Fatalizem in Božja volja

Spletni prijatelj Roberto Bonaventura, ki ga bom v prihodnosti, upam, srečal tudi v živo, a naj bo zaenkrat tako dovolj, je napravil zanimiv povzetek o v naslovu navedenih temah. Pravi, da so mnogi kristjani fatalisti »pod krinko«, v smislu, da nosijo sicer masko ne-fatalizma, v resnici pa to so. Razloži, da je »fatalizem »filozofska« drža, po kateri svetu vlada neizogibna sila, ki je povsem tuja človeški volji in prizadevanjem; posledica tega je odnos resignirane pasivnosti do dogodkov.« Roberto torej pravi, da je takšna miselna drža tudi precejšnjega dela prebivalstva, ki se ima za kristjane, vendar utegne biti tu težava, če imajo takšno miselnost.

»In kaj ima ta način razmišljanja in (ne)delovanja opraviti s krščanstvom? Nič! Žal pa je tako, da je za mnoge slabo razumljena "Božja volja" pravzaprav oblika "fatalizma", vendar najhujše vrste. Da, saj pravi fatalisti vsaj ne verjamejo v Boga, ne v krščanskega Boga; kaj pa reči o tistih, ki se zatekajo k veri, da bi se skrili za zaveso lenobe in malodušnosti? Božja volja povzroči, da se postavijo katedrale, da se naslika Sikstinska kapela, da se premagajo mohamedanci pri Lepantu, da se izkleše Pietá, da se peš ponese evangelij na Kitajsko, da se sestavi Requiem Aeternam, da se, evangeljsko, prosi, išče in trka. Božja volja ni odrekanje dobremu, ampak odrekanje zlu, grehu. Če je Božja volja prav razumljena, ne ugasne notranjega ognja ob prihodu prve sapice, ki jo povzroči človeška nagnjenost k strahopetni odpovedi.« Pomeni, da drži, kakor vselej v krepostnem in duhovnem življenju, da je potrebno voljno in umno sodelovanje človeka z Božjo milostjo, žal pa se človek pogosto odreče svoji volji in delovanju, pa čaka, kako bo Bog namesto njega napravil še tisto, kar bi moral on sam. Potem pa je vsaka sapica dovolj, da odpihne človekovo trdnost in stabilnost, človek pa se »vda v usodo«, v »tako pač je«. 

Naš prijatelj te naše besede takole potrjuje: »Ali veste, zakaj številni nekristjani uspejo tam, kjer številni kristjani ne? - Večinoma zato, ker smo bili ustvarjeni, da si prizadevamo za najboljše, da se razvijamo, da se izboljšujemo, ne pa da čakamo na mamo iz nebes. To je Božja volja: graditi. Na vseh področjih.«

»Zgodovina nam ponuja svetle primere velikih katoličanov - pripadnikov duhovščine -, ki so jih šteli med ugledne znanstvenike…« Nato našteje in na kratko pove, kdo so bili Nikolaj Kopernik, Roger Bacon, Gregor Johann Mendel in Albert Veliki, pa da bi lahko bil seznam neizmerno dolg. Pravi pa: »Mislim, da je jasno, da lenoba in odstop prinašata veliko škode, ki danes bolj kot kdaj koli prej pesti krščansko ljudstvo. Popolno sintezo vsega, kar sem skušal povedati, je skoval sveti Ignacij Lojolski: "Molite, kot da je vse odvisno od Boga, in delajte, kot da je vse odvisno od vas". Ni kaj dodati!«

G kot GLASBA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (33a)

Tokratna tem bo obravnavala glasbo, zlasti v njenem cerkvenem pomenu. Italijanski katoliški publicist in pisatelj, Rino Cammilleri, ki je tudi sam glasbenik, pravi, da vedno, ko kaj reče glede glasbe v cerkvi danes, ima tri skupine ljudi, ki se odzovejo različno na to, kar pravi. Najprej se na to odzovejo laiki, torej zlasti tisti navadni ljudje, ki “hodijo k maši”, kot jih je po mnenju našega urednika najbolje označiti, mi pa se z oznako strinjamo. No, laiki se v zelo veliki večini strinjajo s Cammillerijem, medtem ko se kleriki, torej škofje in duhovniki z njim ne strinjajo v temi glasbe. Imamo pa še tretjo kategorijo, to so pa pripadniki karizmatičnih gibanj in neokatehumeni, ki, poleg tega, da se ne strinjajo, nadvse hvalijo lepoto “njihovih” liturgij. 

 

Nemški muzikolog Marius Schneider

Najbrž bo tako tudi ob teh zapisih o glasbi, kjer ponavadi velja, da sploh ni važno, kakšne avtoritete človek navede v prid svojih trditev, mnogi se pač “a priori” ne strinjajo. Potem pravijo, da je to kritika, ampak to seveda ni kritika, saj bi to pomenilo, da se nekdo argumentirano, ne pa kako drugače, odzove na zapis ali na zapise. Glede slabe kvalitete glasbe pri sveti maši so se v tem mnenju strinjali, denimo, umetnostni kritik Vittorio Sgarbi, docent estetike Stefano Zecchi in svetovno znani dirigent Riccardo Muti, sicer tudi reden med tistimi, ki “hodijo k maši”. 

 

Zanimivo pa je tisto, kar je napisal veliki muzikolog Marius Schneider v svojem delu “Pomen glasbe”. Pravi, da vsak tip glasbenega inštrumenta proizvaja določen tip vibracij, ki potem delujejo na določeni del ali dele telesa, pa seveda sprožijo določen tip odziva. Pihala recimo delujejo na prsni del, ki je tradicionalni del poguma in drznosti, zato pa je vojaška glasba skoraj izključno izvedena prav s pihalnimi orkestri. Tolkala stimulirajo spodnji del telesa, torej govorimo zlasti o nogah, genitalijah in jetrih. Zato je praktično samo ritem tolkal tisti, ki človeka kar nekako prisili k plesu, ali vsaj k temu, da si človek tolče takt. Pri šamanskih in vudujevskih ritualih se trans povzroči prav prek obsesivnega ritma, kar je seveda še kako važno tudi po raznih diskotekah in zabavah elektronske glasbe, pa tudi pri rokovski, zlasti pa metalni glasbi je ritem tolkal ključnega pomena. 

 

Glasbila s strunami stimulirajo trebušni del telesa, ki je sedež nagonov in čustev, pasionalni del telesa, če rečemo s tujko. Za primer damo melanholično klavirsko glasbo Chopina ali iskrivo Paganinijevo glasbo z violino. Ni slučajno, da je kitara glavni inštrument španske folkloristične glasbe z boleri in flamenki. Kitara tudi z obliko spominja na človeški trup, luknjo pa ima ravno na “trebuhu”. Edini inštrument, ki deluje na višje dele telesa, zlasti na glavo, so orgle na piščali, katerih zvok je najbolj podoben človeškemu glasu. 

 

Razumljivo, kako uradno liturgično petje, ki je gregorijanski koral, ne predvideva nobene spremljave, pri vzhodnih kristjanih pa je sploh inštrumentalna spremljava prepovedana. Tridentinski vesoljni cerkveni zbor je zato dovolil le orgelsko spremljavo. Niti 2. vatikanski vesoljni cerkveni zbor se ni veliko oddaljil od teh zahtev, če smo pošteni, a o tem morda drugič. Glasba je tako preveč pomembna, da bi jo prepustili komurkoli. Tega so se dobro zavedali recimo Hitler, ki je uporabil Wagnerja in recimo italijanski proticerkveni “delavci” iz 19. stoletja, ki so s pridom uporabljali v svoje namene Verdija. Glasba je namreč tista umetnost, ki najbolj posnema Stvarnika samega.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

E kot EVOLUCIONIZEM (3)

 Cerkveni in družbeni antislovar (31c)

Zadnjič smo napravili pregled tega, kako sta se evolucionizem in darvinizem ponovno uveljavila po določenem obdobju mrka, v zadnjih letih se osredotoča tudi na vidike, ki so bili morda prej puščeni ob strani. Tam je sicer bilo puščeno tudi Darwinovo prepričanje, enako Lamarckovemu, da se osvojene lastnosti prenašajo naprej, kar je seveda temna stran njegovega nauka. Če bi se ozrl na sodobnika Mendla, bi takoj ugotovil, da stvar ne drži, upoštevajoč zakone avguštinskega opata, ki pa so nastali na podlagi empiričnih dokazov.

Tisto, kar nas zdaj najbolj zanima, pa je ideološka stran darvinizma, še zlasti t. i. “socialni

darvinizem”. Osnova zanj v bistvu sploh ni darvinistična hipoteza, saj je tisto, čemur bodo kasneje nadeli omenjeno ime, podal britanski filozof Herbert Spencer (1820-1903), in sicer kakih deset let pred izidom temeljnega Darwinovega dela Izvor vrst, kar je na svoj način paradoksalno. Zakaj to govorimo, ker Darwinova hipoteza ni tista, ki bi navdihovala tekmovalni in materialistični pogled na družbo, temveč je omenjena teorija prej rezultat tovrstnega gledanja. Angleški naturalist je namreč videl v naravi projekcijo družbenih razlik, tako značilnih za Združeno kraljestvo v viktorijanski dobi, pa je te socialne razlike na neki način “znanstveno” utemeljil kot naravno selekcijo. Zanimivo je pogledati, kako je sam Karl Marx (1818-1883), nemški utemeljitelj komunizma, spočetka imel precejšnje zanimanje za Darwinovo hipotezo, a se je kasneje od nje precej oddaljil, ker ga njena utemeljitev družbenih razlik ni prepričala. Po njegovem je namreč Darwinova hipoteza bila le prenapihovanje okoliščin, ni pa šla v samo srž problema.

Dokazi, da je darvinistična hipoteza izšla iz britanskega družbenega sistema tistega časa najdemo v trditvah samega Darwina, ki je dejal, kako se je navdihoval pri idejah anglikanskega duhovnika, demografa in ekonomista Thomasa Roberta Malthusa (1766-1834), ki je v začetku 19. stoletja podal ekonomsko hipotezo, ki jo poznamo kot “maltuzijanstvo”. Za Malthusa je bil vzrok revščine preveliko število rojenih otrok v najrevnejših slojih, ki so zaradi pomanjkanja virov obsojeni na propad. Tako je predlagal, da bi ukinili socialno pomoč revežem, kakor tudi politiko omejevanja rojstev. Slednje bomo podrobneje morda obravnavali drugod, empirično pa se je izkazalo, da se na ta način revščina le poveča.

Da se je katoliška Cerkev uprla Darwinovi hipotezi, ne bo držalo. Njegovo temeljno delo namreč nikdar ni pristalo na indeksu prepovedanih knjig, nasprotno pa raje drži, da se mu je močno uprla anglikanska skupnost. Tisto, kar vsekakor drži, je to, da so hipotezo izkoristili protiverski krogi, t.i. “svobodni misleci”, ki so bili prepričani, da je za dosego svobode treba uničiti versko prepričanje ljudi. Narobe je iskati v Darwinovi hipotezi zanikanje obstoja Stvarnika, glede na to, da se znanost ne ukvarja z zadnjim ciljem resničnosti, temveč le s svetom, kjer se stvari dogajajo - navzočnost ali odsotnost nekega finalizma ali načrta v naravi niso zadeve, ki bi jih lahko dokazala znanost.

Iz darvinističnega pogleda na človeka in svet so izšli številni fenomeni, kot je recimo “evgenetika”, ki je znanost izboljševanja vrst. Slednjo je osnoval Darwinov bratranec, britanski antropolog Francis Galton (1822-1911). Poleg tega je darvinizem tudi osnova, da se je razbohotil rasizem. 

Objavljeno v tedniku Novi glas