nedelja, 7. april 2013

Z Vstalim prek naših težav

Bl. papež Janez Pavel II. je posvetil 2. Velikonočno nedeljo Božjemu usmiljenju. Navidez bi se lahko zdelo, da to nima nikakršne zveze s klasično “Tomaževo” nedeljo, pa seveda to ne drži, saj je dovolj jasno napisano, kakšno službo Jezus poveri apostolom in njihovim naslednikom, rekoč: “Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani (Jn 20,22b-23)”. Tu je torej služba, ki jo nalaga Jezus apostolom in njihovim naslednikom – odpuščanje grehov z njegovo oblastjo. Duhovniki smo tako v službi Božjega usmiljenja, smo Jezusovo orodje, po katerem so ljudem odpuščeni grehi. Ne gre torej za tisto ločevanje na desno in levo, češ komu bomo pa sedaj odpustili, kdo si zasluži in kdo ne, ker je to tisto značilno človeško predalčkanje. Ne gre za to, ker je Božje usmiljenje neskončno večje od naših človeških mahinacij in ga Jezus lahko nakloni vsakomur, ki se skesan zateče k njemu. In sem spet uporabil tisto pogojno besedo “lahko”. Jezus namreč milostno naklanja sredstva za zveličanje, a Božji milosti je treba odgovoriti in ji odpreti vrata srca.Vsakdo tako lahko prejme Božje usmiljenje, kadar je za to pripravljen.
Jezus apostolom sporoča tisto, kar je potem njihov prvak jasno povedal judovskim poglavarjem, da razen v Jezusu Kristusu: “V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili” (Apd 4,12). Vsem ljudem je torej treba sporočiti, pri kom najdemo odrešenje in odpuščanje grehov.

Sedaj pa pridemo do tiste težave, da se nam zdi, kako tega usmiljenja ne potrebujemo. Mislimo, kako se bomo že sami prebili skozi meandre življenja, kako bomo že kako premagali tiste ovire, ki pridejo. Koliko potem to zares drži, se pokaže, kadar pride do resne življenjske krize. Težava je tudi v tem, da imajo takšno mišljenje, kako bodo sami rešili življenjske težave tudi takšni, ki sicer redno ali dokaj redno zahajajo v cerkev. Pride kriza, ki je denimo materialne narave (lahko je seveda tudi drugačna, da ne bo pomote), kar je danes zelo verjeten scenarij, pa je naša vera v Jezusa Kristusa kot odrešenika takoj na hudi preizkušnji.

Da pa ne boste mislili, da vam govorim v prazno, naj navedem primer iz sosednje Italije. 68-letna žena je prejemala po 500 evrov pokojnine, šest let mlajši mož pa je bil zaradi reform trga dela v popolni socialni negotovosti, saj je v kratkem izginila določena varovalka, ki je prej starejšim delavcem zagotavljala, da ne bodo ostali brez dela ali da bodo v primeru izgube le-tega lahko šli v predčasni pokoj. Ker nista mogla več plačevati najemnine, sta raje storila samomor. Ko je izvedel tragično novico, se je v morje vrgel še ženin brat in utonil. V pokrajini Veneto je bilo iz podobnih razlogov že več kot sto samomorov, a so prosili medije, naj o tem ne govorijo. Teh stisk je čedalje več tudi pri nas. In tu sedaj ni vprašanje, kaj delati, da do tega ne bi prišlo, ker smo premajhne ribe, da bi to lahko preprečili, ampak kaj naredimo, ko nas krizna situacija doleti. Vprašanje je, kakšno odločitev sprejmemo, če pride do tega, ker sta na koncu samo dve možnosti – odločitev za Boga ali za nič, tretje možnosti ni, kakor se izkaže v mejnih primerih. Odločitev za nič je toliko bolj verjetna, kolikor je nekdo prepuščen samemu sebi in zaprt vase, kar življenjske težave praviloma prinašajo s sabo.

Pravilo, da je skupaj lažje nositi križ, še vedno velja, ampak je težava v tem, da pri nas tega “skupaj” ni več. Nobenih skupnosti ni več, tudi naše krščanske skupnosti so pod velikim vprašajem. Učence, o katerih smo brali, je bilo neznansko strah in so bili v veliki življenjski krizi, a so vendarle bili zbrani skupaj in so delili iste težave, torej so se podpirali drug drugega. V grob njihovega strahu je stopil Jezus Kristus. Učenci so se zaprli pred svetom, ki jim vzbuja strah, a naenkrat mednje pride tisti, ki je svet premagal (Jn 16,33) in že so polni njegovega miru in veselja. Jezus jim odpre vrata njihovega srca in so sposobni iti v svet, se spopasti z vsemi težavami, ki jih prinaša, obenem pa jih Jezus spodbudi, naj tudi temu svetu prinesejo njegove darove in novico, da obstaja tisti nekdo, ki je sposoben zdrobiti tiste verige, ki v globinah pravzaprav oklepajo in dušijo vsakega človeka. Jezus Kristus, samo on je zares sposoben ozdraviti človekovo notranjost. Samo z njegovo pomočjo se lahko zares spopademo z življenjem in vsemi težavami, ki jih prinaša.

To je torej tisto, kar pomeni zavezati in razvezati. Tistega, ki razvezuje spone, je treba spoznati in vzljubiti, sicer zadeve ostanejo zavezane. Ustvarjeni namreč nismo bili zato, da bi bili srečni, ampak, kakor na vprašanje, s kakšnim ciljem nas je Bog ustvaril, katekizem sv. Pija X. Lepo odgovarja: “Bog nas je ustvaril, da bi ga spoznali, ljubili in mu služili v tem življenju in da bi ga potem uživali v drugem življenju v nebesih.” Brez vere v Boga in v posmrtno življenje, je naše življenje brez smisla in orientacije, kar se pokaže takrat, kadar se izgubijo vse naše človeške gotovosti. Seveda potrebujemo tudi medicinske in psihološke pomoči včasih, nisem neumen, da bi trdil nasprotno, ker vem iz lastnih izkušenj, da je temu tako. Trdim le, da samo po sebi to ni dovolj, ker je treba poskrbeti tudi za svoje duhovno področje. Življenjske krize kličejo ravno k temu, da poglobimo svoj odnos z Bogom, ker nekatera vprašanja lahko reši samo on.

Mogoče vas v tem oziru zanima, kako se je na prej omenjeno tragično novico odzval župan tistega kraja? Takole je dejal: “Raje sta izginila, kot da bi prosila za pomoč, kar kaže na izjemno dostojanstvo v tragični situaciji.” Lepo, odločitev za nič je danes torej postala nekaj dostojanstvenega. Brez Jezusa Kristusa, ki je strl spone greha, bolečine in smrti, ni nobenega dostojanstva, ni nobenega dostojnega življenja, ni nobene vere v prihodnost. Brez njega je eno samo življenje iz rok v usta, trepetajoč pred tistim, kar nas jutri čaka. Brez njega je življenje en sam beg iz ene omame v drugo.

Zato, bratje in sestre, zaupajmo in verujmo, da z vstalim Gospodom lahko premagamo vse težave in krize, ki jih tako pogosto prinese življenje. Mar naši očetje niso tako verovali? Prinesimo mu svoje življenje, z vsem, kar ga zaznamuje - dobro in slabo, veselje in žalost, lepo in grdo. Padimo predenj na kolena in zavzdihnimo kakor Tomaž: “Moj Gospod in moj Bog.”

Ni komentarjev: