Posvetilo za Božje prijatelje

Mislim, da se bo marsikdo vprašal, zakaj moramo v nekem nedeljskem evangeljskem odlomku brati eno tako zadevo, kakršno je posvetilo, ki je na začetku Lukovega evangelija. In vendar so se ob vzpostavitvi nedeljskih beril in evangelijev odločili, da bomo na 3. nedeljo med letom v letu C to brali. Ampak zadeva ni zanimiva samo iz zgodovinskega vidika, saj je čudovito izvedeti, kaj je nekega evangelista pripravilo k temu, da napiše evangelij, ampak ima to kratko »besedilce« zelo močno sporočilo za nas kristjane, saj nam na neki način pove, od kod sploh črpamo svojo vero.

Luka bi rad podal poročilo o tem, kar zadeva Jezusa Kristusa, o dogodkih z njim v zvezi in naukih, ki jih je Gospod podal. To se je zgodilo nekaj let prej, a evangelista sam tega ni videl, zato se je moral po eni strani nasloniti na druge, pa tudi sam je moral pošteno garati, saj pravi, kako je natančno poizvedel. Dejansko je res zelo natančen v svojem poročilu, kar recimo vidimo tudi v drugem delu današnjega evangeljskega odlomka, ki je vzet iz 4. Poglavja evangelija, kjer je precej natančno opisan sobotni obred v judovski shodnici. Torej, na kratko povedano, Luka nekaj v njem močno žene, da Jezusa oznani še drugim, vendar pa mora naprej podati tisto, kar je prek drugih prej sam prejel, glede na to, da Jezusa osebno ni poznal in videl.

Izvemo tudi, da obstaja neka oseba, ki se imenuje Teófil, za katerega je besedilo napisano. Že samo to ime nam mora povedati, da še zdaleč ne gre zgolj za tisto konkretno osebnost, ampak, da smo mi vsi Teófili, saj v grščini to ime pomeni »Božji prijatelj«. Tisti torej, ki vzljubi Gospoda, ga bo ta zadeva zanimala in mu pomagala, da bo ta začeti odnos še naprej rasel. Prek tega besedila moramo namreč spoznati, kako trden je nauk, ki smo ga prejeli. Zadeva drži.

To je zares zanimivo, saj samo besedilo evangelija pride šele za neko drugo izkušnjo. Teófil namreč svoje poti ne začne z evangelijem, kakor drži tudi za vsakega izmed nas. Začne z izkušnjo nekega nauka. Najprej se sreča s Cerkvijo, s skupnostjo verujočih. Res zanimiv in pomemben je ta podatek, ker dajemo nekoliko prevelik poudarek temu, da naj bi bila Božja beseda izvor vsega, pa temu ni tako. Pred Božjo besedo je Izročilo, torej je najprej Cerkev. Tudi, če pogledamo v Staro zavezo, to pravilo drži – najprej je skupnost verujočih, potem šele nastane besedilo svete knjige. Najprej so dogodki in besede, ki so jih očividci sami videli in slišali (tu niso samo apostoli, ampak tudi denimo Marija), potem je treba vse to spraviti v neko »urejeno poročilo« (Lk 1,1). V tem urejenem poročilu seveda ni vsega, ampak samo tisto, kar je potrebno za verovanje. V besedilu je torej samo tisto, kar je nujno in bistveno, če so že omenjene kake podrobnosti, so vselej v službi sporočila, ki ga želi avtor podati. Imamo torej besedilo, ki je nekak izdelek Cerkve. V tej smeri nam sv. Avguštin pove nekaj izredno zanimivega: »Četudi bi zažgali vsa Sveta pisma tega sveta, to ne bi bila velika izguba, ker so na svetu kristjani.«

Tako smo prišli do ene izredno pomembne reči, ki jo dandanes malce preveč zanemarjamo, žal pa se dogaja, da jo tudi omalovažujemo. Ta zadeva se imenuje Izročilo, za katero danes, ko so moderne tujke, raje uporabljamo besedo Tradicija. To je tisti »zaklad Cerkve«, ki se prenaša iz roda v rod. To zadevo bomo morali spet vzljubiti. Da pridemo do tega, potrebujemo ravno tisto dvoje, o čemer govori sv. Luka – poslušanje in raziskovanje. Res je, morali bomo postati zvedavi, da bi vase posrkali čim več tistega bogastva, ki se skriva v zakladnici vere. Pri tem se ne bomo smeli »šparati«, ker vera zahteva celega človeka. Zahteva veliko vsakovrstnega napora – tudi telesnega, kakor vsaka stvar, še bolj pa duhovnega in intelektualnega. Izziv je pred teboj, kristjan. Ga boš sprejel?