Tak je bil naslov filma izpred nekaj let, isti naslov pa sem si izbral tudi za tokratno objavo. Ponovno sem bil nekoliko začuden nad prevodom, ki so ga napravili v Sloveniji za to pastoralno leto, v katerega smo vstopili. Prevedli so ga v 'Leto duhovništva', kar je, po mojem mnenju in po mnenju mojega profesorja latinščine s ŠGV, napačen prevod. Poglejm
o zakaj in poglejmo, kaj s tem prevodom izgubimo.
o zakaj in poglejmo, kaj s tem prevodom izgubimo.
V latinščini bi se naziv leta slišal 'Annus sacerdotalis', kar se nanaša na duhovnika ('sacerdos'), torej bi bilo v slovenščini 'Duhovniško leto' ali lahko tudi 'Leto duhovnikov'. Pri označbi leta so se torej v cerkvenem vrhu naslonili na osebo duhovnika. Žal je bilo pri nas drugače.
Pri nas so leto poimenovali po službi, duhovništvu. V latinščini bi se to slišalo 'Annus sacerdotii'. To ime pa ni več vezano na osebo duhovnika, ampak na njegovo službo.
Ne vem, kdo je ta prevod, ki je napačen, napravil, in me ne zanima. Lahko pa vidim v ozadju številne stvari. Najprej ideologijo, po kateri so laiki vedno in povsod preveč obrobni akterji v Cerkvi, zato jih je treba vključiti tudi v tisto leto, ki bi naj bilo prav leto duhovnikov, njihovo lastno leto. Treba je poudariti, kako smo vsi duhovniki v moči svetega krsta, ne pa, da so nekateri še posebej duhovniki v moči zakramenta svetega reda. Ne bi rad o tem razpravljal na dolgo in široko, ampak bi rad na tem mestu samo spomnil na 'Sklepni dokument plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem', kjer so vprašanje duhovnikov enostavno preskočili, povsod pa so laiki, ki naj bi vodili nič koliko odborov. O tem, koliko je to izvedljivo v praksi, se lahko vsakdo prepriča sam.
'Leto duhovništva' je, kot sem že dejal, neoseben, splošen pojem, ki ne zaobsega vsega, kar duhovniki so. Duhovnik je čudovito kompleksna sestava vsemogočih resničnosti, je oseba, posebna oseba, ki v sebi vključuje tudi duhovništvo, vendar ne samo duhovništvo. Duhovništvo je milostni dar, že kako tisočletje pa velja znani rek, da milost naravo predpostavlja in izpopolnjuje. Treba je torej računati tudi z naravo, ne pa je s prevodom izključevati. Duhovnik v sebi torej vključuje tako naravo (posameznika) kakor tudi duhovništvo (posameznika - dano je vsakemu posebej), duhovništvo pač ne.
Veliko se pridiga o tem, kako mora biti krščanstvo osebno, kako mora biti pričevanjsko, kako je treba osebno nagovarjati, a očitno pri nas ostaja zgolj pri besedah, pa še te, kot kaže, ne držijo več. Z grenkim priokusom lahko le ugotovim, da je 'Leto duhovnikov', še preden se je sploh dobro začelo, izgubljeno s prevodom.
6 komentarjev:
Naj ponudim nekaj odgovorov na tvoje razmišljanje.
Tak prevod je šel iz našega urada. V Tiskovnem uradu Slovenske škofovske konference, smo ob razglasitvi imeli nekaj težav z ustreznimi pojmovanji. Da ne bo pomote ... nismo mi prevajali ampak smo dali škofom.
Glavno besedo je imel pri tem škof, ki ga ne bom imenoval, z utemeljitvijo, da je omenjeno leto namenjeno duhovnikom IN laikom, zato bi bil prevod "leto duhovnikov" preveč ozek iz izključujoč.
Če bi upoštevali formulo "leto duhovnikov", bi izključili diakone in škofe ter vse bi zvenelo, kot "izključna pravica" duhovnikov. Ravno zato, ker nismo hoteli "nasloniti vse na osebo duhovnika", smo dali izraz "duhovništva". Tukaj gre za posvečenje, za zakrament in končno, za duhovniško (ne duhovnikovo) službo, ki jo vsi prejmemo pri krstu.
Mislim, da prevod ne izključuje "človeške narave duhovnika". Res pa je, da duhovnikova oseba tukaj ni poveličana in posebno izpostavljena.
Kako je bilo z začetkom tega pastoralnega leta ne vem, dejstvo pa je, da vsa ta leto so ena velika potegavščina.
Utemeljitev tega je zelo enostavna: v tako majhnem družbenem (kaj šele verskem) prostoru imamo hkrati pastoralno leto mladih, leto apostola Pavla, Slomškovo leto, leto evharistične prenove in leto ne vem še česa. A je to normalno!? Kaj od vseh teh "let" sploh imamo na koncu? Kaj so VIDNI rezultati? Kupi knjig in razprav?
Poleg tega, da si nekateri s tem polnijo usta in dajejo neumne pobude, rezultatov ni! Več kot je teh "let" manj je vernikov. Česa še nismo razumeli?
In mislim, prevod gor ali dol, končni rezultat bo zelo beden in podpovprečen.
Mislim, da bi diakoni in škofje ne bili izključeni, saj vendarle gre za zakrament svetega reda. Model duhovnika je duhovnik 'per excellence' - arški župnik Vianney. Ne vem, zakaj bi tu kaj mešali, ker je finta ravno v tem! Gre za leto, ki je namenjeno prav duhovnikom (skupaj z diakoni in škofi - na tem je treba še delati), ne pa laikom. Njim so namenjene vse druge stvari. Leto molitve za duhovnike s strani laikov ne škodi, a se takoj vtakne zraven še nevemkoliko drugih let, tako da deset let ne bi bilo dovolj za vse. Prevod pa se naslanja na službo, ne na osebo.
Strinjam se, da pa te stvari nimajo nikakršnega učinka. Leta se razglašajo kot po tekočem traku, a od tega nič nimamo. Tomaž Kete je rekel, da bi bilo zelo enostavno narediti evharistično prenovo - v vsaki župniji se napravi na isti dan celodnevno češčenje - organizirano - Najsvetejšega, pa imamo vseslovenski kongres.
Kot sem že dejal, kaj je treba vedno in povsod vtikati noter laike? Laiki so že tako ali tako zraven, saj so oni tisti, ki duhovnike ovrednotijo ali ne, na njih se pokaže, kakšni so duhovniki, oni morajo moliti za duhovnike... Ravno v tem je finta.
Laiki so imeli svoje leto, ki se je imenovalo 'Leto laikov', duhovniki pa ne smejo imeti svojega leta, namenjenega prav njim, posvečenim osebam, ampak mora biti razširjeno. Nobena izključna pravica, ampak vsakemu, kar mu pripada - duhovnikom pripada njihovo leto.
Učinka po vsej verjetnosti tako ali tako ne bo, kakor ga tudi nikoli ni bilo. Pri nas si vsi preveč zatiskajo oči pred resničnostjo.
Prebral sem članek in oba komentarja. Hvala za pojasnila. Lp
pa še en komentar iz povsem laiškega stališča
iz prispevka in komentarja, Andrej, sem nekako ugotovila, da dojemava službo duhovnika zelo drugače... morde ni res, ampak nekako se mi zdi da službo duhovništva povzdiguješ nad laike (laiki naj bi torej zgolj vrednostili delo duhovnikov in zanje molili).
in zakaj je sploh tako pomembno deljenje na "laike" in "duhovnike" (oz. prejemnike zakramenta svetega reda). Hočemo Cerkev združiti ali jo deliti in ustvarjati prepad? Res sem mislila da so ti časi mimo in da se je začelo povdarjati, da je Cerkev sestavljena iz vernikov (pa naj bodo "eni" ali "drugi") kot SKUPNOST, ne pa skupinic. Res sem mislila, da se poudarja povezovanje med vsemi...
Ta služba ni povzdignjena nad laike, je pa različna. Kaj pomeni nekoga ovrednotiti? To pomeni, da so laiki najboljši pokazatelji resnične vrednosti duhovnika - ali in koliko z laiki sodeluje, koliko se jim posveča, se zanje žrtvuje. Res je, da smo vsi verniki, vendar pa so nekateri verniki prav posebej poklicani in posvečeni, in sicer v duhovnike. So stvari, ki jih laik ne more, so posebej pridržane duhovnikom - trem stopnjam: diakonom, "mašnikom" in škofom. To je tisto službeno duhovništvo, ki ga imajo samo oni. Vsi imamo krstno duhovništvo, kot je rekel Aljoša, jo prejmemo pri krstu.
Očitno se ne razumemo. Ne gre za skupinice, ampak za celoto, ki pa je sestavljena iz dveh resničnosti, laiške in duhovniške. Vsaki po naravi stvari nekaj pripada. Leto laikov je bilo leto laikov. Takrat so se duhovniki spraševali, kakšen je njihov odnos do laikov, koliko jih upoštevajo, spoštujejo, spustijo zraven, koliko zanje molijo... Laiki so se tedaj spraševali, koliko so sami pripravljeni sodelovati, koliko naredijo kot kristjani... Zdaj, v letu duhovnikov bi moralo biti podobno - ovrednotenje duhovnikov s strani laikov: koliko laiki svoje duhovnike spoštujejo, upoštevajo, zanje molijo... duhovniki pa morajo videti, kako je z njihovim duhovništvom, tistim službenim.
Zakaj bi torej laiki dobili svoje leto (in so ga dobili, kar je edino prav), duhovniki pa ne? Ali ne tudi njim pripada posebno leto, ki je namenjeno prav njim? Saj vendar niso sami krivi, da so kleriki, ne pa laiki.
Vidim nevarnost, da preidemo iz ene skrajnosti v drugo. Včasih so bili duhovniki tista kasta polbogov, nedotakljivih, nezmotljivih, ki so zviška gledali na laike. Danes pa je nevarnost, da se duhovništvo povsem razvrednoti, kakor ga ne bi bilo, da se vse enostavno zmeče v isti koš in izenači.
Vsi smo potujoča Cerkev, skupaj gremo večnosti naproti, pa vendar so eni posebej poklicani k oblasti služenja, z dodatno odgovornostjo. Draga Kosoblejka, duhovnik bo dajal odgovor za ravnanje s čredo, ki mu je bila zaupana, tudi ti spadaš v to čredo.
To je treba razumeti. Tudi Kristus ni enako kot apostoli, skupaj pa so tvorili prvo skupnost.
Bravo, se strinjam.
Kaj je narobe s tem, da bi bili konkretni, da bi priznali duhovnikom njihov trud, jih potrepljali po rami.
Tako pa je vse skupaj na neki splošni, abstraktni ravni, v katero so stlačeni še laiki in seveda obilica lepih besed.
Inflacija teh 'let' je pa že itak tragikomična...
Sploh pa je katoliška Cerkev očitno Cerkev škofov, ki imajo po navdihu Svetega Duha zadnjo besedo. Nisem še slišal, da bi poslušali kakšno konstruktivno kritiko. Tudi če bi imeli bolj kritičen katoliški časopis, bi ga pa obtožili, da jih samo napada, kot obtožujejo vse ne-katoliške medije. Ali pač ne?
Objavite komentar