Ž kot ŽUPNIJA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (25a)

V zadnjem času je postalo precej popularno branje med duhovniki knjiga ‘Prenovitev’, ki sta jo skupaj napisala ameriški župnik in njegov župnijski laiški asistent. Knjiga je zanimiva, tudi sam sem jo prebral, in zagotovo bi veljalo kakšen nasvet upoštevati. Prinaša pa ta knjiga neko težavo, ki se vse bolj kaže tudi pri nas, morda pa pristop, ki ga ima g. Michael White, še bolj izpostavi to nujno težavo, ki bi ji lahko s skupnim imenovalcem dejali ‘istovetnost’ ali ‘identiteta’, če želite s tujko. Sv. Janez Pavel II. je napisal zanimivo knjigo, ki se imenuje ‘Spomin in istovetnost’, ravno v teh dveh zadevah pa imamo v naši zahodni družbi, torej tudi v katoliški Cerkvi težavo. Omenjali smo že zablodo historicizma, ki jo obravnava Hadjadj, pa tam seveda ni mišljena arhitekturna in umetniška smer, temveč bolj filozofsko to označuje prav izgubo spomina in istovetnosti, ki ju pa kot nujna pogoja postavlja omenjeni papež v svoji knjigi. Kar je novo, je nujno boljše, staro je vse za staro šaro, obenem pa to pomeni tudi bolj ali manj nekritično sprejemanje logike sveta. Prav to pomanjkanje katoliške istovetnosti in odpoved lastnemu kulturnemu in še kakšnemu izročilu pa je največja težava, ki jo zasledimo pri ameriškem župniku in njegovih pomočnikih v župniji Gospodovega rojstva v Timoniumu v Marylandu, predmestju velemesta Baltimore. 

Nočem reči, da se ne bi mogli posluževati tudi kakih rešitev, ki jih najdemo pri protestantskih

skupnostih in njihovih pastorjih, vendar bi postavil poudarek na TUDI. Ko namreč prebiramo knjigo Prenovitev in pogledamo posnetke ter še kaj drugega, opazimo veliko podobnost z neko finančno-ekonomsko poslovno strategijo, ki je hkrati tista, ki jo opazimo pri evangeljskih megacerkvah (“megachurches”), ki naj bi bila prava tudi za katoliške župnije. Velik poudarek je na rasti in uspehu, rezultatu torej, kar veliko tudi na tem, kako iztržiti čim več denarja. Zdi se nujno dobiti neko tako strategijo, glede na to, da naj bi bil svet vse bolj natrpan, tudi religijski trg, kjer se posamezne religije in verstva borijo, da bi se v njihovo mrežo ujelo čim več ljudi. 

To je zanimivo, glede na to, da smo današnji verniki, sami tako pravijo, pa to drži, vse bolj zahtevni porabniki. Zdi se, da je treba tudi v katoliški župniji uspeh meriti preko rasti števila “obiskovalcev” in tega, koliko darujejo, v smislu denarnih prispevkov, za svojo župnijo. Sicer je že pred časom sociolog religije Introvigne raziskal in zapisal, kako tudi večja finančna zahtevnost pomeni večjo obstojnost neke religijske skupnosti ali denominacije, ki v ZDA rastejo kot gobe po dežju, a je izpostavil tudi siceršnjo zahtevnost, ki bi morala vselej, vsaj po našem skromnem mnenju, biti pred finančno. Ne vem, ker znani italijanski profesor pastoralke Amedeo Cencini stalno pravi, da bi se morali veliko manj ukvarjati s številkami, kot se, ker to ni tisto najbolj pomembno. 

Ves čas se tudi zdi, da je poudarek na ponudbi – ljudje bodo hodili v našo cerkev, če bo zelo dobra ponudba oz. če se jim bo zdela takšna. Hodili bodo tudi tja, če se v župniji dovolj dobro počutijo oz. se jim bo tako zdelo. Tu ne pravimo, da se ni potrebno potruditi tudi za to, da bi bilo bogoslužje kvalitetno, tudi glasbeno, kar poudarjajo v knjigi Prenovitev, vendar ta kvaliteta ne bi smela biti subjektivno ali subjektivistično pogojena, temveč čim bolj objektivno pogojena, zato tudi imamo določena katoliška določila, smernice, norme, pa tudi izročilo. Tisto, kar je najmanj razumljivo, pa je nekritično sprejemanje “metode Prenovitev” kot katoliške metode po čedalje več katoliških župnijah in celo škofijah kar kot nekakšne uradne metode, pa čeprav je zadeva stara le kako leto dni, škofije in župnije ter kontinenti pa so si tudi med seboj različni, močno, da ne rečemo korenito.

Objavljeno v tedniku Novi glas

V kot VERA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (23b)

Zadnjič smo končali z verskim relativizmom, načeli pa smo vprašanje vere. Že smo pisali o veliki nevarnosti relativizma, ko smo navajali Fabricea Hadjadja. Francoski katoliški filozof pa sicer omenja še več drugih nevarnih ideologij, pravi pa tudi, kako se v marsikaterem pogledu vračamo k starim zablodam, ki so bile celo obsojene kot prava, pravcata krivoverstva. 

Vsekakor za vero, ki temelji na določenih temeljnih resnicah verovanja, končno pa na Resnici kot

Fabrice Hadjadj

osebi, saj je končna resnica v Bogu in to celo je Bog: “Beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog…” (Jn 1,1-14), relativizem in historicizem sodobnega sveta predstavljata velikansko oviro in jo zastrupljata. Da ni nobene prave resnice oz. da se spreminja, privede do tega, da ni več nobene prave avtoritete, posledično pa nobene prave in resnične morale. Lahko se začne pri zavračanju Cerkve, velika nevarnost pa je, da potem pride do nepriznavanja tudi tiste končne in dokončne avtoritete, Boga samega. Če je resnica relativna in subjektivna, kakor pravi relativizem, in če se spreminja, novo pa je vselej bolj resnično od starega, kakor pravi historicizem, potem je omenjena nevarnost zelo aktualna. Vsakdo namreč lahko postane razsodnik, in sicer celo pod pretvezo svobode, tega, kaj je resnično in kaj je dobro, v končni fazi tudi tega, kdo Bog je. 

Bog torej ni tisti, ki se je razodel in spregovoril po prerokih, nazadnje pa po Sinu, ki potem še naprej govori po svoji Cerkvi, kateri radovoljno pošilja Svetega Duha, temveč tisto, kar si vsakdo izoblikuje sam. Čisto normalno je tako, da je vse tisto, kar je bilo prej, torej sveto izročilo, vredno izredno malo ali nič, veljavno pa postaja tisto, kar je pač trenutno v modi, kar čutim kot posameznik, da je prav… Celo tisto, kar je naravno, se spreminja oz. naj bi se. Kakor jaz mislim, je tudi prav, zato je tudi pravo verovanje takšno, kakor pač jaz mislim, da je prav. Tisto, kar so nekoč bile presežnosti biti – eno, resnično, dobro in lepo – sedaj ne velja več oz. je relativno oz. se spreminja. Vse je postalo tekoče, tudi vera, kakor je lepo označil sociolog Bauman. In tako se vsakdo poda sam tudi na notranje potovanje, ki pač vodi tja, kamor si vsakdo sam določi, vladati mora namreč neka svoboda (čeprav le navidezna ali utopična). Nič ne de, če ta relativna svoboda velikokrat za tiste ob nas potem postane absolutna, kakor velja tudi za resnico in drugo. 

Se pa v tem ne oddvajamo samo od struktur katoliške vere, temveč tudi od drugih struktur zahodne civilizacije in človeštva, ki so bile postavljene, da bi regulirale, urejale, klasificirale – sodobna miselnost namreč pravi, da vse to škodi svobodi posameznika, da posameznika zatira in ga dela nesrečnega. Kaže, da je tako ali tako končni cilj danes le to, da bi bili srečni, pa naj pomeni karkoli že. Če hočemo namreč zares zaživeti, se je treba prebuditi, se vaditi v krepostih, se podati na neko osebno popotovanje, v iskanju nekega svetega Graala. Tako namreč želijo vsi tisti, ki vršijo kontrolo nad tem tekočim verovanjem – da ima namreč človek občutek neke navidezne svobode, vendar pa oni skrbno nadzorujejo, da vse poteka v (njihovih) začrtanih mejah. Človek vedno nekomu služi, vprašanje samo komu, v tem primeru zagotovo nekomu ustreza, da smo sužnji strasti, pa čeprav se na prvi pogled propagira zavračanje slednjih in oddaljevanje od njih. 

Pridemo tako do tega, da živimo glede na trenutni položaj, živimo za ta trenutek, za danes, nimamo pa neke morale, odgovornosti in stremenja k večnosti. Večnost je nekaj oddaljenega oz. je najbrž niti ni, zato je treba uživati danes, ne ozirajoč se preveč na jutri. Zadovoljujemo svoje primarne nagone in nas ne zanima bližnji, pa ne le v podobi brata ali sestre svetopisemskega spomina, temveč tudi v podobi lastnih otrok. Važno, da se uresničim jaz, da se spočijem jaz. Postali smo sužnji “carpe diem” in absolutne svobode, kar se posledično še kako pozna na družbi. Slednja se je spremenila v neprestani karneval, mrzlično iskanje ugodja in užitkov, kakor tudi le tistega, kar trenutno koristi posamezniku ali ozki skupinici posameznikov. Vidimo lahko, da v resnici gre pri družbeni krizi še kako tudi za versko krizo, ki potem prerase oz. je že, na vsa druga področja, tudi na gospodarsko.

Objavljeno v tedniku Novi glas