Nekje vmes

Na svetu ni nič večnega, zato slišimo v evangeliju: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Mi se radi ustavljamo in občudujemo lepoto stvari, ki jih je naredil človek, pozabljamo pa, da to ni tisto bistveno in zaradi tega ostajamo na površju. Ne znamo videti bistva stvari, tega kar je v ozadju. V ozadju pa je ravno to, da če vse drugo na svetu preide in se zruši, še vedno ostaja nekdo, ki se ne zruši – človek. Od vsega drugega ne bo ostal kamen na kamnu, človek pa bo ostal – delček po delček, za vsakim bo nekaj ostalo.

Evangelij nas vodi ozki poti zgodovine, pa to ni tista kronološka zgodovina, ki se marsikomu priskuti zaradi povezovanja z nekimi letnicami in datumi, s števili torej. Ne, ta zgodovina je drugačna. Že res, da je ena stran temna in zaznamovana z nasiljem, ki nosi razdor, rušenje, vojne, potrese, laž... a imamo na drugi strani tudi drugačno podobo, ki je sicer zares majhna, a zato zelo močna: »Niti las z vaše glave se ne bo izgubil.« Na eni strani poti je torej nasilje, ki ruši, na drugi strani pa nežnost, ki rešuje. Kje smo mi? Med tema dvema poloma.

Jezus na vprašanje, kdaj se bo to zgodilo ne odgovarja, ker je to ZDAJ. Saj občutimo, tukaj in zdaj, kako krhko je vse skupaj: svet, narava, ljubezen… Vsak dan znova en svet umre in se nov rodi – na eni strani je bolečina, ker se stvari lomijo, na drugi strani veselje in upanje, ker brstijo nove. Prav tu vmes smo mi vsi, vsakega od nas to doleti.

Ko pa je treba hoditi po tej vmesni poti, nam Jezus ne pove, kdaj moramo hoditi. Izbire namreč nimamo – hoditi moramo. Zato je važno, kako moramo hoditi: vztrajno. Kristjan namreč ne beži, ampak je vedno prav tam vmes, je sredi sveta in njegovih ran ter jih obvezuje. Kje je to naše mesto, nam lepo ponazori pesem našega prijatelja: »Kjer lomi se življenja pot, tam sem jaz doma. Kjer prekolje trava se počez, tam gradim svoj most…« (Marko Rijavec, Kjer lomi se življenja pot, Polna dlan zvezd, Ognjišče, Koper 2005, str. 15).

Torej se nimamo kaj spraševati, kje in kdaj je vse to, ker imamo križev kolikor hočemo, a se moramo odločiti, da gremo stati pod katerega izmed njih. Gre za odločitev, za življenjski načrt, saj je važno vztrajati in iti do konca. Vsakokrat, ko do konca sledimo neki ideji, nekemu navdihu, nekemu poslanstvu, službi, prodiramo globlje v skrivnost življenja, v samo njegovo bistvo. Vsako človekovo dejanje, ki vztraja v času, se bliža popolnosti Boga.

V čem pa je treba vztrajati, da »rešimo življenje«? Treba se je zlasti vztrajno »osvobajati« dveh stvari – laži in nasilja. Gospodove učence bodo sicer vsi sovražili, ker se bodo upirali logiki tega sveta in bodo razkrivali lažne obljube denarja in oblasti. Pa zato, ker bodo razkrivali zlaganost sveta, ki sicer pravi, da ljubi življenje, v resnici pa ljubi smrt. In vendar jim nihče zares ne bo mogel škodovati, ker Bog ljubi vsak najmanjši njihov delček, celo en sam, samcat las. Gre za neko drugačno ljubezen, ki ni od tega sveta, kakor tudi Gospodovi učenci niso od tega sveta.

Vprašanje, ki ni fakultativno

Evangelij nas vse bolj sprašuje bistvena življenjska vprašanja, kamor spada tudi tisto o večnosti. Pri tem vprašanju si bomo pomagali z enim od velikanov krščanske misli, Pascalom namreč, ki pravi, da nazadnje ostane ena sama stava: ali Bog je ali Boga ni – na nekaj od tega dvojega je treba staviti. Podobno je treba staviti tudi na to, ali je vstajenje ali ne. Če ga namreč ni, potem tudi Boga živih ni, ni Boga Abrahama, Izaka in Jakoba, katerega je začutil tudi francoski matematik in mislec.

Toda, danes bi mnogi dejali takole: »Zakaj bi se s tem vprašanjem večnosti sploh še ukvarjali, to je stvar nekih časov, ki jih ni več. To vprašanje za nas zdaj ni pomembno, ker je na stotine, na tisoče drugih stvari za postoriti – urnik je natrpan. Kaj bi izgubljali čas in si belili glavo s tovrstnimi vprašanji.« In drvimo od tu do tam, da bi izpolnili vse obveznosti. Časa za tista t.i. »komplicirana« vprašanja ni. Vsak dan podoben scenarij. Sivi vsakdan, ki ni narejen za to, da se sprašujemo take reči.

Saduceji so se odločili, na podlagi nekih bolj ali manj razumskih dokazov, da vstajenja pač ni – predstavijo ga kot nekaj neumnega, nerazumnega, smešnega. Tudi danes je veliko takih, ki na podlagi »znanstvenosti« skušajo dokazati, da Boga ni, posledično tudi ni vstajenja, če pa Bog že je, gre za neko hladno in oddaljeno bitje, ki z nami nima kaj dosti opraviti. Toda ti na vprašanje o Bogu in vstajenju, čeprav negativno, vsaj skušajo odgovoriti, vse več pa je takih, ki si teh vprašanj sploh ne zastavljajo, ampak jih potiskajo čim bolj proč kot nepotrebna, kot nebistvena za življenje.

Vsi pa, čeprav je to morda zadnja stvar, ki bi si jo želeli, pridemo v življenju do nekih čudnih, nerazumljivih in nerazložljivih stvari. Ko se npr. srečamo s smrtjo, neizogibno na naša vrata potrka tudi vprašanje o vstajenju mrtvih, če seveda želimo razmišljati o življenju in njegovi minljivosti ter o tem, ali sploh še kaj bo po tem zemeljskem življenju.

Zadeve si potem marsikdaj skušamo razložiti na poenostavljen način in z našimi kategorijami, našimi merili in pogledi, s kakršnimi so si v besednem dvoboju z Jezusom pomagali tudi saduceji. Če vstajenje mrtvih že je, potem bi po našem prepričanju to moralo biti neko podaljšanje in izboljšanje tistega, kar imamo na zemlji – celo vezi bi morale biti prav takšne, kakršne so, v večnosti bi morali veljati prav takšni zakoni kakor tu.

Zaradi tega poenostavljanja, razlaganja s človeškimi kategorijami ipd. pa tudi vzamemo kot sprejemljive za naše »življenje« po smrti samo tiste strani življenja, ki so nam všeč, ki nam ustrezajo, ki niso zahtevne, v katerih uživamo. Če bomo torej nekoč umrli – kar v teh časih ni nujno, da se bo zgodilo prav hitro – tako ali tako ni nobene težave, ker je naša duša neumrljiva – tako vsaj pravijo svetovne religije in ne le krščanstvo - in se bo pač nekje reinkarnirala, da bi se uživanje nadaljevalo. To pojmovanje reinkarnacije je seveda napačno, saj le-ta pomeni kazen, dovršitev pride, ko se ta krog ponovnega rojevanja prekine in se duša združi z Najvišjim. Tudi od krščanstva vzamemo tisto, kar nam ustreza, stvari poenostavimo, jim dodamo še malo vzhodnih prvin, ki so spet poenostavljene in prikrojene po tem, kakor ustreza zahodnemu človeku, in smo spet na začetku. Nismo si pa še zastavili vprašanja o vstajenju mrtvih, kaj šele, da bi o njem temeljito razmislili.

Do enaintridesetega leta življenja si tudi naš Pascal ni zastavil tega vprašanja. Potem pa se je vse spremenilo. Ko je spoznal Boga, je videl, da si vprašanje o večnosti vsak mora zastaviti, ker odgovor nanj pogojuje življenje vsakega posameznika – kot zakleto, smo vsi neizogibno pred možnostjo A oziroma B. Na eno je treba staviti.

Ko pa že odgovarjamo, na vprašanje ne smemo gledati z zemeljskimi, »materialističnimi« očmi, ker te ne vidijo v globino stvari. Treba je gledati s povsem drugačnimi očmi - z očmi vere, ki so edine sposobne prodreti v globino stvari in gledati preko navideznega in z drugimi kategorijami, kakor želi Jezus povedati tudi saducejem.

Prav je, da uporabimo vse darove, ki nam jih je Bog dal, da na to in podobno pomembna vprašanja odgovorimo. Zlasti je tu mišljen dar razuma, ki pa pride do skrajne točke, po Pascalu, ko si moramo razumno priznati, da je cela kopica stvari, ki ta naš razum presegajo. Tu vstopi vera.

Ko začnemo gledati z očmi vere, dobijo naenkrat vse stvari v življenju drugačno podobo in marsikaj je kakor, da bi to prvič videli. Vidimo odtenke in vidike dogodkov in ljudi v življenju, kot jih še nikdar nismo videli. Vidimo drugačno lepoto stvari in ljudi.

S takšnimi očmi lahko tudi razumemo, da bo v nebesih vse tako bistveno drugače, da bomo to lahko v polnosti razložili šele tam. Tudi sorodstvene vezi – te bodo seveda ostale, ampak bodo zelo drugačne. Šele tedaj bomo lahko zares v polnosti ljubili tudi vse svoje drage, saj vemo, kako nepopolno nam to uspeva na tem svetu in si gotovo ne želimo, da bi tako ostalo tudi v nebesih.

Svetost se začenja že sedaj

Na današnji praznik se nam postavlja zlasti eno vprašanje: »Kdo so sveti?« Po navadi se nam zdi ta kategorija svetosti nekaj zelo oddaljenega, abstraktnega, nekaj, kar bi za nas nikakor ne moglo veljati. Predstavljamo si neke nadljudi, »supermene« duhovnega življenja, ki jih sicer lahko občudujemo, ne moremo pa jih posnemati – z Božjo besedo, ki smo jo slišali, nam Cerkev pravi, da se v tej presoji motimo.

Sveti, katerih se danes spominjamo, so tisti, ki so se odpovedali neprestanemu izgovarjanju in odlašanju z odločitvami o boljšem življenju ter so se prepustili Božjemu usmiljenju. Ne gre za neke heroje, temveč za čisto običajne ljudi, množica Jezusovih učencev vseh krajev in časov, ki so se trudili živeti po evangeliju. Sem spadajo tudi tisti, ki jih imenujemo »ljudje dobre volje«, ki v življenju niso živeli samo zase in za svoje koristi, ampak so se trudili razdajati se za druge.

Kar prisluhnimo, kakšen prizor nam pred oči pričara knjiga Razodetja: »Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje« (Raz 7,9). Prav nihče, pa naj pripada kateremu koli narodu ali kulturi, ni izključen iz tega svetniškega življenja, le želeti si mora to, po tem hrepeneti.

Množica je sestavljena iz vseh »Božjih otrok«. To ni množica »pomembnežev«, ampak gre za ljudstvo slabotnih, bolnih, pomoči potrebnih. Ti ljudje se pred Bogom ne ponašajo stoje in z visoko dvignjeno glavo, ampak so na kolenih, njihova glava pa je nagnjena na prsih. Tudi njihove kretnje ne izražajo nobene grožnje, ampak prosijo pomoči.

Lahko smo že ugotovili, da sveti nismo po smrti, ampak se svetost začne že tukaj in zdaj. To nam jasno sporoča apostol Janez v svojem prvem pismu, ko pravi: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo … Ljubi, ZDAJ smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo« (1 Jn 3,1-2). Svetost mora postati življenjska odločitev vsakega vernika. Naše misli, dejanja, izbire in načrti morajo biti prežeti z obzorjem večnosti, kamor se steka naše sedanje življenje.

Ta svetost, ki je za vsakega izmed nas, je opisana v blagrih (Mt 5,1-12). Ti vsakemu človeku lahko pomagajo, mu služijo kot rešilna bilka iz žalostnega stanja, v katerem je. Izvemo, da sreča ni v vsem tem, kar nam ponuja današnji svet, s čimer nas pravzaprav vsak dan bombardira, ampak je nekje drugje. Seveda bo kdo rekel: »Kako le je nekdo lahko srečen, če je ubog, žalosten, usmiljen?« Toda, če dobro pogledamo, kaj je vzrok temu, da je življenje tako grenko, vidimo, da so to nenasitnost, arogantnost, hinavščina in brezbrižnost ljudi.

Svetost potemtakem ni prav nič drugega kot vsakdanja pot, vsakdanji trud, da bi živeli drugače, da bi se »spreobrnili in verjeli evangeliju«, kakor slišimo na pepelnično sredo. Naše plačilo pa ne, da BO v nebesih, ampak JE v nebesih.

Svež veter v naših jadrih

Preden začnemo razmišljati o tem, kaj nam ima evangelij sporočiti, moramo najprej neke zadeve pojasniti. Evangelij nam bo povedal nekaj tudi o stereotipih, ki jih imamo – o sebi in o drugih, a moramo najprej razbiti stereotip o farizeju. Res je sicer, da so Jezusove puščice kar pogosto usmerjene proti farizejskemu gibanju, a nikdar ne gre za posploševanje, za neko splošno, univerzalno sodbo, v smislu: »Vsi farizeji so hinavci.« Vemo, da je bilo farizejsko gibanje v tistem času najbolj »duhoven«, najbolj odprt in najbolj »človeški« verski idejni tok v judovstvu – Jezus torej namenoma pretirava, da bi obsodil zgrešene smernice, stranpoti tistega gibanja. Vemo, da Kristus globoko ceni in spoštuje judovsko izročilo in ne kar pretrga z njim, ampak ga, kot vemo, dopolnjuje. Izpridijo se torej lahko tudi najvišje oblike duhovnosti.

Na drugi strani cestninar, osovražena podoba davčnega uradnika, ki sodeluje z zaničevano rimsko oblastjo.

Jezus se izkaže kot odličen provokator, saj za model, ki bi naj ga posnemali postavi osebo, ki je v tedanjem javnem mnenju bila najbolj zaničevanja vredna (pomislimo tudi na usmiljenega Samarijana in na deset gobavcev), kot model, ki ga ne smemo posnemati pa postavi predstavnika ene od najbolj spoštovanih judovskih religioznih smeri. Želi, da si poslušalci privzamejo drugačna merila, takšna, ki ne ostanejo na zunanjosti, statusnem položaju in podobnem. Jezus govori predvsem o dveh ljudeh, dveh osebah, ki gresta molit.

Farizej je na zunaj popoln – enkratnemu obveznemu postu v tednu, doda še en dan, dosledno daruje desetino od svojega prihodka, do pičice natančno se drži postave.

Cestninar je na zunaj vse prej kot zgleden in popoln, predstavlja pravo protislovje farizejevi zunanji popolnosti. Na zunaj nima cestninar kaj pokazati.

Če bi ostalo samo pri tej zunanji primerjavi, bi še nekako šlo, a se zgodi še neka druga primerjava. Farizej nima pred očmi samega sebe, ampak druge. Začne se primerjati z drugimi, a le na zunaj – vemo, da je samo Bog tisti, ki pozna človekovo notranjost. Vemo pa, da s površnim gledanjem in presojanjem, stvari ne vidimo takih, kakršne v resnici so v svoji globini, ampak vidimo samo tisto, kar ni bistveno, potemtakem pa tudi ne resnično. Za farizeja so torej vsi drugi nepošteni in nemoralni. V bistvu je ta človek velik nesrečnež, saj se nikakor ne znajde v tem nemoralnem in nepoštenem svetu. Gre za narcisa, ki se gleda v ogledalo in zanj je Bog, kot bi sploh ne obstajal – Bog je zanj samo površina zrcala, od katere odseva farizejeva samozadostnost. Ta dostojanstvenik nima več kaj prejeti in se mu ni treba več ničesar naučiti – pozna, kaj je dobro in, kaj je zlo, zlo pa so drugi.

Jasno nam je, da je to popolnoma zgrešen način molitve, ki nas napravi za neke vrste »ateiste«, postanemo brezbožneži. V Gospodovi molitvi neprestano odmeva beseda »naš«, ne »moj«. Farizej je pozabil na najpomembnejšo besedo na svetu: ti. Naše življenje in naša molitev hodita z roko v roki po isti poti in iščeta nekega »ti«, človeka ali Boga, v katerem bi se človek lahko prepoznal in se začutil ljubljenega in vrednega ljubezni.

Cestninar se, nasprotno, ne primerja z drugimi ljudmi, ampak z Bogom. Njegova prva beseda ni »jaz«, ampak je »ti«: »Ti se me usmili.« Če farizej svojo vero gradi na tistem, kar dela sam, jo cestninar gradi na tistem, kar dela Bog – se namreč usmili.

Šele druga cestninarjeva beseda je »jaz«, ki pa se ne nanaša na zunanjost, temveč na notranjost. Cestninar namreč pravi: »Jaz, grešnik.« V besedi grešnik je zaobjeto vse, kar cestninar v svojem življenju je, s tem da se svojega stanja zaveda. Kot bi govoril: »Vem, tat sem, a tako se ne dobro počutim; nisem pošten, a s tem nisem zadovoljen. Resnično bi bil rad drugačen, a sam ne morem. Zato se me ti, Gospod, usmili in mi pomagaj.

