Zgodba neke spreobrnitve

V kinu v tem času predvajajo tretji del filmske sage Zgodbe iz Narnije: Potovanje Potepuške zarje. Filmska uprizoritev izhaja iz istoimenskega literarnega dela angleško-irskega pisatelja C. S. Lewisa. Pisatelj je bil rojen angleškim staršem v Belfastu. Bil je krščen v irski anglikanski Cerkvi (Church of Ireland), a je svojo vero v najstniških letih opustil in se razglasil za prepričanega ateista. Njegov najboljši prijatelj J. R. R. Tolkien, avtor Gospodarja prstanov, goreč katoličan, je bil med najbolj zaslužnimi, da se je pri dvaintridesetih letih vrnil v krščanstvo in postal, kakor je sam dejal »zelo običajen vernik v Anglikanski Cerkvi.« 

Pa ni bil tako »navaden« vernik, saj je ta spreobrnitev globoko vplivala na njegovo pisateljsko delo. Za opis tega svojega pomembnega življenjskega koraka pa se ni, kakor mnogi, poslužil eseja. Tudi tu se je zgledoval po svojem prijatelju Tolkienu in začel pisati pustolovske zgodbe. Tako je nastalo sedem knjig Zgodb iz Narnije, kjer je s pomočjo mitoloških simbolov lepo opisal zahtevno, a tudi lepo pot vsakega kristjana. V mozaiku mitov in simbolov se dogaja večni boj med dobrim in zlim, med Bogom in sovražnikom. 

Da je v ozadju Zgodb iz Narnije krščanska ideja, pa ne menijo vsi. Po mnenju igralca Liama Neesona, ki daje glas levu Aslanu, naj ta podoba ne bi predstavljala Kristusa, kot si je to zamislil avtor, ampak »predstavlja tudi Mohameda, Budo in vse velike duhovne voditelje.« Koproducent filma Mark Johnson pa naj bi dejal, da »vstajenje od mrtvih obstaja, v takšni in drugačni obliki, v tako veliko verstvih, da jo je težko označiti kot nekaj izrecno krščanskega.« Pa vendar se tega, da gre pri obeh avtorjih za krščansko obarvano pripovedno pesništvo, ne da ovreči. Eustac Clarence, glavni junak Potovanja Potepuške zarje, na primer ubere pot spreobrnitve in rešitve. Če bi namreč ostal suženj greha, bi ne bil več človek, ampak bi se spremenil v zmaja, v pošast. Lewisov namen torej ni prav nič dvoumen – skrajno resno jemlje usodo človeka in posledično krščanstvo samo. 

Za mnenje o izjavah Neesona in Johnsona smo povprašali tudi br. Mirana Špeliča, docenta patrologije (cerkvenih očetov in njihovega nauka) in zgodovine teologije na ljubljanski Teološki fakulteti, ki o tem pravi, da »je to poskus razkristjanjenja Lewisa in njegovih del ter poskus, da bi se jih zamešalo v neki novodobni religiozni cocktail. Če kdo noče videti evangeljskih odmevov v narnijskih zgodbah, ga pač ne bo videl. Saj tudi Jezusovi sodobniki niso prepoznali božjega sporočila v njegovem oznanjevanju, ampak to je bolj krivda zaslepljenih Jezusovih sodobnikov in tistih njim podobnih, ki se še danes raje izognejo jasni evangeljski besedi.« Glede samega filma pa br. Miran upa, »da bo tudi ta posredoval nekaj evangeljskih vsebin gledalcem, pa naj jih sprejmejo vede ali nevede.«

Objavljeno v prvi številki priloge Novega glasa 'Bodi človek'.