Pomembna obletnica prelomnih dogodkov

Pred desetimi leti se je začelo na nek način novo svetovno obdobje. Tej trditvi v prid je lahko že način, kako se je vse skupaj tisto popoldne, 11. septembra 2001, odvijalo zame. Samo nekaj minut po tem, ko sem stopil z avtobusa, sem med korakanjem po domači Prvačini prejel SMS, kjer mi je prijateljica sporočala nekako takole: »Vklopi TV in si poglej, ker se je zgodilo nekaj strašnega«. In res, po televiziji smo lahko praktično v živo spremljali newyorške dogodke. Še nikdar prej nismo nobenega strašljivega dogodka mogli gledati prek zaslonov, pa tudi hitrost kroženja informacij je bila veliko hitrejša – to so bili šele začetki mobilne telefonije in hitrega interneta, vsaj kar zadeva nas, navadne ljudi. Danes imamo mobitel že praktično vsi, vsi imamo tudi hitri internet, TV je internetna… Mnogi terorističnim napadom v New Yorku in drugod ne pripisujejo večje teže, na njegovo mesto raje postavljajo dva dogodka: razširitev Facebooka na navadne ljudi, torej na ne-pripadnike samo nekaterih ameriških univerz, kakor tudi ekonomsko krizo izpred treh let. Ta dva dogodka sta resnično bila zelo pomembna, vendar ne moreta stopiti na mesto WTC, ki ju že deset let ni več.

Naš način razmišljanja in pogleda na svet ter dogodke v njem se je namreč takrat temeljito spremenil. Od takrat so vsi tovrstni dogodki svetu na očeh – najbolj znani je tisti z začetka poletja, ko Breivik s puško v roki pobija mlade udeležence poletne šole na otoku Utøya. Tudi teorija o koncu zgodovine je po 11. septembru pomahala v slovo, saj se je začel globalni spopad Zahoda, ki prvič ni izhajala iz njega samega, prišlo je do t.i. četrtega svetovnega spopada. Vse, kar je sledilo temu, pa je posledica terorističnih napadov, vse korenini v njih. Zahod je bil napaden na svojem lastnem ozemlju, simbol njegove ekonomske moči se je zrušil, na njegovo mesto je prišla ekonomsko-finančna agresivnost Kitajske, na mesto New Yorka je stopil Peking. Sama ekonomska kriza zahodne družbe, vključno z družbo Lehmann Brothers, se je delno tudi rodila iz iznajdljivega, a tveganega poskusa, da bi odgovorili na protiudarce terorističnih napadov.

Žal smo v preteklih dneh po medijih spremljali vse preveč čustvenih izbruhov, manjkalo pa je treznega premisleka vsega, kar se giblje okrog 11. septembra 2001. Tu je nujno treba omeniti zlasti dva dogodka. Prvi je mednarodna konferenca OZN na temo rasizma v Durbanu, v Južnoafriški republiki (31.8.-7.9.2001), drugi pa je uboj Ahmada Shaha Massouda, ki se je zgodil 9. septembra 2001. Glede konference velja povedati, da so islamske države udeleženke skušale vsiliti svoj plan dneva glede Bližnjega vzhoda. Te dežele niso bile pripravljene na noben kompromis, tako da so Izraelci in Američani zapustili prizorišče. Zanimivo je bilo videti, kako je v sebi sicer precej razklani muslimanski svet, tokrat ostal enoten v svojih zahtevah, kako je začutil, da lahko Zahodu vsili svoje zakone, ne glede na mednarodno prakso. Muslimani so se še kako zavedli, da je Zahod postal šibak, kar se zlasti vidi v tem, da so dosegli obsodbo 'islamofobije', kar bi naj pomenilo diskriminacijo islama, ki je enakovredna 'antisemitizmu'. Pogosto slišimo, da je islamofobija reakcija Zahoda (ali dela le-tega) na dogodke 11. septemra 2001, v resnici pa je ta koncept bil predhoden tem dogodkom, potem pa so ga v določenih krogih izkoristili, da bi nekako zajezili protiteroristične reakcije. Zahod je torej resnično postal islamofobičen, a v pravem pomenu besede – pred islamskim svetom so se mu začele tresti hlače. V tem oziru smo vedno znova priče, kako se zahodni svet boji jasne obsodbe diskriminacije ne-muslimanov v islamskih deželah.     

Kmalu zatem je bil umorjen 'Panjširski Lev' Ahmad Shah Massoud, afganistanski narodni junak, ki je najprej uspel v odporu proti Sovjetski zvezi, potem pa proti talibanom, s tem pa ohranil nadzor nad Panjširjem, velikim ozemljem. To je bil edini zares zanesljiv sogovornik in tudi edini, ki si je želel svobodni in demokratični Afganistan. Še marca 2001 je v evropskem parlamentu opozoril, kako Pakistan, Savdska Arabija in Al Kajda podpirajo talibane, kakor je tudi opozoril, da Al Kajda pripravlja velik napad na ZDA. Ta umor so poznavalci takoj videli kot znamenje nečesa hudega, Al Kajda pa je pravilno predvidevala, da talibanom in sebi v primeru napada naredijo uslugo z odstranitvijo njihovega največjega sovražnika, ki bi lahko pomagal Američanom pri vzpostavitvi demokratičnega Afganistana.

   

Skupek dogodkov tistega septembra 2001 nam pomaga tudi pri razumevanju aktualnih dogodkov po islamskih deželah, kjer se spopadajo islamski skrajni tokovi in demokratična gibanja, kjer je možno še prav vse. Tu je Zahod poklican k temu, da se končno le enkrat strezni in neha kazati znake šibkosti, podrejanja in drugih podobnih stvari, saj ravno to hočejo določeni tokovi v muslimanskem svetu. Zahodni svet mora najti svojo identiteto – prav veliko časa nima več.

Objavljeno v zadnji številki Novega glasa.

Ljubezen ne pozna mere

Ob prebiranju današnjega evangelija mi pride na misel tista italijanska reklama za telefonskega operaterja, ko je dekle po telefonu fanta spraševalo: »Me ljubiš? Koliko me ljubiš?« Tudi v našem odlomku Peter Jezusa sprašuje po količini. Res, da sprašuje po količini odpuščanja, a odpušča le tisti, ki ljubi.

Velikokrat mi zazvenijo v ušesih besede zakoncev iz Sežane ob srebrni poroki, ko so ju spraševali, kako sta uspela ostati skupaj toliko časa, kakšen je recept. Rekla sta, da je ta recept v eni sami besedi: »Odpuščánje.«

Sliši se seveda zelo enostavno, pa nikakor ni, ravno zato, ker je človek drugačen od Boga, ker človek vsako stvar meri in ocenjuje. Vedno gleda, kako bi se na takšen ali drugačen način okoristil, kako bi prišel dobro skozi. Bilanca je seveda v tovrstnem početju zelo važna. 

Dandanes je nekaj dobro in koristno le, če prinaša 'profit', torej, po slovensko – dobiček. Žal to velja tudi za naše 'odnose', oziroma bi jih bilo bolje označiti za zveze. Prijatelj bom s tistim, ki mi bo prinesel večjo korist, prav tako se bom spustil v zvezo ali poroko le z nekom, ki ima denar, moč ali družbeni položaj. Takole merimo in tehtamo. Tehtamo in merimo tudi, koliko se nam, dobesedno, splača poročiti se in imeti otroke. Vsaka zadeva nas na nek način stane, vsakdo nam hodi v zelje in nam odžira naš 'kapital', naše premoženje. To se lepo vidi tudi na meddržavni ravni, kjer bogate države že dolga desetletja na revne gledajo kot na zajedavce, kot na 'nebodigatreba'.

Ker pa tako gledamo na vse, skušamo tudi na tak način odpuščati sočloveku. Mislimo si, da je treba vzpostaviti pravično 'bilanco' – če je nekdo storil meni nekaj, mu je treba z isto mero tudi vrniti. Če bi veljalo med nami talionsko načelo 'oko za oko in zob za zob', bi še bilo v redu, vendar pa nas evangelij opozarja, kako smo ljudje, ko se zapremo sami vase in vse presojamo skozi očala jeze 'brez mere' hudobni, kako v svoji ozkosrčnosti znamo narediti 'iz muhe slona'. Popelje nas na začetek Svetega pisma: »Kajti Kajn bo sedemkrat maščevan, Lameh pa sedeminsedemdesetkrat« (1 Mz 4,24). Za vsako krivico, ki se nam je zgodila ali ki mislimo, da se nam je zgodila, je treba vrniti z mnogo večjo mero, pravzaprav brez mere – »mož, ki je to storil, mora umreti«(2 Sam 12,5)! Tako ali drugače je treba človeka uničiti, ga pohoditi, ga odstraniti s položaja.

Jezus nas, nasprotno, uči, da moramo res biti 'brez mere', vendar v ljubezni in odpuščanju. Vselej nam mora v ušesih zveneti: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Ta resnično nima mere v ljubezni in odpuščánju. Če ga iz srca prosimo, nam odpusti še tako velikanski dolg (Heród Véliki je imel npr. letni proračun ok. 900 talentov) – to je storil že neštetokrat in še ničkolikokrat bo to storil. Naša mera je ta, da moramo vedno in brez zadržkov odpustiti. Po tem, koliko in kako znamo odpustiti, lahko vidimo, kje smo na naši poti.

Kadar grešimo, smo človeški, kadar odpustimo, smo zares Božja podoba. Naše srce je takrat res podobno Božjemu. To moramo delati, za to se truditi, saj nam v nasprotnem primeru – spet smo pri količini – ne bo pomagalo niti deset tisočkrat deset tisoč rožnih vencev, kakor nas je v prvem berilu lepo posvaril modri Sirah: »Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljenja« (Sir 28,3)?  

Drugačen način gledanja

Kako težko je moralo biti Petru, ko se je v le nekaj minutah spremenil 'iz junaka v bedaka', če rečemo z znanim rekom; še pred nekaj trenutki ga je Jezus hvalil, zdaj pa tako ostro zavrnil. Pa saj Peter ni rekel nič takšnega, nič posebnega: kdo pa ne bi hotel ljubljeni osebi, dragemu prijatelju, svojemu otroku prihraniti bolečine in trpljenja? Kaj pa pomaga še en križ več, ena žrtev več – mar more rešiti svet oz. njegove težave? Kaj to pomaga, ko pa bi Jezus, Božji Sin, uporabil povsem drugačna sredstva – moč, čudeže in avtoriteto?

Jezus Petra z ostrimi besedami spomni na tisto, kar mu je dejal, pa je očitno že pozabil: 'Tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih' (Mt 16,17). Prvak med apostoli se zaradi trenutnega uspeha tako zlahka prepusti tistemu človeškemu mišljenju, po katerem je treba na vsak način uspeti, pa četudi na račun drugih. Pri tem se je treba seveda posluževati sredstev, ki so drugačna od tistih, katerih se poslužuje Bog, in sicer so to: brezpogojna ljubezen, čisto srce, nenasilje, odpuščanje vse do zadnjega, objem bolnega in revnega… 

To pa seveda ni lahko, ampak izjemno težko, čeprav neizogibno za hojo za Kristusom: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj' (Mt 16,24). Če hoče kdo iti? … Zakaj bi si nekdo tega želel, če pa ni lahko, če se da dobro in uspešno živeti tudi brez tega. Res je, toda to lahko privede, da smo polni odzunaj, prazni pa odznotraj. Mislimo si, da smo poskrbeli za svoje življenje, pa temu ni tako. 

Stik s 'križem', z živo krščansko vero, človek izgubi postopoma. Najprej pretrga tisto navpično vez, stik z Bogom. Naš notranji glas se utiša, ko pa je 'Bog mrtev', če rečemo z Nietzschejem, to kaj kmalu privede še do neke druge smrti – do 'smrti bližnjega'. Tako torej v svojih gradovih, če tako poimenujemo svoje gromozanske hiše, ki smo si jih zgradili z višjim standardom, ostajamo sami in negotovi. Postali smo kot polni hladilniki (pre Toni Beline) – polni smo vsega, vendar pa je naše srce postalo hladno.  

    

Zato nujno potrebujemo tisto napetost, ki prinaša življenjsko energijo, tisto pravo, s pomočjo le-te pa lahko hodimo za Kristusom. Potrebujemo vero v večno življenje, da se z našo smrtjo naše bivanje ne konča, ne izniči, temveč se spremeni in nadaljuje. S pomočjo te vere se nam ne bo več treba oklepati svojih človeških 'gotovosti'. Te so tako krhke – že najmanjši piš gospodarske, čustvene, zdravstvene ali kake druge krize jih takoj spremenijo v negotovosti. Treba je spremeniti svoj vidik – nisem jaz sam središče sveta, ne giblje se vse le okrog mene. Skrivnost človeka in njegovega bivanja je večja od njega. Zato si je treba nabirati drugačnih zakladov. 

Odpovedati se sebi tu ne pomeni uničiti se ali zbledeti, saj Gospod noče, da bi za njim hodili 'zafrustrirani' ljudje. Ne, Jezus hoče, da za njim hodijo tisti, ki znajo do konca izkoriščati svoje talente oz. se tega v njegovi šoli učijo – nenazadnje je to celo-življenjska šola. Vzeti moramo svoj križ na rame, kar spet ne pomeni: 'potrpežljivo prenašaj trpljenje, prenašaj krivico…' To ni poziv k ravnodušnosti in brezvoljni predaji.

Če besedo 'križ' zamenjamo z besedo 'ljubezen', lahko hitro razumemo: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj vzame nase vso ljubezen, ki je je sposoben…' Vzemi nase svoj delež ljubezni, sicer ne boš živel. Vzemi nase tisti delež križa, ki ga vsaka ljubezen zahteva, tisti delež žrtve in odpovedi, sicer ne ljubiš.    

Ta korak mora napraviti vsakdo od nas, vendar pa Bog vedno naklanja tudi svojo milost, da nas ne bi bilo strah ljubiti, da se ne bi bali tvegati. Če bi temu bilo tako, bi to pomenilo, da nas je strah živeti. Tako lahko sledimo Kristusu, ne glede na vse in ne glede na dolžino tega našega zemeljskega življenja – nenazadnje tudi Kristusovo ni bilo dolgo, pa ne moremo reči, da ni bilo polno in izkoriščeno. Hoja za Kristusom pomeni prejeti delež njegovega življenja, njegovega bivanja, veselje, še več, navdušenje nad vsako obliko življenja. Kdor hodi za njim, je zaljubljen v življenje. Vsak do od nas naj 'pozabi, da obstaja, kadar pravi, da ljubi' (J. Twarkowski).

Harry Potter in izgubljene vrednote

Zakaj ima zgodba o čarovniku z očali veliko vrednost

 

V naših kinodvoranah je Harry Potter prišel do cilja in tudi v filmskem smislu zaobjel celotno zgodbo, ki je zbrana v sedmih knjigah. Morda pride izpod peresa neverjetne angleške avtorice še kaj o čarovniku z očali, vendar bi to bil samo še nek bonus, saj je bistveno zbrano v sedmih knjigah. Če ste med tistimi, ki se sprašujejo, če je nekaj dovoljeno ali prepovedano, če je nekaj 'naše' ali 'njihovo', se utegne zgoditi, da boste ostali brez zanimive izkušnje ali, v tem primeru, zanimivega potovanja, kjer srečamo vse tiste vrednote, ki so jih pred časom zaprli v omaro pozabe. Angleška avtorica, Joanne Rowling, jih je v knjigah o Harryju Potterju vzela iz te zaprašene omare in jih ponudila v nekakšni 'pravljični' obliki, takšni torej, ki bi bila bližja mladim bralcem. Če pogledamo, kakšen knjižni in filmski uspeh je saga doživela, lahko rečemo, da je Potterjeva avtorska mati iznašla pravo 'čarobno formulo'.

Lahko rečemo, da je čarovnija tista osnovna tematika zgodbe o Harryju Potterju in prijateljih, ki se šolajo na Bradavičarki (Hogwartsu), ampak to drži le na prvi pogled oz. je to le tista površinska resnica. Tisti, ki so se ustavili zgolj pri površni obravnavi, morda tudi zato, ker naj zadeva ne bi bila za odrasle in zrele, so veliko izgubili – to lahko potrdi vsakdo, ki je knjige prebral, manj tisti, ki je pogledal vseh osem filmskih uprizoritev (kot praktično vselej, se je tudi tokrat izkazalo, da so knjige boljše od filmske uprizoritve). Zaradi površnega obravnavanja se je tudi našel kdo, ki je delo enostavno uvrstil v kategorijo mode 'new age', saj je v njem vendarle govora o čaranju, torej o magiji, izrecno pa se na krščansko razodetje ne nanaša. Bolj pazljivo branje nam nasprotno razkrije, kako se avtorica na mnogih mestih obrne na krščanske prvine in vrednote, zlasti na pravo ljubezen.

Dokazov za to je nič koliko. Za začetek je tu zanimiva lastnost glavnega junaka Harryja, ki je relativno imun na magijo, zaradi česar ga najnevarnejši in najmočnejši čarovnik, Mrlakenstein (Voldemort) ne uspe umoriti. Mladega čarovnika namreč varuje poseben urok, ki ga je povzročila ljubezen njegovih staršev, ki so žrtvovali svoje življenje zanj. Prav ljubezen je, torej osrednja tema sage o Harryju Potterju. Gre za ljubezen, ki rešuje in je edina sposobna premagati zlo, kakor ugotovimo tudi ob koncu sage. Tam se nazadnje Harry sam žrtvuje za rešitev svojih prijateljev in zato, da premaga zlo. Ob tem človek takoj pomisli na Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Ljubezen, ki se daruje, torej – prav tista, o kateri govori in uči krščanstvo. Vendar gre saga še naprej in odgovarja tudi tistim dvomljivcem, ki pravijo, da se takšna žrtev ne splača. Harry Potter namreč na koncu svoje življenje dobi povrnjeno, prav kakor nam obljublja naš Odrešenik, Jezus Kristus: »Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil« (Lk 17,33). In jasno je nakazano, da je to življenje Harryju na koncu podarjeno.

Ne moremo seveda reči, da je Harry Potter kristološka figura, kakor je to lev Aslan v Zgodbah iz Narnije. Harry Potter namreč - bolj kot ne - spet poudari tiste naravne vrednote, tiste, ki so skrite v globini vsakega človeka, ki jih je Kristus potem pokazal v polni luči – Harry da namreč svoje življenje 'le' za svoje prijatelje, tiste torej, ki so vedno ob njem, Kristus pa da svoje življenje tudi za svoje sovražnike, ker se žrtvuje za vsakega človeka in vsakdo se po njem lahko reši.

V navezavi s tem bi lahko našteli še številne pozitivne vrednote, tudi in zlasti tiste, o katerih 'se ne pogaja', kakor je zatrdil pred časom Benedikt XVI. – o življenju, družini ter svobodi vzgoje in izobraževanja. Gre tudi za boj dobrega proti zlu in resnice proti laži, torej proti danes prevladujoči kulturi relativizma. V enem od osrednjih prizorov želi namreč Mrlakenstein Harryja prepričati, kako ne obstaja ne resnica ne laž, temveč zgolj moč, ki nekaj lahko naredi za resnično. Mladi čarovnik je jasno in glasno proti tej skušnjavi.

