petek, 12. april 2013

Brez križa ni vstajenja...

Tako sem dejal našim veroučencem in dodal, da je treba iti zvečer spat, da lahko zjutraj vstanemo. V zadnjih desetletjih se je vstajenje toliko poudarjalo, da se je kar malo izgubilo tisto, kar je pred njim - Jezusov krvavi pot v Getsemaniju, njegova pot od Pilata do Kalvarije, ki ji pravimo "križev pot", njegova smrt na križu in njegov potop. Z eno besedo to označimo kot "Križ". 

Slednji je postal krščanski simbol postopoma, saj je to strašno mučilno orodje prepovedal šele cesar
Konstantin Véliki, tam po letu 313, ko je krščanstvo postalo v rimskem cesarstvu svobodno. Prej je bila riba tisti simbol, ki je označeval kristjane. Danes se nam smrt na križu, ob vsej bombardiranosti z nasiljem, ne zdi nič posebnega, do takšne oblike smrti smo, tako moramo ugotoviti, ravnodušni.

Ravnodušni pa smo postali tudi do Križa. Krščanstvo samo nas sicer ne že kar moti samo po sebi, a ne želimo si celotnega paketa, marveč samo tisto, kar je "svetlo". Toda takšnemu krščanstvu nekaj manjka, in sicer nekaj bistvenega. Mibi tako radi izpovedovali vero v Kristusa, a ne povsem - malo ja in malo ne. Kristus je v redu kot modrec, a vseh njegovih naukov ni mogoče, človeško gledano, izpolniti. Kristusov nauk, ki mu z eno besedo rečemo evangelij, postane tako relativno veljaven in obvezujoč, po drugi strani pa tudi nekaj, kar velja za vsakogar drugače, saj si ga jaz razlagam po svoje, ti pa si ga razlagaš tudi po svoje, a drugače kot jaz. To je ena nevarnost. 

Druga je v prevelikem poudarjanju samo vstajenjske razsežnosti pri velikonočni skrivnosti. Tudi za slednjo velja, da moramo vzeti celoten paket, sicer zadeva izvodeni. Pridemo do tega - vem, grem v skrajnosti, a tega danes ni tako malo, kot si mislimo -, da si rečemo, kako je Bog tako dober in usmiljen, da gremo po smrti kar vsi v nebesa, četudi smo živeli tako in drugače. Pozabimo tako na pravičnost, ki je zelo pomembna, saj je prav slednja, kakor lepo pove kardinal Ravasi, pokazatelj resničnosti ljubezenskega odnosa. Tudi Bog nas ima resnično rad, če je tudi pravičen, zato za naše prestopke zahteva plačilo. 

Kakor je dejal na začetku svoje poti papež Frančišek: "Ni mogoče zares priznavati Kristusa tako, da pozabimo na Križ". Brez teologije križa krščanstva sploh ni mogoče razumeti, nima smisla. Kako razložiti brez križa, zakaj trpi pravični in živi krivični? Kako razložiti, zakaj mora trpeti neki otrok, o drugi strani pa kak zlobnež uživa? Nič več nima smisla v tej luči. Zato, če bi res radi vsaj malo globlje doumeli življenje, se moramo najprej poglobiti v Kristusov križ. Če bi radi z njim vstali, moramo z njim najprej trpeti in umreti, prav tako, kakor je treba zvečer spat, da bi lahko zjutraj vstali.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

Ni komentarjev: