Glede oblikovanja in vzgoje v semenišču (Castellerio pri Vidmu,
da ne bo pomote) je pre Toni napisal kar knjigo, ki pa je bila mnogim
neprijetna, celo tako, da je izginila iz knjigarn. Tudi za nas je tu kar
nekaj materiala za razmišljanje. Nekatere stvari veljajo še danes in
nekatere zadeve, do katerih je furlanski duhovnik kritičen, so
problematične tudi v kakem drugem semenišču, čeprav ne moremo reči, da
so povsod takšne razmere. In zakaj je bila tako zoprna ta knjiga?
»Ker
je resnica vedno neprijetna … Pa ne, da bi imel v posesti resnico,
ampak se trudim biti pričevalec in podajam svoje pričevanje tako, da
povem neko svojo resnico, ki je osebna, pristranska – prav zato, ker je
moja. Moja resnica pa je taka, da je ni še nihče povedal, govori pa o
takšni temi, ki je ni še nihče hotel obravnavati. Duhovniki se nočejo,
najbrž se tudi ne smejo, vtikati v semenišče, kjer so preživeli svojo
adolescenco in mladost.
Ničesar ne smejo razkriti, ampak
mora vse ostati pod nekakšno tančico molka … Duhovniki se med seboj
lahko nimajo radi, se morda celo sovražijo, ker niso bili vzgojeni k
neki čustveni zrelosti, ko pa je treba braniti strukturo, v katero so,
dobro ali slabo, vključeni in v kateri morajo po sili razmer sobivati,
se takoj povežejo v skupino, postanejo »družina« ali nek »klan«. Lahko
to imenujemo tudi »mafija«, vendar v zelo omejenem in simboličnem
smislu.
Že dejstvo, da so ljudje zavod, v katerem sem se
šolal, z veliko površnostjo in z ne preveč prikritim prezirom, klicali
»črna šola«, je pomenilo žalitev, pa tudi neke vrste zaščito – v smislu,
da je določena skrivnostnost glede šolanja duhovnikov pripomogla k
večjemu pomenu te službe, še bolj je poudarjala njeno izjemnost in ji
dajala določeno - sicer malo verjetno, a za nas ugodno – okultno moč.
Duhovniki,
vključno s škofi, kardinali in papeži, lahko povsod vtikajo nos, gorje
pa nekomu, ki se vtika v njihove zadeve, zlasti, če svoje raziskave dela
na svojo pest. Tako pripovedovanje o semenišču, ki samo po sebi ni nič
tako škandaloznega, predstavlja nedovoljeno vmešavanje. Ni se dovoljeno
vtikati in kazati s prstom na določeno ustanovo, ki mora ostati
blindirana, da obstane.
Na stotine, morda na tisoče oseb
je v letih obilja duhovnih poklicev, vse do konca šestdesetih let, šlo
skozi semenišče in lahko potrdijo, kar sem napisal. Že dejstvo, da je po
tej knjigi (La fabriche dei predis – tovarna duhovnikov, op.
prev.), ki je izšla leta 1999, še danes povpraševanje in se o njej še
danes govori na vseh koncih sveta, je pomenljivo, vsaj zame.
Pravi
način ni bil v tem, da mi rečejo: »Molči!« kakor so tudi potem storili,
temveč, da bi se pametno in premišljeno spopadli z ostro in podrobno
kritiko, da bi videli, če in kje je ta tridentinska ustanova (semenišča v
takem okviru so nastala na pobudo tridentinskega koncila 1545-1563, op.
prev.), torej tudi petsto let stara, zgrešila ali bila preraščena in
torej ne več v skladu z zahtevami današnjega časa. Morali bi torej
premisliti, kje in kako bi se dalo to ustanovo izboljšati.
Bil
sem naiven, prav zaradi vzgoje, ki sem je bil tam deležen! Napačno sem
si domišljal, da grem na roko sobratom videmske Cerkve, ker dajem lepo
priložnost za preverjanje, ki je seveda vključevala tudi malo
samokritike, ki pa bi lahko pomagala k iskanju novih poti, bolj
ustreznih novim verskim, družbenim in kulturnim okoliščinam.
Delala
sem zaman. Moje puščice, naperjene proti zlobnim ljudem, ki smo jih
sami imeli za polbogove in jih tako tudi obravnavali, in ki so uničili
toliko življenj, zatrli toliko nadebudnih poganjkov, pokvarili toliko
pametnih glav… niso dosegle svojih tarč. Inštitucija, struktura, lažne
vrednote, površnost semeniške vzgoje, kar so ti vbrizgali v telo in ne
le v glavo. Ena zanimiva opazka, ki sicer ni tako pomembna je ta, da si
po trinajstih letih resnega študija šel iz semenišča v svet z diplomo,
ki je bila vredna kot tista za zaključek osnovne šole (takrat je bila še
nižja gimnazija, skupaj pa je trajala osem let, op. prev.). da sem
kasneje lahko poučeval, sem se moral še pošteno potruditi, da sem
individualno prišel do učiteljske diplome, saj nazadnje nisem imel
najbolj osnovnega kosa papirja, pa čeprav sem se še kako potil nad vsemi
gimnazijskimi in teološkimi knjigami.
Prevečkrat sem
slišal reči izkušene duhovnike, stare šestdeset, sedemdeset, osemdeset
let, da če bodo kdaj videli fanta z znamenji duhovniškega poklica, ga
gotovo ne bodo poslali v semenišče. Pa govorim o gorečih in pastoralno
zelo dobrih duhovnikih, ki so živeli krepostno. Ne govorim o
gostilniških, faliranih ali takih, ki so pustili duhovništvo.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar