V iskreni družbi

Skozi drugačno prizmo (10)

V današnjem svetu je med vrlinami zelo visoko mesto zavzela iskrenost. Tako je lahko vse drugo narobe, a, kot se rado sliši: »Važno, da smo iskreni!«. Pravzaprav ta iskrenost, o kateri govorimo, ni toliko naravnana navzven, temveč je, ali naj bi bilo, nadvse pomembno to, da smo, ali naj bi bili, iskreni do sebe, pa karkoli že naj bi to pomenilo. Zelo popularna je ta vrlina v medijskem svetu in na spletu, zlasti na spletnih dnevnikih, video spletnih dnevnikih (ali vlogih) in družbenih omrežjih. Pazimo, ne govorimo, ali ne govorimo toliko, o resnici – slednja je nekaj povsem drugega. Dandanes je marsikateremu »iskrenemu« le-ta španska vas. 

Skratka, odpravljene so bile, kot pravi Veneziani, »arhitektonske pregrade, ki so iskrenost ovirale,

torej: strahospoštovanje, spoštovanje, avtoriteta, dostojanstvo, bonton in strah pred kaznijo«. Mar živimo tako v dobi iskrenosti in smo torej končno le »med iskrenimi ljudmi«, kakor je pela nekoč slovenska popevka? Tu bi kazalo ostati pazljivi. »Iskrenost je družbeno nevarna in le stežka skladna s prijateljstvom, naklonjenostjo in simpatijo, čeprav se, prav malo iskreno, trdi nasprotno … V družbeni predstavi je iskrenost otročja, prav kakor laž, katere vidno merilo je Ostržkov nos, ki se daljša. Iskrenost ima, bolj kot laž, kratke noge, ker ne gre daleč in pretrga mnoge odnose. Iskrenost je način izražanja, a ne vključuje tudi posledični način delovanja. Iskreni lahko vztraja v vseh svojih zmotah, razvadah, nizkotnostih – omejuje se na razglasitev le-teh. Kdor je iskren, lahko ni pošten, kdor pa je pošten, lahko ni iskren. Če priznam, da sem kradel, sem iskren, a ne neham biti tat. Nasprotno pa se lahko zlažem z dobrim namenom, torej pošteno.« 

Omenili smo resnico, ki ni nujno povezana z iskrenostjo. »Iskreni človek ne govori resnice, temveč pove, kar misli oz., slabše, to, kar čuti«. Tu najdemo tisto, zaradi česar lahko še bolj zatrdimo, da živimo še bolj v dobi čustev, kot pa v dobi iskrenosti, a to je že material za še en del rubrike. »Iskreni pove vse, vendar ne zmeraj pomisli, kar reče«. Zato lahko brez težav zatrdimo, da se nahajamo najprej v »krizi razuma«, ko sicer res tečejo med nami reke besed (kot je pel duo iz Oderza), a je na mestu vprašanje kakovosti slednjih. »Iskrenost je subjektivna, medtem ko resnica zahteva napor, da se odmaknemo od svoje subjektivnosti, da bi se približali objektivni resničnosti. Iskrenost lahko vara samo sebe, saj si gradi gradove iluzij in potem gre tja živet«.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Moteči elementi družbe

Skozi drugačno prizmo (9)

Ob grozovitih napadih na Sri Lanki sta »čivknila« tudi Barack Obama, nekdanji ameriški predsednik, in Hillary Clinton, nesojena ameriška predsednica. Slednja sta uporabila, ko sta obsodila napade, besedno zvezo »Easter worshippers« (»Častilci Velike noči«). Besedna zveza je seveda pronicala še drugam, kot recimo v Washington post. Če je še kdo dvomil, je sedaj dobil dokaz o kristjanofobiji prevladujoče (ne)kulture. 

Kristjanofobija je, za razliko od kake druge »fobije« še kako resnična, medtem ko se o tej drugi fobiji in drugih fobijah sicer ogromno govori, v resnici pa slednja in slednje obstajajo le kot etiketa prazne škatle. Pravzaprav bi bilo še bolj pravilno reči, da gre za kristofobijo, torej za strah pred Kristusom samim, saj smo konec koncev kristjani nosilci njegovega imena, imetniki njegovega pečata, na kar nas še posebej spominja pravkar obhajana Bela nedelja – bela zaradi belega krstnega oblačila, pri krstu smo namreč oblekli Kristusa. 

V tem duhu je opaziti ogromno hinavščine okrog požiga katedrale Naše Gospe v Parizu, ko so se in se še rušijo katoliške cerkve po vsej Franciji, pa tudi požganih je bilo še več drugih cerkva. Na neki način so na hinavščino okrog znane katedrale opozorili tisti, ki so obsodili skorajda svetlobno hitrost zbranih sredstev za obnovo (za katero moramo sicer še videti, če bo res obnova, ali pa »modernizacija«). Pustimo, da je vsaj tendenciozno dajati poleg lačne zamorčke, saj bi slednji ostali prav takšni, četudi se katedrale ne bi obnovilo. Ko je o katedrali poročala britanska BBC, je nekdanja uslužbenka te hiše, Catherine Utley (med letoma 1983 in 2002), opozorila, da niso bile uporabljene naslednje besede: krščansko, krščanstvo, katoliški, češčenje, častilci, svet, maša in veliki teden. To se dogaja iz istih razlogov, zaradi katerih ameriški levičarji ne marajo česarkoli, kar bi dišalo po krščanskem, zlasti pa katoliškem, iz istih razlogov pa tudi na samo Veliko noč ni bilo nobenega tovrstnega »Doodla« na naslovnici iskalnika Google. 

Vse skupaj je potrebno torej očistiti, narediti navadno, prozaično, enako in enakovredno med seboj, kakor je nedelja le eden od dni v tednu. Glavni junak je sicer izginil tudi iz božičnih pesmi zadnjih časov, kjer se govori o lučeh, o sreči in o darilih, ne pa o glavnem junaku, torej Jezusu Kristusu. Zanj in za tiste, ki ga nosijo, pač v današnjem svetu ni prostora, kakor ga ni bilo niti v Betlehemu, smo pa »častilci Velike noči« očitno precej moteči elementi. Trudimo se, da tako tudi ostane!

Objavljeno v tedniku Novi glas

Peklenski roman naših časov

Končni cilj družbenih teženj

Ko govorimo o t.i. »razvitih« deželah, smo se jim že nekaj časa pridružili tudi Slovenci, tisti v Italiji in Avstriji seveda precej prej, ostali počasi, a nadvse odločno capamo za njimi in sledimo direktivam, ki prihajajo iz »sobe z gumbi«. Morda smo pa v Sloveniji bili »razviti« še mnogo, mnogo prej, glede na to, da smo bili tako napredni v določenih praksah, ki so, denimo v zvezni državi New York, šele pred kratkim stopile v veljavo – kdo bi vedel. Kar smo imeli že prej, so bile ženske oblike poklicev, kot recimo ministrica, županja, inženirka itd. Pravzaprav se nam zdi že smešno, da se je včasih vendarle najprej reklo gospa, potem pa dodalo moško obliko poklica, pa zaradi tega še ni nihče umrl, da tako rečemo. Morda je to tudi zato, ker v slovenščini zadeve zvenijo precej bolj naravno v ženski obliki. Kolegica, ki v gimnaziji uči nemščino, mi je namreč dejala, da dobi kar pike, ko sliši to pačenje nemškega jezika, to umetno spreminjanje sicer moških poklicnih imen v ženska.

Marsikdo bi najbrž zamahnil z roko, češ kaj se sploh gremo, kakšna težava neki je to? Vendar ni nič

nedolžnega, sploh pa nič smešnega, tudi zato, ker je boj v ozadju sila resen. Vse pa se začne pri novi govorici, pri orwellovskem »New speak«, kjer imamo sedaj, kakor pravi italijanski novinarski kolega Alessandro Gnocchi, neko novo, politično korektno Evo, ki končno daje prava imena stvarem. Slednji je šel na neki simpozij neke znane profesorice, kjer je bil govor ravno o teh argumentih. Profesorica je na svojem področju zelo kompetentna in govori argumentirano, četudi pa se z njo ne bi strinjali, jo je vredno poslušati in ji dati neko določeno težo, da bi neke reči razumeli.

Njeno delo, kakor razloži, »ni v obsodbi mashilističnega oskrunjenja jezika, da bi demokratsko uravnovesili lingvistične moči«. To naj bi bilo za feministke iz 70. let 20. stoletja, ker naj jih ženska kvota v slovarju naj ne bi zanimala, temveč pravi, da morajo »slovar besedišča na novo napisati, saj želijo in hočejo, da bi se govoril nov jezik oz. pravi jezik, ki jo je vedno skrivala neka ideološka nadgradnja«. Pravi, da želijo priti do čistega jezika. Nakar ji Gnocchi odvrne, da so vsaj korak naprej od lingvistke Alme Sabatini, ki se je borila za »jezik spola«, ki se ga sedaj vse takšne in drugačne profesorice s pridom poslužujejo, je pa Sabatinijeva tista, ki je v italijanski jezik dodala pojem »seksizem«. To je naredila leta 1986, le dve leti za slavnim letom 1984, ki ga je napovedoval Orwell. Profesorica torej pove, da je njihov cilj res v tem, da pridobijo: »Naravno stanje jezika, ker se tam nahajajo ženske oblike vsake besede, s katero se lahko nanašamo tudi na žensko. Če obstaja ženska oblika, se jo mora uporabiti, da se dokaže, da je biti ženska nad vsako drugo determiniranostjo.« Gnocchi na to pripomni, da za javnost seveda takšno govorjenje naj ne bi bilo ideološko. 

Če pa je glavna naloga, zaupana jeziku v tem, da identificira in potrjuje spolno identiteto, tudi ko to ni potrebno, potem bo treba uporabiti neki spol tudi za homoseksualce... Na to profesorica odgovarja: »Nikakor! Obstajata samo ženski in moški spol. Spolne usmeritve posameznikov je mogoče samo opisati. To ne pomeni, da nimajo dostojanstva, jaz osebno pa se borim za pravice katerekoli izbire, vendar pa jih ne priznava jezik«. Če je tako, potem je ideološki cilj feminizacija jezika, torej celotne družbe. Samo po sebi je iz tega jasno, da je »homoseksualizacija« družbe le vmesni korak procesa popolnega preobrata, ki se naj bi zgodil, in sicer bo končan, ko bo povsod prevladal ženski vidik. Na ta način bi tako prišli do popolnega družbenega matriarhata, ki ga pa praktično v nobeni kolikor toliko vredni civilizaciji ni bilo, saj je vedno bil patriarhat, poznamo le izjemno redke izjeme oz. izjemi, a o tem bi veljalo narediti še kak zapis posebej.

Sedaj pa strnjeno zaključimo s tem, kar pravi Gnocchi. Tisto, kar lahko rečemo, je to, da se da shemo lepo aplicirati tudi na katoliški svet. Ker revolucionarni proces vselej teži k svojemu končnemu cilju, ki je popolni prevrat, ne le preobrat, lahko pa bi ga označili tudi kot razvrat, je ta cilj v tem, da se moškega duhovnika zamenja z ženskim duhovnikom oz., če uporabimo jezik spola, duhovnika z duhovnico. S tega vidika je homoseksualizacija katoliške duhovščine le najhitrejša, najučinkovitejša in neizogibna pot k popolnemu poženščenju Cerkve. Spolni obrat moškega namreč postane reagent, če uporabimo kemijo, a duhovni reagent, nove cerkve (seveda z malo začetnico!), ki ima svoj izvorni mit v Edenskem vrtu, v katerem vlada uporniška Eva, kot končni cilj pa nebeški Jeruzalem, kjer ženski angeli oz. »angelke« ne nehajo peti hvalnic bogu ženski. Če še nekaj dodamo temu mi, ni težko zaslediti, kako določeni »teologi« že lep čas trdijo ravno to zadnjo zadevo, namreč, da je Bog tudi mati in podobne nebuloze – tout se tien.

