Narava in nadnarava

Nedelja, ki jo obhajamo, je rožnovenska nedelja, ves mesec oktober pa je mesec rožnega venca. Zelo tesna je povezava med prošnjo apostolov po pomnožitvi vere in s stalnim pravilom zahodne misli, da mora človek spoznati samega sebe. Ko se apostoli v ponižnosti in v resnici ozrejo nase, se zavejo, da sami po sebi niso dovolj močni, temveč so šibki. Gospod pa jim pove, da pa četudi bi bilo vere izredno malo, da bi slednja še kako zadostovala, če bi se le nanjo oprli. Apostoli so se pa, nasprotno, več opirali nase, kakor na Gosdpoda z iskreno, resnično in trdno vero. Ne pozabimo, kako je recimo Peter hodil brez težav po vodi, ko se je pravilno oprl, kako pa se je potapljal, ko je vihar to vero odpihnil. Mi smo seveda zelo podobni apostolom, pa se oziramo na lastne sposobnosti, ki pa so šibke. Ni pa samo vera tista,ki je šibka (še trše so Kristusove besede v Mt 17,20), temveč vse naše vrline. Zato pa potrebujemo pomoč od zgoraj, da bi bili močnejši od tistega, kar že smo po naravi. Sam Gospod nam tako govori, da potrebujemo njegovo milost, kakor nam poroča blaženi apostol Pavel (2 Kor 12,9). Človek, ki se tako v ponižnosti in realnem pogledu zaveda svoje šibkosti, pa se potem vseeno zaveda, kako je v sodelovanju z Božjo milostjo neverjetno močan in krepak (2 Kor 12,10). 

Eksorcist Ripperger pravi, da se hudobnež vedno boji duhovnika, ker je tako, kakor bi za njim stal neke vrste »King Kong«, da je torej v resnici ravno nasprotno od tistega, kar vidimo v filmu »Eksorcist«, kjer je izganjalec ves plašen. Podobno velja za vsakega kristjana, ki se v zavesti svoje šibkosti navezuje na Gospoda, na Devico Marijo, angele in svetnike, da je v tej navezi neverjetno močan. Naša nebeška Mati Marija nima zastonj naziva »Pomoč kristjanov«, ker prihaja na pomoč svojim otrokom, kar lepo govorijo tudi njej namenjene molitve (Pod tvoje varstvo, Spomni se, Pozdravljena, Kraljica...). Kot na pomočnico kristjanov so se nanjo ozirali bojevniki v bitki pri Lepantu, ko je potem sv. papež Pij V. postavil praznik Rožnovenske Matere Božje. Učenci se torej še kako zavedajo, kako življenje po Gospodovih zapovedih presega njihove človeške sposobnosti, zato pokažejo, kako potrebna je človeku vera. 

Slednjo res ima vsak človek že kot neko človeško vrlino, kot naravno vero, vendar pa potrebujemo še nadnaravno, presežno vero. V samo človeški veri namreč gre bolj za neke vrste medsebojno zaupanje, nadnaravna vera, ki je pa Božja milost, je zmožna še ogromno več, kakor Jezus lepo pove v svojem odgovoru učencem. Tudi Kristusov učenec v sodelovanju s tem milostnim darom, ki mu ga vlije Božji Sveti Duh, zmore marsikaj, zato pa Gospod po preroku Izaiju pravi, naj si izprosimo znamenj od njega. Ahab v lažni ponižnosti tega ni želel, v resnici pa je bil poln svojega napuha in ponosa, kakor marsikateri človek, prepričan kot je, da bo kar sam, s svojimi lastnimi močmi prišel do rešitve problema. Evangelij nas uči ravno obratno, da moramo v molitvi prositi. 

