On pa je govoril o templju svojega telesa...

Pred nami je na 3. postno nedeljo odlomek, za katerega si moramo iskreno priznati, da nam ne diši kaj preveč. Zakaj? Ker Jezus, ki izganja trgovce in menjalce iz tempeljskega kompleksa, ne 'paše' v naše sheme, ki smo si jih naredili o njem. Jezusa smo - že kar nekaj časa nazaj - naredili za potujočega modreca, ki je imel rad vse ljudi, k temu pa naj bi jih tudi spodbujal. Govoril naj bi: "Imejmo se radi. Bodimo strpni drug do drugega." in še druge podbne besede smo položili v njegova usta. V odlomku te nedelje pa se evangeljska beseda pokaže v vsej svoji ostrini, kakor tudi drži, da Jezusa prikaže kot nekoga, ki ni strpen. Kdo bi celo rekel, da Jezus teh ljudi na tempeljski ploščadi ne mara, toda potem ni do konca poslušal ali prebral odlomka, ki na koncu pravi: "Sam je namreč vedel, kaj je v človeku." (Jn 2,25). 

Rembrandt - Kristus izganja menjalce  denarja iz templja

Globoka ljubezen do človeka je namreč tista, ki Jezusa vodi pri njegovih dejanjih, ki so kar nekajkrat malo 'čudna', skregana z našo logiko. Ne nazadnje je tudi Jezusovo poslednje dejanje v zemeljskem življenju, trpljenje in smrt na križu, hudo skregano z našo logiko, ni pa skregano z logiko Božje ljubezni. Tudi mi moramo naš pogled usmeriti globlje, da bi lahko vsaj malo razumeli, kaj nam želi Jezus povedati s tem svojim 'nerazumnim' dejanjem, pa tudi zato, da bi si odgovorili, kaj ta odlomek sploh dela tam sredi postnega časa - se ni morda Cerkev zmotila, ko ga je postavila ravno tja?

Mi smo danes precej podobni Judom iz Jezusovega časa, v smislu, da se ustavimo na površju, pri zunajosti. Naše krščanstvo je precej 'zunanje', ker se zlasti sprašujemo: "Kaj bodo drugi rekli o meni?" Tako mora predvsem biti vidno, kakšni kristjani smo. Pravimo, ne le verniki, tudi duhovniki, nekako takole: "Poglejte, koliko sem naredil za (C)cerkev." Ja, enkrat mislimo z malo, drugič z véliko začetnico. "Zaradi mene je naša cerkev sedaj zgledno obnovljena ... Postavil sem nov oltar, ker je bil prejšnji premajhen ... Za ogrevanje in obnovo notranjosti sem daroval kar nekaj tisočakov evrov..." Ali pa za tisto Cerkev z véliko začetnico, kar se kaže v kakih dobrodelnih dejanjih ali pa v tistih pastoralnih obveznostih, ki jih opravljamo. 

Iščemo potrditve, iščemo tega, da nas bo kdo za to pohvalil. Vendar pa vsega tega ne delamo oz. ne bi smeli delati zase, temveč, če vzamem jezuitsko geslo: "V večjo Božjo slavo," in v blagor ljudi. Ne delam nekaj "zaradi svojega imena", ker na ta način lahko dela samo Bog.

Vendar pa je to le zelo površna ali celo površinska razlaga tega, kar sporoča Jezus na tempeljski ploščadi. Rečeno je namreč tudi, da je govoril o "templju svojega telesa". Torej gre, če pokličemo na pomoč apostola Pavla, tu lahko tudi za tisto 'skrivnostno Kristusovo telo', za Cerkev, ki je, kot pravi še apostol Peter iz 'živih kamnov'. 

Jezus govori o tržnici, ki se odvija v tej živi Cerkvi. Vem, mnogim misel takoj uide na razne napake, ki so jih naredili določeni cerkveni ljudje. Ne rečem, tudi to je res. Vendar bi te tržnice v t.i. 'cerkvenih krogih' ne bilo, če se ne bi najprej odvila na nekem drugem prizorišču, v človeškem srcu. 

Vsak od nas je namreč Božji tempelj, Božje svetišče. Vsakdo od nas je 'tempelj Svetega Duha', kot nam sporoča apostol Pavel. 

Tu pa ni važno, kakšne kupčije sklepajo drugi, temveč, kakšne kupčije v sebi sklepam sam. Ne smem biti kot tisti farizej, ki se je v templju postavljal pred Bogom in se primerjal z drugimi, temveč kot cestninar iz iste prilike v Lukovem evangeliju (Lk 18,9-14), ki se je primerjal samo z Bogom. Kakšen sem torej jaz pred Bogom? Imam čisto vest, da se v meni dan za dnem ne odvijajo kake majhne kupčije, ki zasedajo tisti prostor, ki je v mojem srcu namenjen samo Bogu? 

