Frančišek - simboli so nepomembni... ali?

Papeža Frančiška so danes pokopali, zanj smo molili in darovali maše, pa še bomo, zdaj pa je zlasti nastopil čas, da molimo in darujemo maše za dobro izbiro novega papeža, saj pravijo lepo Italijani, da ko je enkrat umrl en papež, se "naredi" drugega ("Morto un Papa, se ne fa un altro."), kar pomeni, da na mesto Petrovega naslednika pride drug. To je lepo poudaril kardinal Müller, s katerim nismo ravno enotnih misli, da bodo namreč izbirali naslednika sv. Petra, ne papeža Frančiška, kar je še kako res. Papež pa ima še mnogo drugih nazivov, ki niso samo tam našteti, ampak osvetljujejo papeško figuro. Kakor je poudaril Roberto Bonaventura, so sicer na veliko kričali, kako zunanja znamenja v krščanstvu nič ne pomenijo, da je važen le duh, ne simboli. Le, da so potem vsi hvalili črne čevlje in druge simbole ter znamenja. Pravi Bonaventura, da bi morali biti iskreni in povedati, da jih ne zanimajo tista znamenja in simboli, ki veljajo tradicionalno in pravilno razumljeni za papeštvo, torej za papeško službo. "Za vas nič ne veljajo, oziroma se vam celo kar malo gabijo." Svet na splošno in večinske medije, tudi t. i. katoliške pa še kako zanimajo znamenja in simboli, ki nimajo s papeštvom in papeštvom prav nič skupnega - "takrat ste vsi ganjeni vse do fanatizma," zaključuje prijatelj Roberto od portala Informazione Cattolica. Prav s temi simboli se je v svojem razmišljanju ukvarjal tudi katoliški zgodovinar Roberto De Mattei, a o tem malo kasneje.

Pri papežu Frančišku se je veliko govorilo o ponižnosti, kakor tudi o uboštvu, ki naj bi ju kazal in izražal. Nekaj pa je kazati in delati določene izbire, drugo pa je navadno resničnost, ki ni medijska in mainstream. Tu bi bilo precej materiala, a se omejimo na to, kar spet pravi Bonaventura: prava ponižnost je v sprejetju simbolov papeštva, četudi utesnjujejo, namesto se delati "posebne" zato, da iščemo konsenz pri serijskih zaničevalcih katoliške vere, ki bodo to domnevno ponižnost izrabili za obračunavanje s cerkveno institucijo in papeškimi predhodniki. Frančišek Saleški je učil, da pravi ponižnež skriva svoje vrline, začenši prav s krepostjo ponižnosti. O tem smo mi sicer govorili, kako so nekateri papeži lepo prikrivali svoje uboštvo in ponižnost, pa se je šele kasneje ugotovilo, kako so v resnici živeli. Sv. Pij X. je prodal dragulje svojega naprsnega križa in denar dal ubogim, namesto njih pa si dal v križ stklene kopije - samo en od mnogi h primerov. Pij XII. si je dal popravljati samo konce rokavov svojih nekaj srajc, drugače je imel ves čas ene in iste zlizane srajce. V papeškem stanovanju pa je spal na slamnatem ležalniku v znamenje spokornosti. Šele po smrti so te reči ugotovili. Oba ta dva papeža bi seveda raje videla, da se te reči ne bi nikdar razvedele, a so se. Na zunaj nista kazala ničesar, kakor še kak drugi papež ne. Saj vemo - Bog, ki vidi na skrivnem...  

Kot pravi De Mattei, je pokojni papež žal papeški simbolizem zamenjal z medijskim, pa ne le s čevlji, katrco in podobnim, s tem pa ni samo počlovečil papeštva, temveč ga je zbanaliziral in naredil za posvetno. Drži kot pribito, da je bil otrok svojega koncilskega časa. Moramo reči, da je bil prav odlični učenec pokoncilskega cerkvenega aparata. Vendar Frančišek v nobeni od teh "drugačnih" zadev ni bil prvi. V nekaterih malih stvareh je začel že Janez XXIII., prav zares pa je bil začetnik Pavel VI., ki je vzel z glave papeško trojno krono, pa je noben naslednik več ni nadel, ki je odpravil papeška nosila in še druge podobne simbole, ki seveda niso bili le okraski, temveč vidna znamenja vidnega kraljestva na zemlji Kristusa Kralja, pa čeprav vemo, da je na zemlji vidno le "gorčično zrno" vse nebeške veličine. Pri Frančišku torej ni šlo za noben prelom, temveč za nadaljevanje in dopolnitev koncilske pastoralne linije, ki se je Benedikt XVI. ni držal v le manjši meri, v resnici je tudi on predstavljal kontinuiteto, le da je tek prestavil morda v nižjo prestavo, a voz je vseeno peljal naprej. Lahko bi naštevali vse mogoče, a je skupek vsega tisti, ki je menjal dojemanje papeža in papeštva ter Petrovega prvenstva - kaj je v resnici od vsega tega ostalo pri ljudeh? 

Zakaj bi se potemtakem jezili in hudovali nad mediji, posvečenimi in verniki ter ljudmi na sploh, ki so tej liniji papeža Frančiška sledili? Nekateri prav vse do konca, spet drugi so vmes spregledali in sestopili z voza. 

Zaključuje se torej neka dobe in se odpira nova, pa se sprašujemo, vsaj malo, kakšna bo. Kakor pravi De Mattei, bo prihodnji papež lahko bolj naprednjaški ali konservativen od papeža Bergoglia, vendar ne bo Bergogljevec, ker bergoljevstvo ni bila neka ideološka linija, temveč stil ali način vladanja. Vladanje je bilo pragmatično, avtoritarno in pogosto polno improvizacije, prišlo je do močnih nasprotovanj in polarizacij, kar bi lahko predstavljalo že v času konklava eksplozivno zmes. 

Kot pri vsakem, je bilo tudi nekaj dobrih in pozitivnih stvari, tudi glede nekaterih tradicionalnih pobožnosti, med drugim je razglasil tudi Jožefovo sveto leto v 2021. Glede Božje Matere je bil nekoliko poseben, vendar pa ji je bil vseeno vdan, na koncu še bolj kot sicer, pa je tudi pokopan v njeni baziliki. V njene roke torej izročamo tako papeža Frančiška, kot tudi izbiro naslednika in naslednika samega. Zato bomo sedaj predvsem molili, se postili, mrtvičili in žrtvovali, kakor tudi darovali svete maše. Pripravimo se duhovno z dobro spovedjo in naredimo vse, kar je v duhovnem smislu mogoče. Mi v Bratovščini s ponedeljkom začenjamo z devetdnevnico za izbiro novega papeža.     

Dobri Samarijan in nezakonito priseljevanje

Ameriški podpredsednik J. D. Vance pravi, da moramo ljudi ljubiti hierarhično. Papež Frančišek odgovarja, da moramo vse ljubiti enako. Kaj o tem uči cerkveno učiteljstvo?

Dr. Julio Loredo se s preučevanjem katoliškega nauka o redu ljubezni (Ordo Amoris), kakor ga je toretiziral najprej sv. Avguštin, potem pa sistematiziral sv. Tomaž Akvinski, osredotoči na nasprotje med restriktivno migracijsko politiko, ki jo sprejemajo nekatere zahodne vlade, in vizijo papeža Frančiška o sprejemanju priseljencev. Naj spomnimo, da se je Vance leta 2019 spreobrnil h katoliški veri, in sicer pri dominikancih v Cincinnatiju, v zvezni državi Ohio, iz katere prihaja. Zato mu Tomažev nauk ni tuj, čeprav zase pravi, da se najbolj naslanja na sv. Avguština.

Resničnost proti ideologiji

Celo levosredinske vlade v Evropi, kot sta Nemčija in Danska, so zaradi objektivnih težav, kot sta kriza zaposlovanja in naraščajoča kriminaliteta, uvedle strožje migracijske politike, vključno z deportacijami. Ta pojav priznavajo tudi osrednji mediji, ki so te skrbi prej označevali kakor „suverenistične“ ali „populistične“ obsesije.

Prednostne naloge papeža Frančiška

Priseljevanje je glavna prednostna naloga papeža Frančiška. Besedilo se sklicuje na knjigo Sprememba paradigme papeža Frančiška, ki prikazuje, kako je sprejemanje vsakega migracijskega toka za papeža postalo „novo brezpogojno načelo“ in je nadomestilo druga načela, ki jih je razglasil Benedikt XVI. No, tu je treba reči, da to sicer niso zgolj načela, saj bi potem zapadli v relativizem. Papež Benedikt je kot ta načela sicer naštel življenje (od spočetja do naravne smrti), svobodno vzgojo in družino, vendar če bi naj to bila za nas načela, potem to ne velja za druge, ki imajo drugačna načela. Tu je težava teh krogov, ki v resnici niso protirevolucionarni niti tradicionalni, to pa velja za TFP, katere član je Loredo, hkrati pa predsednik njene italijanske različice. V resnici gre tu za naravne pravice človeka, ki bi morale veljati za vse.

Razhajanje s politiko ZDA

Med papeževim stališčem in politiko ameriške vlade, zlasti pod Trumpovo administracijo, ki je ponovila svojo politiko deportacije nezakonitih priseljencev, obstaja nasprotje. Papež Frančišek je to politiko kritiziral in jo označil za „množično deportacijo“.

Pravica narodov

Medtem ko papež Frančišek priznava pravico narodov, da zaščitijo skupnosti pred tistimi, ki so zagrešili nasilna kazniva dejanja, se zdi, da pa ne priznava pravice države, da tistim, ki se nezakonito priseljujejo, ne da bi zagrešili kazniva dejanja, zavrne stalno prebivališče ali svoje meje zapre pred takšnimi tokovi. Papež meni, da lahko revščina v izvorni državi pomeni „absolutno pravico“ do izselitve. To stališče je v nasprotju z družbenim naukom Cerkve, po katerem je končna odločitev o priseljevanju v pristojnosti „preudarnosti svetne oblasti“. Vendar pa vemo, kako v modernizmu tudi DNC ni več isti kot je bil.

Ordo Amoris in dobri Samarijan

Koncept Ordo Amoris (red ljubezni), ki ga omenja ameriški podpredsednik Vance, trdi, da mora ljubezen slediti določeni hierarhiji. Zadeva se od samega sebe širi k bližnjemu, začenši pri najbližjih. Najbolj nas seveda v družbenem nauku zanima red v ljubezni do bližnjega. Tako naš cerkveni oče in cerkveni učitelj lepo razložita, da je najprej ljubezen zakoncev drug do drugega, nato lastna družina, nato sorodstvo, nato prijatelji, pa neka lokalna skupnost, pa pokrajina, pa država, potem ostali. Generalno in daleč bi v teoriji ljubili vsi, kar nam lepo pokaže v zdravnikovih besedah Dostojevskij, težava je pri konkretnih osebah, pri marsikom res prav pri najbližjih. Papež Frančišek kot odgovor na to stališče navaja, da je pravi ordo amoris tisti pri usmiljenem Samarijanu, ki je odprt za vse brez izjeme. Ta vizija poudarja brezpogojno sprejemanje vsake osebe. Je temu res tako in je to pravilna interpretacija?

Teološka analiza

Dominikanski teolog, pater Peter Totleben v članku v World Catholic Report pojasnjuje, da je ordo amoris hierarhični red, ki temelji na ljubezni do Boga in iz nje izhaja. Teolog pojasni, da prilika o usmiljenem Samarijanu ni v nasprotju z redom ljubezni, temveč poudarja, da ni mogoče dobro ljubiti vseh, če ne sledimo natančno določenemu redu.

V nasprotju s sodobnim egalitarizmom

Sodobni egalitarizem bi lahko privedel do izkrivljenega pogleda na ljubezen, zaradi katerega bi lahko ljubezen do resničnih ljudi zamenjali z abstraktno ljubeznijo do človeštva, kakor smo zgoraj dejali. Ordo amoris pa se po drugi strani kaže v hierarhiji medosebnih odnosov, ki nam omogočajo, da v sistemu koncentričnih krogov dajemo prednost tistim, ki so nam najbližji.

Sklep

Dr. Loredo naredi ključno primerjavo med pragmatičnim in reaktivnim pristopom nekaterih zahodnih vlad k priseljevanju ter univerzalističnim in vključujočim pristopom papeža Frančiška. Doktrinarna analiza Ordo Amoris, ki jo uvaja kritika koncepta „Najprej Amerika“, zagotavlja teološko podlago za razumevanje kompleksnosti različnih pogledov na ljubezen in dobrodelnost. Očitno je, da obstajajo napetosti med temeljnimi načeli Cerkve in sodobno občutljivostjo za egalitarizem. Vendar pa ta težnja po načelih francoske revolucije v resnici ne bi smela čuditi preveč, če vemo, da se jih od zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora zmotno zasleduje tudi v Cerkv in tudi v hierarhiji. Tu bi veljalo opozoriti še na besede kardinala Kocha o sprejemanju zadnjega koncila: "Tako progresivci kot tradicionalisti razumejo Drugi vatikanski koncil kot prelom z izročilom, čeprav na nasprotne načine. Razlika je le v tem, da se za progresivce prelom zgodi po koncilu, medtem ko se za tradicionaliste zgodi s koncilom. Vendar sta si ti dve skrajni stališči tako blizu prav zato, ker drugega vatikanskega koncila ne razlagata v okviru splošnega izročila Cerkve.“ Očitno kardinal ne pozna prave tradicionalistične misli. Bratovščina sv. Pija X., kot prvo, meni, da se je prelom zgodil že pred zadnjim koncilom, kot drugo pa ne sprejema določenih stvari zadnjega koncila ravno zato, ker stvari razlaga "v okviru splošnega izročila Cerkve". Tu najdemo tragedijo zagovornikov t. i. "reforme reforme", ki bi rada naredila sintezo tudi med naukom in izročilom Cerkve ter načeli, med drugim, francoske revoluciji, kakršno je recimo načelo enakosti. Sedanji papež vsaj ne skriva stvari in ne skuša združevati nezdružljivega.

Preprečiti ali lečiti?

Ob koncu srečanja v Rimu 

Pregovor iz naslova poznamo, upam, da se strinjamo tudi z njegovim pomenom. Vsekakor je to tisto, kar mi je prišlo na misel, ko se je srečanje, ki je obravnavalo spolne zlorabe mladoletnih, zaključilo, motalo pa se mi je po glavi že prej. Seveda žrtve gotovo potrebujejo tolažbo in to, da se skuša po najboljših močeh zadostiti pravici, kakor tudi popraviti nastalo škodo, kar pa je še precej, precej težje.

Težava je v tem, da imajo naša dejanja vselej tudi svoje posledice, ne obstajajo nevtralna dejanja. Te posledice so lahko dobre ali slabe, kjer se spet lahko še naprej stvari razdeli do te mere, da rečemo določenim posledicam celo, da so pogubne. Ko govorimo o dejanjih, moramo vselej povedati, da so slednja posledica neke miselnosti, posledica neke miselnosti pa so tudi besede.

Z vsem tem želim povedati, da se v primeru spolnih zlorab ukvarjamo predvsem z dejanji, in sicer izvršenimi dejanji. Že tu zadeva ni celostna, ker posledice oz. nastali položaj niso izključno stvar dejanj, temveč še bolj, poleg besed, neke miselnosti ali mentalitete. Neki duhovnik je komentiral takole: »Tole srečanje škofovskih konferenc je rodilo samo nejasne smernice proceduralnega značaja o transparentnosti, prijavah in procesih, nič pa o vzrokih fenomena, v prvi vrsti gre za homoseksualnost in nečiste navade posvečenih, naj bodo hetero ali homoseksualni. Samo, če izhajamo iz teh vzrokov, je mogoče težavo obravnavati korenito in zares preprečevati. Vse, tako nivo analize, kakor tudi predlogi ukrepov, je ostalo na pravnem, kanoničnem (cerkveno pravo, op. A. V.) in administrativnem področju, ne da bi se sploh dotaknili moralnega. Kakor da bi šesta Božja zapoved z vsem skupaj sploh ne imela nobenega opravka!« Zaključuje, da to ni krščanskom, še manj pa katoliško spopadanje s težavami, temveč prej posvetno.

Marsikaj ima ta sobrat prav, nekje je to razmišljanje še pomanjkljivo. Prav ima, ko govori o tem, da je moralno področje ključnega pomena, tudi zato, ker za kristjana morala ni le skupek dogovorjenih pravil obnašanja, neke vrste družbena pogodba. Gre za razodeti način, kar pomeni, da je njen končni izvor pri Bogu, kako v sebi ohraniti celostno kakovost življenja, ki za Sveto pismo in Izročilo ni le neka biološka danost, temveč duhovna. Vsak kristjan dobi vase vtisnjeno Božjo podobo, samega Božjega Sina Jezusa Kristusa, ki se nikoli več ne izbriše, dobi pa tudi posvečujočo milost ali Božje življenje, da bi lahko postal svojemu Stvarniku podoben ali sličen, da bi ga torej svetu okrog sebe odslikaval: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).

Ruski protojerej Andrej Tkačev nam, ko govori o tem, kaj je Sodoma, pove, da gre v svojem izviru prav za to duhovno težavo, potem pa se ljudje posledično obnašamo, kakor se. Težava je torej v promoviranju krščanstvu tuje miselnosti, za katero je pojmovanje tega, kar je »normalno«, povsem nasprotno tistemu, kar je »normalno« za kristjane (spolna promiskuiteta, homoseksualizem...), vzrok pa je prav v tem, odkod določene norme izvirajo in kdo jih postavlja oz. jih je postavil. Posvetna miselnost seveda postavlja norme, ki ne predvidevajo Boga kot vrhovnega Zakonodajalca, zato je vsakovrstno vedenje, ki bi bilo krščansko nemoralno, postalo nekaj povsem moralnega in normalnega. Če temu še ni tako, pa gre v tej smeri.

Da bi torej veljala za nas drugačna morala in normalnost, je potrebno biti predvsem verni. Ali je to pri izbiri kandidatov za duhovništvo in celo za škofovstvo v ospredju? Spolne zlorabe, ki so zelo pereča težava, očitno pa ne edina (kakor je bilo moč slišati tudi v Rimu in od svetega očeta Frančiška), nam postavljajo dobro ogledalo. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Pravi in nepravi kandidati za duhovništvo

O cerkvenih in drugih aktualnih aferah (3)

Zadnjič smo končali z Danielom C. Mattsonom, in sicer z njegovim navedkom nadškofa Chaputa, zato sedaj še nekoliko nadaljujmo v tej smeri. Najprej bomo navedli, da je bilo potrebno neko določeno obdobje, da smo prišli povsod do tega, kar se je v določenih »razvitih« deželah začelo že prej dogajati. To pa pomeni, da je sedaj praktično po vsej Cerkvi zadeva že nekaj desetletij razširjena, bolj ali manj množično. 

 

Zakaj pa moških z istospolnimi tendencami ne bi smeli sprejemati v redovniške in duhovniške vrste?

Mattson navaja dva razloga. Prvi je, da je za te moške posebej težko živeti zahteve čistosti: »V zelo veliki večini škandalov v Cerkvi od leta 2002 so vpleteni homoseksualni duhovniki, ki so močno pogoreli, kar zadeva čistost. To me ne čudi. Čistost je, v to sem prepričan (dejstva pa to potrjujejo), precej težja za moške s homoseksualnimi težnjami kot pa za druge«. P. James Lloyd, CSP, duhovnik z doktoratom iz psihologije na New York University, je več kot 30 let delal z moškimi s homoseksualnimi težnjami (vključno z duhovniki) kot klinični psiholog. Glede čistosti in homoseksualnih duhovnikov pravi: »Precej jasno je, kar potrjujejo tudi klinični dokazi, da je psihična energija, ki je potrebna za zadrževanje homoseksualnih vzgibov precej večja od tiste, ki je potrebna deviantnim heteroseksualnim«. 

 

Mattson pravi iz svoje lastne izkušnje, da je imel ogromne težave, da pa je za duhovnika še težje, saj bi tako storil strašno zlorabo nad nekom, za katerega bi moral biti duhovni oče. Zato je mnenja, da bi morali v Cerkvi zelo upoštevati mnenja, kakršno je mnenje p. Lloyda, pa da se je v Cerkvi predolgo gledalo stran od tega. Pravi, da vsakokrat, kadar obstaja dvom o nekem kandidatu za duhovnika, mora biti ta dvom razrešen v korist Cerkve. Ne pozabimo, da je dokument iz leta 2005 govoril ne le o homoseksualnosti pri kandidatih, temveč tudi o njihovi zrelosti, zato bi ta dvom spadal še na druga področja. Spomnim se, kako mi je neki redovni predstojnik nekoč dejal, da če v nekaj letih kandidat zrelostno ne napreduje, potem ga je nujno potrebno izključiti. Vendar Mattson ne govori le o homoseksualcih, temveč o težavah s čistostjo nasploh, kjer je vprašanje, koliko se sploh na tem področju v cerkvenih hišah za formacijo duhovnikov in redovnikov dela. V današnji internetni dobi najbrž več sploh ni kandidata, ali pa jih je zelo malo, ki ne bi morali delati na tem področju, kjer pa seveda potrebujejo vzgojno pomoč. 

 

Tu pa se postavlja še ena težava, ki je, pa ne le za Mattsona, povezana s prvo. To je vprašanje učenja Cerkve. Letos smo praznovali petdesetletnico okrožnice bl. Pavla VI. »Humanae vitae«, kjer je bil ponovno poudarjen nauk cerkve na področju zakonske in spolne morale, ki pa je takrat sprožila malodane atomsko eksplozijo. Veliko število »libertinističnih« duhovnikov pomeni hkrati tudi veliko število »slabih« učiteljev oz. tistih, ki učijo svoje vernike nasprotno od nauka Cerkve, sploh na področju spolne in zakonske morale. To pa lahko delajo očitno, ali tudi bolj skrivno. Mattson navaja svojo izkušnjo, kako se je šel, ko je ponovno vstopil v Cerkev, spovedat tega, da je nečistoval z drugim moškim. Duhovnik, ki ga sam ni poznal, mu je dejal, da to ni greh in da naj gre h kakekmu fantu, ker: »Cerkev se bo spremenila«. Kasneje so mu povedali, da je bil ta duhovnik javno znan kot homoseksualec. V knjigi iz leta 1991 »Gejevski duhovniki« je dr. James Wolf intervjuval 101 duhovnika. Vsi so dejali, da se ne strinjajo z naukom Cerkve glede spolne morale in le 9% teh bi takemu, kot je Mattson reklo, da bi se moral vzdržati od seksa z moškimi. Spet pravi: »Tisti možje ne bi nikdar smeli biti posvečeni«. 

 

Seveda pravi, da se strinja z dokumentom iz leta 2005 in da obstajajo tudi izjeme med homoseksualnimi duhovniki, to pa so tisti, ki so imeli t. i. »tranzitorno« homoseksualnost, ki so torej sposobni premagati homoseksualne skušnjave s pomočjo svetovanja, trdega dela, molitve in iskrene avtorefleksije, pa so torej dobri kandidati za duhovništvo, a je hkrati trdno prepričan, da je teh izjemno malo. Pravi zato, da Cerkev na more tvegati, ko posveča homoseksualne duhovnike. Ameriška škofovska konferenca je leta 1993 izdala navodila za duhovniško posvečenje, kjer pravi: »Da lahko govorimo o zreli osebnosti, mora kandidat premagati dve nezreli nagnjenji, narcizem (raziskave kažejo na 30% navzočnost slednjega med duhovniki, op. A. V.) in homoseksualnost, ter mora priti do heteroseksualnosti«. Ko je glede tega spregovoril papež Frančišek, je dejal: »Če imate le najmanjši dvom, je bolje, da jih ne sprejmete«. 

 

Treba bo tudi tu začeti resno delati, gotovo pa ne bo nič, če posvečeni ne bomo začeli z delom pri sebi. Sicer pa je treba povedati tudi, da so v zadnjih dveh desetletjih številke zlorabljajočih duhovnikov, govorimo seveda o odstotkih!, močno padle, kar pomeni, da se je nekaj že ukrenilo. Zaključujemo zato z besedami Shanea Schaetzela, ki pravi, da je zelo pomembno razumeti, da večina duhovnikov in škofov nima nič pri tem: »Imamo majhno manjšino posvečenih, ki mečejo slabo luč na druge. Razmerje je takšno, da ko vidiš duhovnika hoditi po ulici ali koga obiskati, najbrž ni spolni zločinec. Razmerje je tudi takšno, da je prav verjetno kar v redu fant, ki je napravil veliko odpovedi v življenju, da služi našemu Gospodu in Odrešeniku«. Kot verni smo zato dolžni narediti vse, kar je v naši moči, da je poslanstvo Cerkve učinkovito, s svojo vsakovrstno podporo ter posvečevanjem.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Sprevrženost načel in vrednot

O cerkvenih in drugih aktualnih aferah (2)

Kot opažamo, bo odvračanje pozornosti in pometanje pod preprogo tokrat verjetno nekaj izredno težkega, če že ne bo nemogoče. Ko nekdanji protestant Shane Schaetzel, ki je sedaj že 20 let katoličan in kot katehet poučuje, pravi ostalim, protestantom in ne, takole: »Najprej morate razumeti, da katoličani absolutno sovražimo to, kar se trenutno dogaja v katoliški Cerkvi. Dejansko nihče tega ne bolj sovraži od nas. Kakršnokoli jezo, frustracijo in zmedo ne-katoličani sedaj morda čutite, vam obljubljam, da je desetkrat slabše med katoličani. … Besede ne morejo opisati šoka in groze, ko smo slišali za takšne novice, in sicer ne le enkrat, temveč dvakrat v manj kot dveh desetletjih. … Kar pa žrtve potrebujejo, je pravica, to pa si obupno želimo tudi mi videti, da bi dosegli – čim prej, tem bolje!« Zato smo pa zadnjič dejali, da so že stare težave, za katere tudi Schaetzel pravi, da so se »pred našim nosom dogajale desetletja«. 

Seveda je ob tem najboljša obramba napad, zato se kaj lahko prične z obtožbami homofobije, ali tudi, da ne maramo Cerkve, papeža in podobno, nikakor ne gre za to! Gre za to, da smo v svoji veri prepričani, da Cerkev ni in ne sme biti to, pa da to niso tista načela in vrednote, za katere se zavzema in nam jih želi podati. Zadnjič omenjeni Pietro C. glede tega pravi: »Kjer je nekoč bila Cerkev tista, ki je spreminjala ljudi, imamo danes določene ljudi, ki spreminjajo Cerkev (ali to skušajo narediti), tako da neprestano znižujejo evangeljske zahteve, ali pa jih spreminjajo v sociološka in psihološka vprašanja, ki nimajo nič opraviti s srcem evangeljskega sporočila.« Kakor pravi, danes prihajajo na dan vse težave, ki so se nabrale v desetletjih »vesele tolerance in celo nič hudega slutečega dopuščanja«, tako da si nekateri dovolijo marsikaj, tudi zato, ker imajo za sabo oporo najvišjih avtoritet zunanjega sveta, ker slednjim to seveda pride prav. Glede sprejemanja pravi: »Že res, da Cerkev sprejema in mora sprejemati vse, vendar ne zato, da jih pusti v njihovem predhodnem stanju ali še slabše, da jih ukorenini v njihovih posvetnih prepričanjih. 

Tako za Cerkev ni prava težava v tem, da je nekdo »gej«, temveč da svojo spolnost udejanja do te mere, da opravičuje svoje svobodnjaštvo, ne da bi imel kakršnokoli zavoro, obenem pa se ima še za kristjana. To je problematično, ker ne zadeva le nekega moralnega vprašanja, temveč življenjski slog!« Življenjski slog teh ljudi je diametralno nasproten evangeljskemu slogu, ki bi moral biti cilj vsakega kristjana, posebej posvečenega. Zato je Daniel C. Mattson, avtor knjige »Zakaj se ne definiram kot gej« (»Ecco perché non mi definisco gay«), napisal članek o tem, da homoseksualni možje, kakor je on, ne bi smeli postati duhovniki. Mattson se že več let trudi živeti, po navodilih Cerkve, v popolni čistosti, k življenju v milosti pa želi pomagati tudi drugim, ki bi to hoteli. 

Navaja znani dokument iz leta 2005, kjer je rečeno: »Cerkev, kljub temu, da globoko spoštuje osebe, o katerih je govora, ne more sprejeti v semenišče ali v svete redove tiste, ki prakticirajo homoseksualnost, kažejo globoko ukoreninjena homoseskualna nagnjenja ali podpirajo t. i. »gejevsko kulturo««. Pri tem pravi, da ni to navodilo nič novega, saj je že leta 1961 izšlo jasno navodilo, da se ne sme posvetiti mož s homoseksualnimi nagnjenji, pa tudi, da je treba bogoslovce, ki bi se »hudo pregrešili zoper šesto Božjo zapoved z osebo enakega ali nasprotnega spola … nemudoma izključiti«. Mattson pravi, da ni zaradi teh navodil prav nič prizadet, temveč, da bi se, če bi jih upoštevali, izognili temu, kar imamo. »To, kar združuje te škandale, je homoseksualnost po naših semeniščih in med duhovniki, to pa zato, ker je Cerkev spregledala svoje lastna jasna navodila«. 

Po njegovem je torej prav, da se resno loti škandalov, vendar pa: »Mora nehati posvečevati može z globoko ukoreninjenimi homoseksualnimi nagnjenji. Prvi škandal »stric Ted«, je bil v tem, da so dovolili, da je »stric Ted« postal duhovnik«. Mattson sicer pravi, da je gotovo večina homoseksualnih duhovnikov dobrih in svetih, da je torej, kot vedno, manjšina med njimi, z Luco Di Tolvejem in ostalimi bi rekli, da so to tisti, ki niso homoseksualci, temveč prav »geji«, ki pa živi v nasprotju z evangelijem in cerkvenim naukom. Naš Daniel pa kljub vsemu pravi: »Toda priznati odločilno vlogo, ki jo je homoseksualnost odigrala v večini naših preteklih in sedanjih škandalov ni nikakršno iskanje grešnega kozla, temveč je to Cerkev, ki se sooča z resnico«. Ko je dokument iz leta 2005 komentiral nadškof Charles Chaput, je zapisal: »Medtem ko trajna homoseksualna nagnjenja nikdar ne zapirajo poti k svetosti – homoseksualni in heteroseksualni imajo enako krščansko poklicanost k čistosti, glede na njihov življenjski stan -, pa slednja močno otežujejo poklicanost k učinkovitemu duhovniškemu služenju«. Mattson iz osebnih izkušenj vse to potrjuje. Prihodnjič z našimi razmišljanji na to temo zaključujemo.