Zato ni dovolj samo naravna vzgoja, kakor nekateri predlagajo po tečajih za krst, temveč mora biti vzgoja še toliko bolj nadnaravna. Človeška narava je žal padla narava. V resnici ji ni lastno to, da greši, dela zlo in podobno, a vendar jo ravno to zaznamuje od tistega usodnega padca naprej. Molitveno in zakramentalno življenje je zato za nas nujno potrebno. Vzgoja zato ni v učenju bontona, temveč v učenju odnosa s presežnim svetom, v tem, kako prejemati Božjo milost, kjer v končni meri prejemamo Boga samega, sami pa postajamo njemu podobni, če velja, da smo tisto, s čimer se hranimo. Zato se ni dovolj naučiti na hitro zmoliti »Sveti angel«, ostalega pa nič, temveč je ključno, da vselej iščemo to Božjo milost, ki je samo Božje življenje, da bi na tem svetu ne samo bivali, temveč res dejansko živeli, živeli v polnosti in bili jasno namenjeni proti Jeruzalemu, tistemu nebeškemu. Lahko seveda prepustimo, da nas vzgajajo drugi, pa naj bodo to mediji, država in še kdo, vendar nas gotovo ne bodo vzgojili v krepke ljudi, temveč v slabiče, saj nas učijo, da smo dobri, kakršni smo, da ne potrebujemo Boga za uresničenje, da bomo srečnejši, če bomo živeli nasprotno z evangelijem. Zato smo povabljeni, da se hranimo z molitvijo, Božjo besedo in seveda s svetimi zakramenti, ko Bog sam pride k nam. Tako bomo res živeli v polnosti.

Večno življenje

Odlomek se že ukvarja s poslednjimi človekovimi rečmi, ker se bliža konec cerkvenega leta. Tokrat vidimo, kakšne kazni doletijo tistega, ki svoje bogastvo zlorablja, nima pravega odnosa do njega, ki si ne skuša, kakor pravi Gospod v evangeliju, »narediti si prijateljev s krivičnim mamonom«. Pravilno zato označujemo to, kar dajemo od sebe, kot »miloščino«, ki vsebuje besedo »milost«. Ko govorimo o milosti, ne govorimo samo o ljubezni v tistem našem človeškem smislu, temveč o tisti poživljajoči Božji ljubezni, brez katere bi sploh nič in nikogar ne bilo. Zato ji pravimo tudi Božje življenje, ko gre za posvečujočo, vsak človek pa ima t. i. pomagajočo milost, da je sposoben dobrega. S to pomagajočo milostjo moremo priti do posvečujoče milosti, če je le naše srce odprto. 

Zanimivo je sestavljen ta evangeljski odlomek na dva dela, kjer se prvi odvija na zemlji, drugi pa v onstranstvu, oziroma natančneje v »podzemlju« (hebr. Sheol). Lahko tako omenimo s C. S. Lewisom dve vrsti življenja, tudi na podlagi tega, kar evangelij pojmuje pod katero besedo. Namreč, biološko in duhovno življenje. Evangelij sicer za življenje uporabi tri izraze, kjer pa prvi, »bios«, pomeni tudi materialno bogastvo oz. sredstva, skratka imetje (ki ga je oče razdelil v 15. poglavju med dva sina), potem imamo za človekovo notranje doživljanje »psihé«, za celostno življenje, ki mu lahko rečemo res tudi »duhovno življenje«, pa je uporabljen izraz »zoé«. To pomeni, da je treba vselej na svoje bivanje na zemlji gledati presežno, da se torej slednje ob smrti »spremeni, ne pa uniči« (hvalospev pri mašah za rajne), da pa je potem lahko bodisi neskončno boljše, kakor je bilo na zemlji, bodisi neskončno slabše. 

V odlomku imamo tako poslednje človekove reči, kjer sta najprej smrt in sodba, saj je »ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba« (Heb 9,27). Zatem pa sta samo dve možnosti – nebesa ali pekel. Kakor nam pravi bl. Apostol Pavel, moramo biti »Božji ljudje«, ki bežijo pred pohlepnostjo in sploh vsemi grešnimi nagnjenji (1 Tim 6,3-10). 2. berilo je sicer nadaljevanje teh priporočil sv. Timoteju, kjer nam je rečeno, naj si prizadevamo za »pravo pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost« (1 Tim 6,11). Apostol nas spodbuja k temu, da smo pogumni duhovni bojevniki, ne pa poženščeni in pomehkuženi ljudje, ki so jim glavni cilj v življenju udobje in užitki, kjer vse ostalo in vsi ostali nimajo nobenega mesta. Četudi bi kaj dali od sebe, to ni nikakršna žrtev, temveč zgolj in samo »drobtinice«. 