Nihče tudi ni popolnoma dober, kakor tudi nihče ni popolnoma zloben in slab. Vsak od nas je zaznamovan z grehom, kakor ima tudi Harry Potter v svoji duši delček Mrlakensteinove – tudi, če je kdo še tako dober, je vedno potreben očiščevanja. Zlobni čarovnik pa spet ne predstavlja hudiča, temveč je nekdo, ki se je v življenju odločal za zlo, raje kot za dobro, ker se ni dovolj potrudil, da bi lahko ugotovil, kako je ljubezen močnejša od zla. Nasprotno pa pri profesorju Robawsu Rawsu (Severus Snape), ki je sicer navidez zloben, vendar pa iz vsega srca ljubi Harryjevo mater. Zaradi tega vedno na nek način varuje mladega čarovnika. In v tem je zelo krščansko sporočilo, v smislu Avguštinovega izreka: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« Vendar pa tudi drži, da ljubezen zato, da ostane resnična, včasih zahteva trpljenje in žrtvovanje.

In kako je mogoče, da v fantazijskem delu najdemo takšen zaklad simbolov? Razlogi so nekako trije. Najprej je Joanne Rowling kristjanka. Drugi je v velikem izročilu tovrstnih del v angleški književnosti, kot so npr. C. S. Lewis, J. R. R: Tolkien in G. K. Chesterton. Kot tretje pa naj rečemo, da se mnogo univerzalnih simbolnih struktur sklada s krščanstvom. Velika teologa H. U. von Balthasar in W. Benjamin sta vedno učila, kako se vsaka velika zgodba, ki je vredna pripovedovanja, sooča tudi s tematiko človekovega odrešenja. Zgodba kot je tista o Harryju Potterju, ki se neposredno spopada s sodobnim destrukcionizmom, ki propagira kaos, pomanjkanje smisla in nihilizem, je vsekakor velika zgodba, ki je vredna branja in pripovedovanja.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

Kam gledaš ti?

Jezus gre na samo molit, učence pa pošlje na drugo stran jezera. Ko se potem razvname vihar, se učenci čutijo zapuščene sredi nevarnosti. Nahajajo se namreč na jezeru, ki za judovskega človeka vedno pomeni ne varnost ali vsaj negotovost, breg pa je 'veliko stadijev' oddaljen od njih. Koliko krat tudi mi čutimo ali smo tudi mi čutili, kako je Bog v težavah molčal, bil daleč od nas. In vendar pravi vernik nikdar ne more reči, da bo nekaj naredil 'on sam, z lastnimi močmi', saj nismo nikdar sami - z našim dihom se prepleta Božji dih, z našo močjo Božja moč.
   

Saj Bog je na jezeru, vendar na drugačen način - v rokah tistih, ki veslajo, ki krmarijo, ki vežejo in razpenjajo jadra, kakor je tudi v očeh vseh, ki iščejo varen pristan. Kako prav je imel François Mauriac, ko je dejal: "Včasih mislimo, da Bog ne sliši naših prošenj, v resnici pa smo mi tisti, ki ne poslušamo njegovih odgovorov." Bog odogvarja in uslišuje na drugačen način kot si mi mnogokrat predstavljamo. Samo poglejmo, kako gre čoln, ki je tu simbol krhkosti našega življenja, kljub vsemu naprej, odločno proti drugemu bregu. Pa ne zato, ker bi ponehale nevihte v njem, ampak zaradi tega, zaradi ponižnega in skromnega čudeža veslačev v čolnu, ki se vsem težavam navkljub nikdar ne predajo, ampak se med seboj celo bodrijo in spodbujajo.

