le na porokah, znamenito 13. poglavje Pavlovega prvega pisma Korinčanom, za katerega pravimo, da je tako čudovito, hkrati pa se najbrž le poredkoma vprašamo, o kateri in o kakšni ljubezni govori 'potujoči apostol'.
Gre za takšno ljubezen, ki zelo
presega človeka, njegovo doživljanje, njegovo zaznavanje, pojmovanje in seveda
njegove kategorije ali, če jim rečemo poenostavljeno, 'merske enote', s
katerimi vrednoti vse, s čimer in s komer se v življenju srečuje. Ljubezen, o
kateri govori Pavel, od človeka zahteva 'dati vse' in zato od nas in od naše
ljubljene osebe zahteva popolno, ekskluzivno in dokončno zavezo. To je namreč poroka – brezkompromisni skok, spust, ko se popolnoma
podarimo za nekaj večjega od nas samih. To pa seveda od človeka vedno zahteva,
da v kovček s prtljago vzame le tisto, kar najbolj potrebuje za to novo
potovanje, ostalo pa pusti za seboj – zahteva se torej odločitev in odrekanje,
česar pa nas je strah.
Med zakonom in skupnim življenjem
brez poroke, ki ji bomo dejali 'nezakonska' skupnost, saj je tudi Prešeren
nekoč napisal pesem (kot pravi igralec Čušin) 'Nezakonska mati' in ne
'Izvenzakonska mati' – če je namreč nekaj 'izvenzakonskega', to zakon predpostavlja,
je razlika ogromna, prava revolucija. Ta ni v 'roku trajanja', saj najbrž vsak
izmed nas pozna tovrstne zveze, ki trajajo leta in desetletja, kakor poznamo
tudi poroke, ki, žal, trajajo le par mesecev. Gre za to, kdo je v središču
dogajanja. V nezakonski skupnosti sem to jaz sam, v najboljšem primeru pa
midva, merilo za presojanje vsega pa smo tako mi sami, v ednini ali dvojini,
vse prevečkrat v ednini. Pogosto se resnično trudimo, z vso resnostjo,
odkritostjo in zvestobo, da bi stvari šle v pravo smer, če pa ne gredo, nas nič
ne obvezuje.
Poroka je preseganje samega sebe in samih sebe, brez kalkulacij. Prav te so
tolikokrat v ospredju našega človeškega razmišljanja: najprej faks, služba,
hiša, kariera… In vendar smo rekli zgoraj 'zaveza' in ne 'zveza', saj je brez
Božje pomoči zares težko, če ne skoraj nemogoče naprej vleči težki življenjski
voz. Nemogoče se je zanašati na krhke človeške vezi, moči in gotovosti, ki jih
že najmanjši piš takšne ali drugačne krize lahko ne samo zelo omaja, temveč
tudi pretrga.
Pa tu ne želimo govoriti o
ekonomskih razsežnostih, ker bi se potem res ne splačalo (dobesedno!) poročiti
se. Govorimo o duhovni in človeški razsežnosti, kjer je človek več od tistega,
kar samo vidi in čuti. Govorimo o tistem kanalu, ki mora biti vedno odprt in
vzpostavljen, ki edini lahko reši na videz še tako zakomplicirane položaje, v
katerih se znajdemo. Da, poroka je preizkušnja naše vere, preizkušnja tega,
kako se znamo izročiti in prepustiti, tako ljubljeni osebi, kakor Bogu. Toda,
brez vere v Boga, se izgubi tudi vera v sočloveka in v samega sebe. Jezus nam
pravi: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Predajmo se mu ob
vsakem velikem življenjskem koraku, pa bo šlo.
Objavljeno v 6. številki priloge Novega glasa 'Bodi človek'.
Ni komentarjev:
Objavite komentar