Od kod nam v resnici prihaja pomoč? Ubožec nosi ime Lazar, ki je okrajšava hebrejskega imena Eleazar, nam lepo pove, da nam pomoč prihaja od Boga. To pomeni, da nam materialne dobrine, užitki, kakor tudi čustvene zadovoljitve nudijo le trenutno in začasno ugodje ter tolažbo, ne pa večnega. Pa bo kdo rekel, češ zakaj omenjamo čustva. Odgovor je v evangeliju, kjer po apostolu Mateju Gospod Jezus lepo pravi, da kdor išče »psihé«, ga bo izgubil. Ne smemo se torej ustaviti tam, temveč iti še naprej, k samemu izviru vsega življenja, torej k Bogu. Pri bogatašu so tudi čustva otopela, da ni opazil Lazarja, ki ni mogel odgnati od sebe niti psov, ki so mu lizali rane, tako slaboten je bil. 

Skratka, naše življenje se spremeni, ne pa uniči, ker izhajamo iz Boga, ne iz nič in ne kar tako slučajno, k Bogu pa se tudi vračamo, da nam potem odmeri ustrezno mesto. Ljudje se v svojih presojah (pre)pogosto motimo, potem pa se izkaže prava, Božja, pravičnost. Četudi so bogataša pokopali z vsem pompom (kakor je razvidno iz izvirnika), pa je šel v pogubo. Že sedaj se torej vsak dan odločamo o svoji večni usodi.

Pravi cilj in sredstva

Ko govorimo o našem življenju, zatajimo ljudje že pri izvrševanju samih vsakdanjih dolžnosti, v evangeliju pa najdemo prav takšnega človeka, ki nam v tem torej ne more biti v zgled. Sv. Avguštin nam pove, česa nas uči ta prilika: »Jezus je svojim učencem priporočil oskrbnikovo zvitost, previdnost in otroško zaupljivost.« Pomembno je torej, da na neki točki v življenju odkrijemo, kaj je v življenju cilj, kaj pa sredstvo za dosego nekega cilja, potem pa da se teh sredstev tudi poslužujemo, da bi dosegli zastavljeni cilj, ki so, kot radi rečemo nebesa. Seveda pa cilj človeka v življenju ne more biti predmet, pa če je slednji še tako plemenit, temveč mora vselej biti nekdo. Človekov cilj je torej, če nadaljujemo z jezikoslovjem, osebek, ne predmet, je Oseba in oseba, z veliko in z malo začetnico, v tem vrstnem redu. Ne želimo si torej le nebes, temveč Boga, ki je v nebesih, njega si želimo večno uživati, kakor nam pravi psalmist: »Da bi zrl Gospodovo milino in občudoval njegovo svetišče.« (Ps 27,4). Sv. Pij X. Nas zato v svojem katekizmu uči, da moramo Bogu služiti v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem. 

Kdo bo dejal, da je krivični oskrbnik izkoristil svoje podrejene služabnike kot sredstvo za dosego cilja, vendar nam Gospod ne govori tako, temveč nam pravi, da izkorišča denarna sredstva, da bi si pridobil prijateljev. Zanimivo nam v tej smeri govori sv. Janez Zlatousti: »Bogastvo je posojilo, ki nam ga je dal Bog in ga je potrebno dati revežu, če si želimo pridobiti stokratno povračilo, kajti ta naš prijatelj bo namreč v večnih bivališčih.« Pridemo do tega, o čemer smo govorili – oskrbnik je končno videl v teh služabnikih osebe s svojimi težavami, ki jim jih je pomagal rešiti, to pa je pohvalil tudi gospodar, ki, ne pozabimo, edini vidi v človekovo srce. Oskrbnik se tudi prvič ne ozira samo na trenutne zadeve, ampak ga zanima njegova nadaljnja usoda. Zaveda se namreč, da bo trenutno službo v vsakem primeru izgubil, pa vendar izkoristi še zadnje, kar lahko, da bi si zagotovil boljšo prihodnost.

Vprašajmo se, kako v luči povedanega pojmujemo svoje življenje. V knjigi E. E. Schmitta »Oskar in gospa v rožnatem« beremo nekaj v smeri besed sv. Janeza Zlatoustega, ki smo jih prej navedli: »Staršema sem skušal pojasniti, da je življenje takšno hecno darilo. Sprva ga precenjujemo: prepričani smo, da nam je bilo dano večno življenje. Potem ga podcenjujemo, zdi se nam gnilo, prekratko, skoraj bi ga bili pripravljeni zavreči. Nazadnje se zavemo, da sploh ni dar, ampak zgolj posojilo. Tedaj se trudimo, da bi ga bili vredni … Starejši ko smo, bolj moramo življenje okušati, da bi ga cenili. Prefinjeni moramo postati, umetniki.« V današnjem svetu žal opažamo ravno nasprotno težnjo tu navedeni, zato pa je potrebno spreobrnjenje naše miselnosti. 

Omenimo bl. Antona Martina Slomška, ki bo godoval v soboto. Pove nam, kaj moramo ukreniti, da se poslovimo od tega sveta kot je treba: »Za srečno smrt so potrebne tri reči: storjeno krivico brez odloga popraviti; vedno v božji milosti živeti; dobro delati, dokler utegnemo«. Ko delamo dobro bližnjemu, služimo našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Katoliški nauk pa nas uči, da nam na koncu rešitev (četudi bo potrebnega kaj očiščevanja) zagotovi prav dejanje ljubezni.

Naša iskanost

Beremo celotno Lukovo 15. poglavje, ne le t.i. "Priliko o izgubljenem sinu". Vse je usmerjeno v tiste, ki so že prepričani, da z njimi ni nič narobe. Možnosti za uvrstitev v kategorijo "pravičnih" pa je res veliko, a vse združuje prepričanje, da ne potrebujejo odrešenja, ozdravljenja... pravzaprav Božje milosti. Prav zato obstaja nevarnost, da se poslužujemo nekega stereotipnega gledanja na farizeje in pismouke, češ kako grdi so. Že s tem početjem se kažemo kot na las podobne tem ključnim evangeljskim likom, saj se postavljamo nad druge ljudi, pa čeprav neupravičeno. 

Ob očitkih, češ da gledamo na življenje preveč črno-belo, češ da življenje ni črno-belo, odgovarjamo, da življenje je črno-belo. Nekatere stvari so namreč dobre, torej bele, spet druge zle, torej črne. Res pa je, po drugi strani, da se ljudje ne delimo na črne in bele, v smislu tega, da bi bili nekateri dobri, drugi pa slabi. Nimamo tega tako značilnega pogleda na ljudi, ki ga zasledimo v ameriških filmih, kjer so na eni strani dobri, na drugi pa podli. Prvi seveda morajo druge vsaj pošteno naklestiti, si jih pokoriti, jih ponižati, če že ne iztrebiti. Resničnost človeka je seveda zelo drugačna. Po prvem padcu namreč drži, da: "Nihče ni dober, razen enega, Boga!" (Lk 18,19). Padli človek je torej vedno samo "črn", zaznamovan z zlom. Zato pa prav vsak izmed nas potrebuje ozdravljenje in odrešenje. 

Težava je pa v človekovi "trdosrčnosti", kjer si domišlja, da z njim pač ni nič narobe, da je že "v redu, kakor je", zadovoljili bi se s "status quo", pa ne bi nič spremenili, pri sebi seveda. Pri drugih bi vse spremenili. To so tisti zdravi, ki ne potrebujejo zdravnika (Lk 5,31). Kaj pa, če vsi trije "iskalci" iz evangelija, ki jih sveti Ambrož označuje kot Cerkev (žena), Kristusa (dobri pastir) in Očeta z neverjetno potrpežljivostjo (Tertulijan) skušajo najti prav te "zakrknjence"? Tu je napuh in ponos sodobnega samozadostnega človeka, ki ne potrebuje Kristusove žrtve na križu, torej njegovih svetih zakramentov, ki so privreli iz njegove strani, prebodene iz nore ljubezni do nas. Pravijo, da njih ne bo nihče učil, pa ne potrebujejo nauka Cerkve - sem spadajo tudi tisti, ki bi nespremenljivi nauk radi spreminjali. Tu so tisti, ki ne potrebujejo Božjega vodstva, zato pa ne potrebujejo ne Kristusa ne Boga ne duhovnikov, ker bodo že sami "zrihtali". Tudi tisti, ki mislijo, da karkoli ušpičijo, da jim je Oče že odpustil in se k njemu na rabijo povrniti... 

Pa vendar Kristus s svojim telesom nosi vsakega od nas, saj je nase prevzel vse naše grehe (sv Ambrož). Cerkev išče vsakega izmed nas, kakor žena drahmo, ker se v vsakem od nas skriva neka vrednost. Želi nas pripeljati na pravo pot, nas vzeti v zavetje ladje, da bi bili varni pred valovi zla. Ponuja nam Kristusov nauk, da bi bili "beli" in ne "črni", da bi imeli življenje in ne bi živeli smrti. Za modernega človeka seveda krati njegovo svobodo, ki bi naj bila v tem, da dela, kar hoče. Ta sodobni človek pa ne potrebuje niti presežnega, temveč je zanj edino, kar obstaja, zemeljsko. Ne potrebuje torej, da bi ga Oče oblekel v dostojanstvo, za katero ga je ustvaril (sv. Ambrož). Ne zaveda se, da je, kakor pravi Job, prišel nag iz materinega telesa in da se tudi nag vrača v zemljo. 

Brez Boga smo torej povsem goli in bosi. Potrebno je zato to spreobrnjenje, torej popolna sprememba miselnosti, da bomo sprejeli Kristusovo usmiljenje, posredovanje svete Cerkve (najvišje za Bogom so tu Marija, angeli in svetniki, vsi "nebeščani") in spravo z Bogom Očetom (sv. Ambrož). Tako bomo tudi mi usmiljeni, bomo odgovorni in skrbni posredniki za naše brate in sestre, začenši doma, pa seveda v miru tudi s seboj, z drugimi in z vsem stvarstvom. Kdor je (že) zadovoljen s sabo, ne bo v resnici nikdar zadovoljen - s sabo, z drugimi, z življenjem.

Odpoved in rast

Pravijo, da že več kot trideset let sedaj živimo na t. i. Zahodu, česar se prej deželam komunističnega bloka ni ravno priznavalo, v resnici na t. i. Zahodu živimo že dlje. Še ne tako dolgo nazaj je veljala požrtvovalnost, odpoved, žrtev veliko vrednoto, tudi v prejšnjem sistemu. Ko so pred kakšnim desetletjem recimo spraševali po vrednotah mlade v Rusiji, so slednji navedli tudi požrtvovalnost - skoraj prepričan sem, da slednje v anketah pri nas ne bi dobili. Vsekakor gre za potrebno držo ne samo kristjana, temveč gre za življenjsko držo. Pomeni, da se odločamo med nekom in nekom drugim, med nečim in nečim drugim. Postavljamo si prioritete. Pomeni, da je treba stvari postaviti v red, na pravo mesto in se jih načeloma držati oz. delati v tej smeri, saj sta življenje in vera neprestani trud za izboljšanje in poboljšanje. Sčasoma je potem lažje, ker zadeva preide v navado. Kakor je nekoč lepo dejal naš pokojni prijatelj, psiholog Bogdan Žorž, ne moremo kar tako izkoreniniti nekih slabih navad oz. razvad, temveč moramo na njihovo mesto postaviti dobre navade. Če rečemo s krščanskim duhovnim jezikom, potem moramo na mesto pregreh (grešnih navad) postaviti vrline, bolj ko se vadimo v vrlinah, bolj lahko rastemo na poti svetosti. 