Bog ne deluje namesto nas, od nas ne odvrača neviht in viharjev, ampak nas v vseh težavah življenja podpira. Težav nam ne prihrani, ampak nam v njih daje moč in pogum, da jih premagamo. To nam še kako koristi v življenju, saj pravi pregovor, da kar človeka ne ubije, ga utrdi.Koliko je ljudi, ki bi radi živeli brez trpljenja, preizkušenj in težav, pa se zato zapirajo pred svetom. Koliko staršev je dandanes zapira svoje otroke v 'kristalne gradove', kjer jim nič ne manjka, pa jim vendar manjka vsega, ker jim manjka boja na morju življenja. Dandanes se ni težko umakniti, vsaj navidez, pred svetom in njegovimi težavami, toda to pomeni tudi odločitev za to, da ne bomo zares živeli. Jezus bi učencem lahko prištedil nevarno potovanje, toda potem se ne bi ničesar naučili, se ne bi utrdili, ne bi spoznali, kdo vresnici so oni sami in kakšen je njihov in naš Bog.

Če pa znamo vztrajati, se zgodi nepričakovano - ko smo že obupali nad vsem, pride tudi Bog, ko ga nihče več ni pričakoval (ob četrti, torej zadnji nočni straži). Da bi ga lahko spoznali, se moramo osvoboditi svojih predstav in strahov in vsaj posumiti, da bi lahko bil to Gospod. 

Tako je storil Peter, ko je dejal: "Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi." Prvak med apostoli prosi za dve stvari - ena je pravilna, druga zgrešena. Najprej prosi, da bi šel h Gospodu, kar je zelo lepa, odlična prošnja. Tudi mi si tega želimo v svoji globini. Težava je v tem, da želi priti h Gospod tako, da hodi po vodi, kar seveda ni potrebno. Boga ne bomo srečali v blesku nekih čudežnih voda, ampak v vsakdanjih dejanjih, v prahu cest, če hočete, kakor se je zgo dilo usmiljenemu Samarijanu.

Niso pomembne postranske stvari, ampak je pomembno svoj pogled usmeriti na Jezusa, kot je to storil Peter. Ko nas obdaja tema, ko smo sredi nevihte, nam Jezus prihaja naproti. Takrat se moramo osvoboditi vsega balasta in pazljivo prisluhniti, kaj nam ima povedati. Prav zate, dragi kristjan, zate osebno, ima Jezus besede, ki jim velja prisluhniti.

Dokler ima Peter svoj pogled usmerjen samo na Kristusa, tu evangelist jasno nakaže, da gre za vstalega Kristusa ('Gospod'), mu njegova vera omogoča tudi nekaj, kar bi sicer bilo nemogoče. Potem pa ga premoti močan veter in prevzame ga strah, začne se potapljati. V le nekaj korakih je mogoče iz trdne vere preiti v strah in negotovost - to dvoje pa je kakor močvirje, ki te začne srkati vase. Dokler človek hodi, pa čeprav po vseh štirih, ostaja na površju tega morja življenja, ko pa ga strah ohromi, se začne potapljati.

Koliko krat se nam dogaja kakor Petru - dokler je naš pogled usmerjen v Boga in njegovo moč, v dobro, smo sposobni premagati vsakovrstne težave. Brž pa, ko se s pogledom usmerimo na težave, na našo omejenost, na zlo, ohromimo. In vendar tudi iz tega obstaja rešitev. Kakor Peter lahko še vedno zakličemo: "Gospod, reši me!" To je klic upanja, ker v globini vendarle vemo, da za vso to temo mora obstajati svetloba. In tu je že objem: "Gospod, imam malo vere in veliko dvomov, vendar vseeno zaupam vate, pomagaj mi!"

In prav tam nam naproti pride Gospod. Boga ni, kjer je vse popolno in zdravo, ampak je tam, kjer je trpljenje, bolečin in omejenost. Prav tam, v naši šibki veri, se nahaja. Proti nam steguje rešilno roko. Ne kaže žugajoče in obtožujoče s prstom na nas, ampak nas vleče v varen objem. 

Čoln, kamor Jezus potegne Petra, tako ni več krhka lupinica, ampak je varen pristan, ker pomeni skupnost. To je skupnost ljudi, ki ima šibko vero in veliko dvomov, vendar pa so zbrani okrog vstalega Gospoda - ob njem, z njim in v njem smo kristjani močni in nič nam ne manjka.