četrtek, 17. maj 2012

Vnebohod - milosti in odgovornost za kristjane

V prizoru vnebohoda se izkaže končni smisel in cilj Vélike noči, ki je pravzaprav dopolnitev, protiutež učlovéčenju. S tem, ko človek Jezus iz Nazareta premaga smrt in vstopi v večnost in neskončnost – to namreč predstavlja pojem "neba" – razkriva svojo globoko identiteto Božjega Sina, pokaže, kdo je v resnici, da je ta človek tudi Bog. Končan je čas vidne navzočnosti Jezusa kot človeka "iz mesa in kosti" med ljudmi, začenja pa se njegovo drugačno delovanje – njegovo odrešenje se nadaljuje v Cerkvi, izvršuje se po življenju tistih, ki verujejo vanj. Za učence vseh časov torej to ni čas žalovanja in joka, temveč čas veselega prepevanja. Življenje je izbrisalo smrt, slava zamenja križ, namesto bolečine je tu upanje. Naše bivanje pridobi novo dimenzijo. Nismo več v življenju kot v nekakšni slepi ulici, temveč se ob smrti znajdemo pred pragom, prehodom, ki ga je treba prestopiti. 

Marko nam o vnebovhodu poroča zelo na kratko - praktično samo z dvema glagola: "Bil je vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico." Kolikokrat to slišimo pri maši, ko duhovniki zaključimo katero od t.i. predstojniških molitev s: »... ki živiš in kraljuješ vekomaj.« V tem je izredno globoka vsebina, pa tako malo besed zanjo! 

Jezus živi, ni samo namišljen, ampak res živi. Je oseba, s katero se lahko sreča vsak izmed nas. Res je sicer, da je v Božji slavi, pa vendar ga lahko srečamo, saj deluje po in v svoji Cerkvi. Po zakramentih. Živi in deluje, pa tudi kraljuje - je pravični in mogočni kralj. Njegovi učenci imamo čudovito, a tudi zahtevno in odgovorno poslanstvo. Tega nas ne sme biti strah, saj nam Jezus daje Svetega Duha, po katerem nas spremlja na nov in čudovit način – Sveti Duh je namreč vez ljubezni med Očetom in Sinom. Tudi mi smo torej ljubljeni s prav takšno ljubeznijo. Po drugi strani pa nosimo veliko odgovornost, saj imamo nad seboj kralja, ki bo tudi razsodnik tega, kako smo delovali v času našega zemeljskega življenja. Torej ljubezen, katere pa ni brez pravičnosti, a tiste od zgoraj.

Poslani smo po celem svetu oznanjat evangelij. Kaj je to evangelij? To je oseba Jezusa Kristusa in njegov nauk. Najprej je torej srečanje z Božjim Sinom, z vstalim Gospodom kot z osebo, potem sprejmem tudi njegov nauk. V ljubečem in zaupljivem odnosu so namreč vse zahteve in zapovedi prijetna dolžnost, sicer so prisila. Evangelij pa nam pove, da se ne smemo preveč obremenjevati s tem, kako vse to ljudje sprejmejo - vselej se bodo našli takšni, ki bodo Kristusa in njegov nauk sprejeli, pa drugi, ki bodo vse to zavračali. Vse to pa moramo delati z jasno perspektivo večnosti, saj v nasprotnem primeru nismo boljši od kake humanitarne organizacije, sindikata ali politične stranke.  

V življenju kristjana pa so vselej prisotna znamenja Jezusovega gospostva:

- "V mojem imenu bodo izganjali demone": Zlo je premagano, kristjan ni več njegov suženj, temveč ima vse potrebno orožje, da se bori proti zlu. Pri tem velja povedati, da skrivnosti zla nikdar ne bomo prišli do dna, z njim se je treba le boriti.
- "Govorili (bodo) nove jezike": Sveti Duh se s svojimi darovi razliva na vse ljudi, vsak ga lahko prejme. Vendar pa velja, da smo kot tisti Marijin naziv v litanijah, duhovne posode - Bogu se je treba odpreti, sicer ne prejmemo ničesar, ker spoštuje našo svobodo. Če s posode ne snamemo pokrovke, ne moremo vanjo vliti ničesar, kajne?
- Kače, simbol skušnjav, so onesposobljene. Proti njim se lahko borimo in jih premagamo, če smo z Jezusom Kristusom povezani, nam nič ne morejo.
- Strup, ki predstavlja vse tisto, kar ogroža onemogoča življenje, je izničen, nevtraliziran. Ko sprejmemo vero v Jezusa Kristusa, na novo zaživimo.
- Bolniki prejmejo pomoč in tolažbo - posebej opozarjam na zakrament bolniškega maziljenja, ki bolnemu podeli notranji mir in tolažbo, ni "poslednje maziljenje", temveč Božja pomoč v bolezni in moč, da se z njo spopademo ter v njej ne obupamo.

Čeprav je torej Jezus sedaj v Božji slavi, nam je na nek drugačen način vseeno blizu - v svoji Cerkvi, po kateri prejemamo zakramente. Resnične so torej njegove besede s konca Matejevega evangelija: "Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta" (Mt 28,20).

Ni komentarjev: