Izročilo starih

Najbrž se nam zdi nekaj izjemno oddaljenega ta besedni dvoboj skupine farizejev z Jezusom, sploh zato, ker so omenjeni strogi judovski predpisi. Pa vendar je zadeva še kako aktualna, sploh zato, ker Jezus ta besedni spopad izkoristi za to, da nekaj sporoči – ljudem tistega časa in ljudem današnjega časa. Lahko bi dejali, da je to neprestano umivanje, o katerem nam spregovori evangelij, nekaj bolestnega, če ne bi za nas danes veljalo nekaj podobnega. Tudi mi namreč vse prevečkrat ostajamo podobni farizejem, ker ostajamo na površju, ko bi bilo treba težave reševati tam, kjer nastajajo.

Pa tu ne gre le za vprašanje tega, da se kdo drži pravil kot pijanec plota. Jezus nam želi spregovoriti o nekem vprašanju, ki je še kako naseljeno v nas, v vsakem izmed nas – vprašanje zla, z njim pa je povezano tudi drugo, ki je vprašanje smrti. To dvoje bi moralo biti aktualno tudi danes. Pravim, da bi moralo biti, ker pravzaprav ni, ker takšna vprašanja izrivamo iz svoje srede, iz svoje zavesti, da nas ne bi preveč bremenila. Danes gotovo smrt za nas ni več ne »sestra«, kakor jo je označil sv. Frančišek Asiški, kakor tudi ni »prijazna«, kakor jo je – čepravna drugačen način – označil naš véliki Prešeren. Gotovo nas vprašanji zla in smrti tudi ne mučita dan in noč, pa bi nas morala, kakor je dejal še en velikan, Ionesco, ki je tudi veliko delal v tej smeri, da bi nas te zadeve spet začele zanimati.

Žal pa drži, da so tovrstna ključna življenjska vprašanja tako narejena, da jih mi lahko potiskamo, kolikor pač hočemo iz svoje zavesti, ostanejo pa v naši podzavesti in nas mučijo še naprej. Kako to vidimo?

Ob sobotnem obisku knjigarne v »stari« Gorici sem imel težave s parkiranjem, ker se je v mestu odvijal vegetarijanski festival. Zakaj to govorim? Ker je to eden od »simptomov« današnje družbe. Naša družba je bolna – to bo danes dejal skoraj vsak. Pa sam mislim, da je bila prav tako bolna družba v Jezusovem času, pa pred tem, pa potem... Vsaka družba ima te težave. Vprašanje pa je, kako jih rešuje. Mi danes mislimo, da bomo vse rešili, če bomo spremenili slog ali stil svojega življenja. Tako naj bi »zdrav način življenja« rešil marsikaj. Če namreč zdravo živimo, nas ne bodo – si mislimo – pestile bolezni, bomo bolj srečni, živeli bomo dlje. Na smrt seveda niti ne mislimo, ne želimo misliti, ker je še daleč. Držimo se navodil tega in onega, te in one diete...

Ali nismo v tem podobni tistim farizejem?

Pa bomo ostali pri tem, ker bi lahko tudi kakšno rekli o tem, kako se omamljamo tudi na drugačne načine, ko si mislimo, da bomo z izboljšanjem materialnega stanja uredili vse. Tudi to se vse prevečkrat izkaže za napačno predstavo, za privid. Saj ne rečem, da nimamo dobrih namenov, a je težava drugod.

Dejstvo je namreč, da smo zaznamovani z zlom in smrtjo. Želimo ju premagati, kar je seveda pravilno, ker bi bili neumni, če bi se kar brez boja vdali v usodo. Težave, ki se dogajajo v našem srcu, torej v naši notranjosti, pa želimo reševati na zunanji način. Povedano drugače – ljudje bi radi rešili vse sami, tudi tisto, kar sami rešiti ne moremo. Sami namreč zla in smrti ne moremo premagati. To lahko naredimo le s pomočjo tistega, ki je to dvoje premagal, to pa je Jezus Kristus.

Zato pa nam ne bo zadostovalo, če bomo samo na zunaj izkazovali svojo krščansko pripadnost s tem recimo, ko bomo denimo vsako nedeljo pri sveti maši, kakor tudi ne bo pomagalo, če se bomo čim bolj natančno držali vseh drugih verskih navodil. Kristus mora vstopiti v naše življenje, v vse pore življenja, ne more biti stvar rešena samo s tistim: »saj hodim redno k maši.«

Tudi zato ne, ker to našim zanamcem ne bo prav nič koristilo. Kakor jim tudi vse drugo, o čemer smo prej govorili ne bo koristilo. Kaj bo pomagalo našim potomcem, če bodo rekli, kako so njihovi starši, stari starši in še kdo, »zdravo živeli«? Kaj jim bo pomagalo, če jim bomo zgradili hišo? Gotovo jim bo, sploh to slednje, marsikaj olajšalo, ne bo pa pomagalo, ko se bodo morali spopasti z zlom, boleznijo in smrtjo. Treba jim je izročiti Jezusa Kristusa, jim pokazati, z zgledom, da je to živa oseba, ki lahko reši to zagato.

To jim moramo zapustiti – živ odnos. Ne samo nekaj zunanjega, ampak nekaj življenjskega, nekaj še kako resnega. Vera je živ odnos, to morajo razumeti tisti, katerim jo želimo izročiti. »Izročilo starih« mora torej biti živa zadeva, sicer ga ne bo nihče hotel, se mu bo uprl in ga zavrgel.