O da bi predrl nebo...

Ker je začetek adventa, smo najbrž že vsi naredili adventne venčke, da bi pričakali Gospodov prihod. Moje vprašanje pa je, kakšni so ti venci? Predstavljam si naše srce, ki bi moralo pričakovati Gospoda, ki bi moralo po njem hrepeneti, kakor jelen (Ps 42,2). Namesto tega pa se je obdalo z nekim čudnim vencem, "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša dela kakor umazana obleka", pravi Izaija. Naše srce se je torej obdalo z nekimi črnimi oblaki, ker pa je srce središče človeka, je mračen tudi naš pogled.

Po eni strani je treba poudariti, da smo otroci svojega časa, zato se raznih umazanij hitro navzamemo. Vendar pa to, da se teh umazanij navzamemo še ni največja težava. Problem je v tem, da se dandanes kar predamo - usedemo se na križišču odločitve in se jočemo nad seboj. Ne odločamo se, to je tista velika težava. Četudi bi se namreč slabo odločili, nam Bog vselej daje novih in novih možnosti, a ne, še enkrat poudarim, brez naše odločitve.

Adventni čas je zato velika priložnost. Če se odločimo, smo lahko glina in se pustimo Gospodu v tem času še posebej oblikovati (Iz 64,7). Edino on lahko predre oblak, ki je okroga našega srca. Ta oblak se imenuje sivi vsakdan in je mešanica brezčutnosti, lenobe, samoljubja... Kako naj bomo budni (Mr 13,33-37), ko pa nas ta oblak tako zelo uspava. Če pa spimo, gre vse mimo nas, še največji čudež v zgodovini človeštva, kar Gospodovo učlovečenje zagotovo je. Ali ni škoda življenja, da bi ga ne živeli? Zato pa vas vabim, da se v adventnem času odločite za Gospoda, kajti on prihaja naproti tistim, ki se ga spominjajo na svojih poteh. Ali ga bomo srečali, je pa odvisno od nas, od naše odločitve. Blagoslovljen adventni čas!