Gre torej za težavo miselnosti, saj je človeška, kakor vidimo iz tokratnega nedeljskega branja, nasprotna Božji. Kakor nam pravi prvo berilo, človek sam po sebi sploh ne bi mogel priti do te Božje logike, temveč mu je moral slednjo Bog sam razodeti. Kot smo dejali zadnjič in izpovedujemo v veroizpovedi, je bila slednja najprej razodeta po Božjem Duhu najprej »po prerokih«, potem pa je ta Božji Um, Logos, postal meso, si je torej privzel človeško naravo. Kakor pravi sv. Avguštin, dejali pa smo tudi mi v začetku, je ta Božja miselnost za nas čudna, ne gre v naš sistem. Govori nekaj prav nasprotnega človeškemu: »Po eni strani moramo ljubiti svoje sovražnike, po drugi pa moramo sovražiti svoje družine«. 

Da, prav smo prebrali, saj je pravi prevod tega, kar mora početi Kristusov učenec to, da »sovraži«, ne samo »zavrača« vseh svojih najbližjih. Izraz je torej zelo radikalen, da nam pove, kako se moramo, v primeru, da njihova miselnost ni v skladu z razodeto Božjo miselnostjo, popolnoma odpovedati v tem miselnem pogledu svojim najbližjim. Njihova miselnost ne more in ne sme biti tudi naša miselnost. Še kako na mestu so torej druge besede našega Gospoda, da moramo najprej iskati Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, pa se bo uredilo tudi vse drugo (Mt 6,33). Sv. Ciril Aleksandrijski nam zato pravi, da ne gre za to, da bi ne ljubili svojih dragih, temveč, da moramo najprej in predvsem ljubiti Gospoda Jezusa. Bolj kot ga bomo, bolj bomo imeli pravi odnos tudi do svojih bližnjih, pa do sebe, do vseh dobrin... 

Vem, da se spet ponavljam, a se je treba, zato da vidimo, kako niso minljive samo naše materialne dobrine, temveč tudi naši medčloveški odnosi, naša čustva. Če seveda niso vcepljeni v Kristusa. To pa pomeni, da človeške sodbe, mnenja in podobno same po sebi nimajo prave veljave. Zato jih moramo, če se ne skladajo z resnico, odbiti kot ne naše. Kakor je na ne posebej prijazen način Kristus opozoril Simona Petra, ko ga je odvračal od trpljenja. 

Katoliški nespremenljivi moralni nauk je sicer težak, zato pa so danes v zvezi z njim številne preveč človeške in posvetne težnje, da bi ga spremenili. Dejstvo pa je, da je ta nauk razodet, ni človeški konstrukt, sveta mati Cerkev pa nam ga daje v hrano, da bi se zveličali. Zato opozarja sv. Avguštin, da »ne moremo pustiti, da bi nas naša naravna mati in naša čustva zanjo zamenjali našo ljubezen do svete matere Cerkve, ki nas hrani s hrano, ki traja večno«. Velikokrat bi nas sicer naši bližnji radi prepričali k temu, da, podvrženi mamljivim vabilom in čustvom, še mi odvržemo križ in izberemo raje to, kar »vsi delajo«, »vsi govorijo«, kar je »moderno«... Sv. Bazilij pa nas opozarja, da moramo živeti iz svetega krsta in biti v njem pokopani v Kristusu, kar pomeni, da križamo sebe in svojo miselnost. Smrt v Kristusu je dokaz, da bomo sprejeti med Kristusove učence (sv. Simon Novi Teolog).