In tako se cestninar odpravi domov opravičen. Ne zato, ker bi bil bolj ponižen od farizeja, saj si opravičenja ne moremo zaslužiti niti s ponižnostjo, temveč zato, ker se odpre. Kakor jadro pred vetrom, tako se cestninar razgrne pred Bogom, ki je neskončno večji od njegovega greha. Božje usmiljenje postane svež veter, ki zapiha v grešnikova jadra in požene naprej ladjo njegovega življenja. Isto velja tudi za nas - tudi našo barko poganja naprej svež veter Božje ljubezni in usmiljenja.

biti duhovnik ni lahko 7

"Med mnogimi resnicami evangelija, te knjige Resnice, najdemo eno prav stršno: "S svojo stanovitnostjo boste rešili vaše duše" (Lk 21,19). Treba je vztrajati, ne popuščati, treba se je kompromitirati, iti do konca za nek ideal - to je edini spodoben način, kako živeti življenje in živeti ga v polnosti. Ne gre toliko za skrivnost za nebesa, temveč za tistih par dni našega potovanja."

Kako pa bo v tem času globalizacije z našimi običaji, jezikom? Kaj lahko naučijo mlade "neubogljivci", "noglobal", iz česa je narejeno njihovo seme?

"Četudi bi teoretično imeli kaj, kar bi jih upravičevalo, pa jih njihovo negativno, nasilno, nihilistično obnašanje izključuje in jih dela za najnevarnejše nasprotnike tistega, kar razglašajo. Njihovo grobo in strahopetno obnašanje je voda na mlin sistema, katerega koli sistema, še najraje desničarskega. Za neubogljivost je treba imeti ideale, predvsem pa je treba ceno plačati osebno, vse do zadnjega. Don Milani je dejal, da "pokorščina ni več krepost," ker je osebno do potankosti spoštoval pravila. Oporekal jim je s tem, da jih je ubogal več kot bi bilo potrebno, kar jih je delalo nesmiselna. Ne smemo mešati vizionarjev z običajnimi lumpi. Tisti "neubogljivci, ki jih vidimo na vseh demonstracijah, ki imajo vedno ista pokrivala na glavi in vedno iste palice, z istim nasiljem in hinavščino, z enimi in istimi 'recikliranimi' slogani, nimajo mladih kaj naučiti, ker sami niso mladi. Gre za stare in propadle duše v časovno mladih telesih in zarjavelih možganih. Želim upati, da bodo mladi nasprotovali starim tako, da bodo ponudili nek drug sistem življenja, ki bi bil pravičnejši, bolj solidaren, bolj trezen, bolj harmoničen. Nobenega smisla nima zavračati "stare", obenem pa še vedno živeti na njihov račun in uporabljati vse tiste buržujske udobnosti, ki jih spodbijamo."

"Globalizacija je nekaj, kar je od vedno obstajalo. Imenuje se imperializem. Klasični primer je rimski imperij. Ko so Rimljani prišli v naše kraje, v Nemčijo ali Anglijo, so izvajali tisto, kar danes imenujemo 'globalizacija'. Latinščina je bila nekaj takega kot danes angleščina ali amerikanščina. Karel Veliki, ki je iz Evrope hotel narediti enoten politični, kulturni in religiozni prostor, je bil globalizator. Muslimani so globalizirali pol sveta z otomanskim imperijem. Vsi imperiji, močne sile, so globalizirale. Veliki je tisti, ki gospoduje, mali pa se skuša rešiti. Ne bojim se globalizacije kot take, ampak načina, na katerega se izvaja, saj to pomeni vstop na svetovni trg. Če želimo tja vstopiti, ne da bi prodali dušo in kožo, bi morali vstopati na isti ravni. Veliki seveda kupujejo in prodajajo majhne - njihovo kulturo, dušo, vrednote, vse pa spreminjajo v neko roparsko pojedino ali razbojniško tržnico, kjer ni odrešenja.

Med temi podleži in goljufi se mali lahko reši le na en način - biti mora zvit in prebrisan. Seveda ima mali težko delo, ne slepimo se! Vendar pa ga je Bog napravil majhnega prav zato, da uite skozi luknje v mreži, ki so mu jo močnejši nastavili, da bi ga ujeli.

Malemu ni nikdar lahko. Ali se sprijazni s tem, da je vedno hlapec, s tem pa izgubi svoje dostojanstvo, ali pa se mora bojevati, kar je lahko njegova veličina ali tudi njegov propad."