Objavljeno v tedmiku Novi glas

Ponoven izbruh znanih težav

O cerkvenih in drugih aktualnih aferah (1)

Kot se pravi v časnikarstvu, je poletje, predvsem avgust in predvsem njegova 2. polovica, čas »kislih kumaric«, ko se torej ne dogaja nič posebnega, tudi zato ne, ker smo ljudje po dopustih, kar je ob koncu meseca avgusta veljalo tudi zame. Javnost sta tako zlasti pretresli dve zadevi, ena je bila nenadna zrušitev mosta v Genovi, druga pa spolni škandali v ZDA. Tisto, kar je v obeh primerih potrebno poudariti, je to, da nikakor ne sme priti do neke kolektivizacije in institucionalizacije krivde in odgovornosti, temveč morajo biti krivci in odgovorni osebe z imenom in priimkom. 

Glede spolnih zlorab moramo dejati, da, žal, ne gre za nič novega. Lahko torej rečemo, da smo priča še enemu valu ene in iste gmote. Da je to res gmota, pa da je zadeva res precej velika, nam potrdijo statistični podatki, ki pa imajo relativno veljavo, saj je še vsaj toliko primerov, kot je razkritih, tudi skritih ali celo prikritih. Zanimiv je namreč skokovit porast primerov zlorab od 60-ih let 20. stoletja naprej, ki pa seveda ni presenetljiv, temveč le potrjuje, da so stvari, o katerih pišemo, morda vendarle resnične, le priznati si to moramo. Dejal sem, da gre za še en val, ker smo o teh stvareh govorili že med mojim študijem na Teološki fakulteti v Ljubljani, zlasti pri prof. Štuhecu, ko smo tudi brali ameriško delo avtorja Lena Sperryja »Spolnost, duhovništvo in Cerkev«. Ena od zanimivih raziskav, ki je potrdila tudi pomemben vpliv klerikalizma, ki ga je omenil sveti oče Frančišek kot temeljni vzrok, vendar pa je potrdila še eno težavo, ki so jo potrdile še druge raziskave, a se je v sodobnih časih noče omenjati, ker se je ne sme omenjati in ne sme biti težava, če ji rečemo le težava. 

Ta težava se imenuje homoseksualizem in prav nič ne pomaga, da si pred tem zatiskamo oči in ušesa, zlasti slednja, ko pa se je izkazalo, da je pri 80% zlorab v Cerkvi šlo prav za homoseksualne zlorabe. Če smo, ko smo tako pisali o klerikalizmu (tukaj in tukaj), zapisali, da je to rak rana Cerkve, moramo podobno dejati tudi za homoseksualizem – saj vemo, da je lahko v resničnosti rakavih obolenj več vrst, torej bomo, ko uporabimo to podobo, enako zatrdili tudi za bolezni v Cerkvi. Samo mimogrede naj povemo še, da niti komunistična infiltracija ni iz trte izvita, čeprav se na tem mestu ne moremo podrobneje posvetiti temu, bomo pa lahko enkrat to storili v naši rubriki. 

Ko govorimo o kakršnikoli infiltraciji, je treba tudi povedati, da to ni težava le katoliške Cerkve, temveč tudi drugih krščanskih skupnosti, ki imajo prav tako težave s tem, je pa vprašanje, kako se kdo z razno-raznimi infiltracijami spopada. Ko smo pa govorili o gejevski infiltraciji, ne moremo niti mimo tistega še preostalega odstotka zlorab, kjer je bil ugotovljene »le« približno 1,5% (tudi en sam tak primer je preveč!) odstotek pedofilskih zlorab v pravem pomenu besede, potemtakem nam preostane še 18,5 ne-homoseksualnih zlorab. To pove, da nikakor ne smemo govoriti toliko o problemu pedofilije, čeprav seveda tudi slednji je, tega ne moremo zanikati. V največji meri gre namreč še bolj za efebofilijo, ko so zlorabljeni mladoletni najstniki in najstnice. Moramo pa govoriti tudi o pederastiji, to pa je termin, ki označuje erotično istospolno razmerje med odraslo osebo in najstniškim mladeničem, česar tudi ni tako malo. 

Ne gre torej vedno le za zlorabe, temveč imamo tudi takšne vrste popolnoma konsenzualna erotična razmerja, ki jih imajo posvečene osebe v Cerkvi ali krščanski skupnosti z mladeniči. Posvečeni imajo torej takšna in drugačna razmerja, kar se je, tega ne moremo in ne smemo zanikati, močno povečalo zlasti od 60-ih let 20. stoletja naprej. Kot lepo pove Pietro C. Na svojem blogu »Traditio liturgica« (naj še enkrat poudarim, da gre za pravoslavnega blogerja!), gre za »pravo pravcato masovno infiltracijo tujkov v notranjost Cerkve, oz. ljudi, ki se poslužijo Cerkve in jo obrnejo ter uporabijo za svoje cilje (denar, seks in karkoli drugega), ne da bi nujno tudi služili Cerkvi«. Potem nadaljuje: »Takšni tujki, gejevski ali ne, so vselej obstajali, vendar pa je njihovo število tako naraslo, da postavlja v resno nevarnost kredibilnost Cerkve same«. 

Vidimo tako, da je prišlo do več vrst infiltracij v samo vitalno tkivo naše Cerkve, če vzamemo apostolsko podobo Cerkve kot telesa, kjer imamo kar precejšnje število afer. Raje uporabimo to besedo kot pa besedo »škandal«, saj v teološkem jeziku škandal pomeni javni greh, ki vedno, če je njegovo pojmovanje pravo, tudi pohujšuje ljudi. Več kot očitno je, da se je stvar tudi zelo razpasla. Kot pa je dejal lepo že sveti Avguštin, se zlo lahko širi samo v meri, v kateri dobri ne naredijo ničesar, da bi ga zaustavili. Vsekakor ne bomo rešili ničesar samo s tistim, kar se z italijansko besedno igro lepo imenuje »tiro al Bergoglio«, da se bo torej samo streljalo proti papežu in na njega. Nikakor, ker mora vsakdo v Cerkvi narediti tisto, kar je dolžan in se potruditi še za več kot to, ker bo potreben pravi, pravcati podvig. Ni pa niti več čas za preusmerjanje pozornosti drugam in pometanje pod preprogo. Naše razmišljanje nadaljujemo prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

K kot KREACIONIZEM 2

Cerkveni in družbeni antislovar (38b)

Nadaljujemo z našim kreacionizmom in z njim povezanimi težavami. Mislim, da lahko pustimo ob strani mnenja ne le nevernih, ateističnih oz. celo protivernih, kot je recimo Richard Dawkins in njemu podobni, da bi se raje posvetili nekim drugim težavam. Najprej se je potrebno ustaviti ob tem, kar Bizzarri imenuje »dekonstrukcija termina evolucija«. Pravi namreč, da se znajdemo pred težavo, kako bi omenjenemu terminu pripisali natančen pomen. Danes imamo namreč več ravni analize, po drugi strani pa tudi, na kar smo pa tudi že opozarjali, strukture, ki so po mnenju našega znanstvenika »meta-znanstvene in ideološke«. 

Če tako pogledamo, se v široki definiciji evolucije lahko najdejo praktično vsi, razen kreacionistov, ki pa tvorijo precej dvoumno gibanje, cvetoče zlasti in predvsem v deželah protestantske kulture. Katoliška Cerkev je od vedno menila, da je mogoče življenje na zemlji povezati z nekakšnim »procesom«, pa da seveda ni izšlo iz nekega kaosa. Že sv. Avguštin je trdil, da četudi je Bog svet ustvaril na podlagi nekega temeljnega načrta, da je dal vsemu »semenske lastnosti«, torej tista načela in vzvode, po katerih bi se narava potem lahko razvila tako, kot to danes poznamo. Tako je recimo dejal tudi sveti oče Frančišek nekoliko bolj artikulirano 27. oktobra 2014: »Evolucija v naravi ni v nasprotju s pojmovanjem Stvarjenja, ker evolucija predvideva stvarjenje bitij, ki se razvijajo«. Isti sv. Avguštin poudari tudi, da bi bilo tisto pojmovanje, da je Bog z rokami iz prahu oblikoval človeka, zelo otročje: »Bog ni oblikoval človeka z rokami, niti ni dahnil nanj z grlom in ustnicami.« V to smer so šli tudi sv. Tomaž Akvinski in številni drugi znanstveniki in avtorji katoliške vere. 

Morda je dobro za to prebrati nekatera dela Rodneya Starka, zlasti se s protikatoliškimi stereotipi ukvarja v zadnjem svojem delu – poudarjamo, da je Stark vzgojen kot protestant, sicer pa se izreka za agnostika. Zaslužni papež Benedikt XVI. je pomenljivo dejal, da je: »Nauk o evoluciji nedvoumno pomembna hipoteza, ki pa tudi zagotovo ima tudi precej problemov, ki so potrebni široke diskusije«. Kar je pa dejal papež Frančišek in smo navedli, lepo spada v neko izročilo, ki ga lahko lepo pripeljemo vsaj do sv. Avguština. Evolucija je pač neka teorija, del kompleksne biološke teorije, ki ji še zdaleč nismo prišli do konca. Bizzarri takole pravi: »Še vedno moramo razumeti, kaj je »motor« vsega tega. So »novosti« res novosti, ali pa so le variacije na določene formalne diskretne teme? Jim botrujejo genetske modifikacije ali pa so tu drugi dejavniki, kot recimo biofizično pogojevanje, ki ga vsiljuje okolje? Jih vsiljuje »slučaj« ali pa se pojavljajo v okviru neke predefinirane poti?

Objavljeno v tedniku Novi glas