Zato je ta evangeljski odlomek pravilno postavljen sredi našega postnega časa, da nas Gospod Jezus opozori, kako je treba iz naše notranjosti odpraviti tiste bogove, ki so zavzeli mesto živemu Bogu. Odpraviti moramo vse tiste zadeve, ki nas oddaljujejo, od Boga, od bližnjega in od nas samih. Jezus nas pozna do obisti in nas ljubi. Zato želi, da bi bili celi, od zunaj in od znotraj, Božji. Da bi bili naša zunanjost in naša notranjost v sozvočju. Da bi bili urejeni zunaj in znotraj.

Ostrina je včasih potrebna, da se sploh kaj premakne. Trdnih sklepov namreč v svojem življenju napravimo zelo veliko, škripa potem pri dejanjih. Kadar gre za napačno, grešno, pogubno smer življenja, ni mesta za strpnost, temveč je treba zelo odločno, celo korenito, ukrepati. V določenih primerih človek nekaj pri sebi naredi šele tedaj, ko je postavljen pred dejstvo, pred kruto resničnost.

Ženska - sama sebi tujka

Dan žena naj bi bil tisti dan, ki poveličuje žensko, ki pove, katera je njena vloga v družbi. Pa je temu res tako? Ali ni, nasprotno, res predvsem to, da se na veliko poudarja zgolj neka interpretacija vloge ženske? Poudarja se neka sodobna miselnost, ki niti ni več toliko sodobna, po kateri bi morale ženske biti izenačene z moškimi. To je naravnost bolno, saj je v nasprotju z žensko naravo, ki žensko posebej usposablja, da v življenjskih nalogah moškega dopolnjuje in da vzgaja otroke (ne tudi mladostnikov, pubertetnikov, saj tu pride na račun oče...). Takšna miselnost ni samo nevarna, temveč je prav samomorilska, uničujoča, prav nič napredna. 

Kako to vemo? Samo poglejmo, kako čisto potihem, neopazno, že približno 40 let upada število rojstev. Samomorilska miselnost zahodnega človeka se kaže tudi v takšnih podatkih, ne samo v tistih številkah o dejanskih samomorih, ko gre kdo, kot pravi primorski kantavtor Mlakar: “Po štriku na drugi svet”. Po naravi so ženske drugače obdarovane od moških, kar se zlasti kaže v daru, da se lahko ljubeče posvečajo ljudem - lahko trdimo, da imamo tak dar moški? Zato je treba to nalogo v družbi pripravljati z razvojem, ki je pisan na kožo ženskam in je močno različen od razvoja moških. Skozi raziskave je postalo jasno, zakaj so značilne lastnosti ženske danes še kako potrebne. 

Njihova zgovornost je npr. vir človekove inteligence, saj se otrokovi možgani hitreje razvijajo, kolikor bolj se mama s svojim otrokom pogovarja. Ženska je tako - zlasti zaradi svojega hormona estrogena - posebej ustvarjena za služenje - predvsem otroku, pa tudi možu. Njena ljubezen je določena že v naravi in je tista, ki je pripravljena na žrtve. Bogu smo namreč podobni, kadar znamo ljubiti na takšen način. To je trud za uresničevanje tiste Božje podobe, ki je - po krščanskem nauku - vtisnjena v nas. Uresničevanje tistega ljubezenskega plesa, ki se neprestano vrši znotraj Svete Trojice, ko nobena od oseb nič ne zadržuje zase, ampak se drugi popolnoma podarja. 

Tem vidikom velja v vzgoji deklet v prihodnje dati posebno težo. To seveda ne pomeni, da se jim ni treba več učiti matematike, jezikov in drugih zadev, pomembnih za razumski razvoj, ker je tudi to potrebno. Vendar pa enostranska razumskost ne more biti več prevladujoče načelo v vzgoji deklet. Tega bi se po šolah morali zavedati in omogočiti program, kjer bi fantje in dekleta imeli nekaj predmetov skupnih, obenem pa tudi specifične predmete za vsakega od obeh spolov. Tako bi se lahko tudi s pomočjo šol razvili v prave, zrele ljudi, ki bi jim bila njihova moška in ženska vloga jasna. Zaenkrat je na tem področju velika zmeda. 

Ni res, da družinska žena in mama ni častivredna, enakovredna, potrebna, smiselna in kvalitetna družbena vloga, kakor so to zvijačno ženskam izbili iz glave. Res je, prišle so do vsega, kar imajo moški, tudi do istih bolezni zaradi stresa, skušnjav, obupovanja, jeze, načina smrti in samote v starosti. Vse to je zmanjšalo tudi duhovno raven naše družbe in zmanjšalo upanje v prihodnost. Zato je nadvse pomembno, da se zavemo, kako različna sta že od začetka oba spola in temu damo ustrezno težo na vseh področjih. Tu je naša prihodnost in tu je, ne nazadnje tudi tista prava enakost, ki jo tako radi opevamo - v različnosti.

Iz priloge Bodi Človek!

Sinovi ljubeznivega Očeta

2. postna nedelja pred nas postavlja evangeljski odlomek, za katerega marsikdo reče, da mu je eden od najbolj tujih, zato je treba večkrat na kratko ponoviti vsaj na kratko, zakaj ta spremenitev na gori. Evangelisti namreč uporabljajo pripomoček ponavljanja zato, da bi vernik, ki bi poslušal evangeljsko poročilo, isti dogodek na duhovni ravni poglobil, bolj prodrl v skrivnost sporočila. Najbrž so si tudi trije posebej odbrani učenci še večkrat zavrteli pred očmi ta posnetek, ki so mu bili priče na tisti gori, kar lahko razberemo iz njihovih besed, ko so se med vračanjem spraševali: "Kaj pomeni vstati od mrtvih?" (v. 10). Jezus jim je dal ta privilegij, da so videli njegovo poveličano telo, da bi se ne pohujšali ob tistih temnih trenutkih, ko ga bodo pred njihovimi očmi mrcvarili in celo pribili na križ, kjer bo umrl. Kakor je bila namreč Abrahamova vera preizkušana z Božjim ukazom, naj daruje sina (1. berilo), podobno bo vera učencev pod najhujšim preizkusom v Jeruzalemu. Čeprav je kontekst drugi, pa bi vseeeno lahko tiste besede evangelista Janeza veljale za Petra, Jakoba in Janeza: "Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus" (Jn 2,22).

William Hole - Spremenjenje

Pravkar je bilo rečeno, kako je bil Jezus obujen. To bi rad poudaril zato, da izpostavim to, kako se je na gori razodel odnos med Bogom Očetom in Bogom Sinom. Tu je odtenek pripovedi, ki je nima noben drug evangelist, kot le Marko: "Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu." (v. 3). Noben belivec tega ne more narediti, edinole Bog. Samo on lahko popolnoma očisti človeka. Samo on lahko popolnoma spremeni človeka in njegove lastnosti.

Ko smo govorili o Jezusovem krstu smo že povedali, kako je pri krstu Bog tudi nad vsakim izmed nas izrekel tiste čudovite besede: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje." (Mr 1,11). Nad vsakim izmed nas je tedaj Bog prevzel posest, od takrat nas neizmerno ljubi. Vprašanje je, koliko velja obratno. Velikokrat se nam namreč zgodi, da na tega ljubeznivega Očeta kar malo pozabimo, stvari pa, prevzetno, vzamemo v svoje roke. Mislimo, kako bomo že mi sami najbolje poskrbeli zase, da bomo sami 'oprali svoja oblačila'. Pridemo do tega, da ne potrebujemo zakramenta sprave oz. po domače rečeno, spovedi. "To jaz že sam rešim s svojim Bogom," radi govorimo.

Grehe in podobne zadeve si potem razlagamo po svoje, zlasti si po svoje razlagamo, koliko so grehi veliki oz., bolje rečeno, si zelo popuščamo in 'tolerančni minimum', torej mejo, koliko je nekaj dopustno, koliko se nekaj sme, vse bolj dvigamo. Tako ni več pomembno, koliko se sme, ampak koliko se da, koliko je možno. 

Sami tudi presojamo, s svojo omejeno razsodnostjo in s svojimi omejenimi človeškimi kategorijami, kaj je prav. Prav je tisto, kar 'paše' meni, ne zanima me, kaj o tem mislijo drugi. Življenje je moje, zato naj se ne vtikajo vanj. Tako se zgodi, da postanemo profesionalni belivci, in se spravimo še k čiščenju oblačil drugih. Mi smo sodniki njihovih dejanj. Mi vemo, kdaj delajo prav in kdaj ne. Kdaj prav govorijo in kdaj se motijo.

Vendar, dokler živimo, lahko svoje zablode tudi spoznamo. Lahko se podamo na pot spreobrnjenja. Lahko se začnemo povzpenjati na goro. Vzpon na goro lahko namreč primerjamo z dobro spovedjo. Najprej je tu odločitev zanjo, potem pa tisti koraki, ki jih zanjo potrebujemo: izpraševanje vesti (pregled grehov), kesanje (obžalovanje), trden sklep ('Poboljšal se bom'), nato pa sama zakramentalna spoved. Ko nato prejmem odvezo, nebeški Oče spet pove, da sem njegov ljubljeni sin oz. njegova ljubljena hči, prav kakor je to izrekel nad Jezusom. Ko spet okusimo to Božjo ljubezen, nam zadnjega koraka, pokore (zadoščevanje za grehe), ni težko narediti.

Ta nebeški Oče pa je zgled tudi vsem zemeljskim očetom. Na to figuro smo v naših časih malo pozabili oz. smo jo pahnili v ozadje, v korist neke materinske figure, ki pa tudi ni takšna, kakršna bi morala biti, ampak smo si jo prikrojili po svoje. Moški so tako postali zapostavljeni, ženske pa sebi odtujene. Moramo se zavedati, kako pomemben je za duhovno življenje otroka oče. Njegovo očetovstvo namreč ni zgolj telesno, ampak še toliko bolj duhovno. Oče je tako poklican k temu, da pogosto blagoslavlja svoje otroke, ker je ta blagoslov neverjetno učinkovit, veliko močnejši je od materinega (G. Amorth). Kar na duhovnem področju lahko dajo svojim otrokom očetje, je veliko močnejše od tistega, kar lahko dajo matere. Tega se danes premalo zavedamo in dovolimo, da vera postane kompetenca praktično samo mater. One ne morejo nadomestiti na duhovnem področju vloge očeta. Zato vas, dragi očetje, vabim, da plamen vere, ki ste ga simbolno prižgali na krstni sveči, otrokom pomagate obdržati, da jim bo svetil celo življenje. Seveda tega ne boste zmogli sami, ampak v povezavi z Bogom.  

Skozi naše puščave

Čeprav je Markovo poročilo o Jezusovem 40-dnevnem bivanju v puščavi in satanovih skušnjavah tako kratko, pa nobena beseda ni izrečena kar tako. Ko se pripravljamo na Véliko noč, je še posebej pomenljiva puščava in številka, ki je zraven, saj nam mora misel takoj preiti na izhod izraelskega ljudstva iz egiptovske sužnosti. Rabinska modrost pravi, da so Izraelci zato, da so se odpravili iz Egipta, potrebovali zgolj eno noč, da pa so potrebovali kar štirideset let, da so Egipt odstranili iz svojih src.

Ivan Kramskoj - Kristus v divjini

Kako lepa ponazoritev tistega, kar ljudje tudi sami doživljamo, ko smo fizično morda že zdavnaj zapustili svoj Egipt, da bi se podali v neko obljubljeno deželo, ne pa tudi sicer. Morda smo mislili, da smo že s tem, ko smo iz te naše faraonske sužnosti šli, prišli že tudi v obljubljeno deželo, pa nazadnje ugotovimo, da ni tako, ker vanjo še ne moremo vstopiti. Ne moremo vstopiti, ker so v naših srcih še vedno nostalgične misli na polne lonce mesa in čebule.

Odpravili smo se v življenje, ne računajoč s tem, da le-to ni praznik, kakor pravi naš Slavček. Vzeli smo vse skupaj premalo zares. Ni praznik ta naš post, če smo ga vzeli količkaj resno. Ni praznik študij. Ni praznik iskanje zaposlitve in ni praznik zaposlitev, kadar jo imamo. Ni praznik zakonsko ali posvečeno življenje. Gre za trdo garanje in prebijanje skozi trnje dan za dnem. Če satan Jezusa ni pustil skozi puščavo brez boja, tudi nas ne bo. Ampak, njemu so, kot Božjemu sinu, stregli angeli – tudi mi nismo nikdar sami na tej poti.

Toda mi danes v življenjske boje vstopamo zelo pacifistično, saj si orožja vere nočemo več nadeti, ali pa ga kmalu snamemo, ker mislimo, da nas ovira na tej poti. Mislimo, kako bomo že zmogli sami. Ampak, to je zmotno prepričanje, ker sami ne bomo zmogli. Potrebujemo vsa razpoložljiva sredstva, ki nam jih Bog naklanja vse od krsta naprej, da bi se borili s skušnjavcem, pa tudi, da bi nosili naprej svoj križ.

Pri tem nam pomaga Jezus sam po zakramentih. Poleg njega pa tudi nam skozi puščavo pomagajo angeli, ki nam jih na pot pošilja Bog - tista duhovna bitja, ki jim pravimo angeli varuhi, poleg njih pa še svetniki in duše v vicah, pa tudi vsi dobri ljudje, ki jih srečujemo v življenju. Na poseben način pa nas varuje Marija, če se ji le želimo izročiti. Kakor pravi svetovno znani italijanski eksorcist p. GabrieleAmorth, se izročitve Božji Materi danes precej malo poslužujemo, zlasti to velja za matere, ki ji svojih otrok ne izročajo več, pa čeprav gre za tako enostaven obred. Ko je nekoč izganjal hudega duha, mu je le-ta dejal: »Pojdi proč, duhovnik, ker ti nič ne morem.« P. Gabriele ga je vprašal: »Zakaj mi nič ne moreš?« »Ker te varuje tvoja Gospa.« Svoje življenje je namreč p. Amorth pred vsakim novim izzivom izročil Mariji. Tako je živ in zdrav preživel 2. svetovno vojno, več kot 60 let je že pavlinski redovnik in duhovnik, pa tudi uspešen izganjalec.

Izročanje Bogu in Mariji je torej na naši življenjski poti izrednega pomena, da lahko napredujemo in se pretolčemo skozi puščavo in vse težave, ki jih v njej ne manjka.

Je telesni post za kristjane še 'in'?

Začenja se čas, ki se imenuje po praksi, ki pa smo jo v pokoncilski Cerkvi skoraj dokončno opustili, če pa se je že poslužujemo, je to precej redkeje kot nekoč.

Govorim namreč o postu, prav tistem telesnem, ki nam pred oči prikliče zlasti kruh in vodo. Kot se rado zgodi, pa tisto tradicijo, ki jo kristjani opustimo, prevzamejo za svoje namene druga gibanja. Pravila, ki jih je Cerkev postavila že v prvih stoletjih (postili so se kristjani že praktično od začetka), so se skozi stoletja čedalje bolj reducirala, dokler niso postala že skoraj nesmiselna – bodisi zaradi precej legalističnega pogleda na post, kakor tudi zaradi ohlapnosti pravil v zadnjih desetletjih. 

Na ta način smo sicer res odkrili tudi drugačne oblike odpovedi, smisel in vsebino posta, vendar pa so tudi te zadeve počasi začele podlegati nevarnosti, da postanejo same sebi namen. Še tako dobra vsebina se namreč brez oblike razleze in zvodeni. 

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so telesni post začeli uporabljati tudi v zdravstvene namene. Praksa se je izkazala kot zelo učinkovita, zlasti proti revmatičnim obolenjem. Danes imamo celo postne klinike, kjer se izvajajo te postne kure. Mnoge klinike telesni post poglobljajo še z duhovnimi mislimi in potmi. Kdor se resno posti, čuti, kako post ne pomeni le hujšanja, temveč človeka privede do drugačnega gledanja nase, do spremenjenega odnosa do življenja, kakor tudi do vseh drugih življenjskih zadev, ki so nam postale nekaj samoumevnega, rutina, ki jo na hitro in površno o (d) pravimo. Mar ne spada danes sem tudi naš odnos do hrane in pijače? 

Dobro je, da naše izročilo končno spet odkrivamo, kakor je pomembno tudi, da po desetletjih zgolj zunanje prakse odkrivamo tudi globlji smisel posta. Post ima namreč za prvotni cilj poglobitev odnosa z Bogom, sad tega pa je tudi srečanje človeka s samim seboj. Nikdar pa naj post ne bo samemu sebi namen, temveč ga skušajmo vedno nameniti za nekaj dobrega, plemenitega. Zraven seveda spada tudi molitev, ki zaradi posta lahko postane intenzivnejša in globlja (vsakdo zna najti pravi in globok namen). 

Ker pa nas post odpira tudi za bližnjega, naj ga oplemenitijo še dobra dela. Kateri pa so tisti primerni dnevi? Včasih so se postili ob sredah in petkih. Ob sredah zato, ker naj bi bil Jezus ta dan zaprt v ječi, ob petkih pa seveda zato, ker je naš Gospod na ta dan za naše odrešenje in zveličanje trpel in umrl na križu. Tako je nadvse primerno, da ob dnevih, ko se postimo, premišljujemo tudi Gospodovo trpljenje. 

Blagoslovljen postni čas – naj bo to res čas milosti za vse nas.

Objavljeno v tedniku Novi glas

- Literatura: Anselm Grün, Post, Slomškova založba, Maribor 2009.