Gnocchi namreč pravi, da nima smisla ukvarjati se z argumentacijami takšnih profesoric (pa tudi profesorjev, če smo pošteni), saj v bistvu ne gre za znanstveno raven. Kolega pravilno ugotavlja, da se tovrstni znanstveniki, če jih smemo tako imenovati, ne gibljejo na področju znanosti ali uporabne znanosti, če smo natančnejši, temveč diktirajo svoje dogme, svoje verske resnice na teološkem področju, pa čeprav tega ne vedo ali se delajo, kot da tega ne bi vedeli. Tako se vsaj izkazuje, katera je, če še tako zanikajo, vrhovna ali najvišja znanost. Pa tudi to, da obstaja Bog in da je Oče, po drugi strani pa tudi, da obstaja njegov večni nasprotnik, ki je tudi v ozadju vseh teh prizadevanj. S svojimi svetnimi sredstvi, ker je vladar sveta, deluje po določenih ljudeh, da bi pripeljal ljudi najprej do popačenja vsega duhovnega, tudi Boga, na koncu pa do tega, da vzamejo za očeta njegovega nasprotnika.

Objavljeno kot uvodnik v prilogo "Bodi človek!" tednika Novi glas  

O propagandi in propagandah

Skozi drugačno prizmo (8)

Že večkrat smo se zaustavili ob množičnih medijih, kakor lahko prevedemo tehnični izraz »mass media«, ki se je uveljavil. Ključno vprašanje pri slednjih je, če slednji ljudi informirajo, ali pa samo delajo propagando. Seveda je takšno vprašanje danes nevarno, če pa ni nevarno, potem tistega, ki ga zastavi, doleti ignoriranje, saj navadno danes nihče več ne samo zamahne z roko in reče, češ kaj se sprašuješ podobne reči, saj naj ne bi imele smisla. Lahko človeka tudi uvrstijo med tiste, ki povsod vidijo neko zaroto ali vsaj med teoretike zarote. In vendar imamo več namigov, ki kažejo na to, da mediji lahko, dejansko pa se to tudi dogaja, da vršijo pritisk na javno mnenje. To javno mnenje se torej spremnija in oblikuje prav glede na to, kar je v poglavitnih oz. »mainstream« medijih, človek pa to lahko opazi, ali pa tudi ne. 

 

Vsekakor to opazi tisti, ki dela z ljudmi, najbolj skrb vzbujajoč pa je ta medijski vpliv med dijaki. Slednji le stežka še premorejo kaj kritične presoje, saj je vprašanje, če jo dandanes lahko sploh še kje dobijo, pa naj bo to šola, dom, cerkev ali še kje. Zanimivo je tako pogledati razne mehanizme in strategije, s katerimi delujejo novinarstvo, televizija, filmska industrija, pa seveda splet. Kot smo že imeli priložnost reči, v neki meri še vedno gre za »infotainment«, za industrijo informacije in zabave, le da se je v zadnjih časih močno povečala komponenta strahu ali celo vzbujanja groze v ljudeh, da bi tako slednji lepo prehajali med stanjema plehkega ugodja in zabave ter strahom ali grozo. Ta shizofrenost seveda lepo služi tistim, ki so za vsem tem, pa ni potreben ravno doktor znanosti, da to ugotovi. Tako imamo propagandne kampanije, ki so včasih celo neopazne, pa vendar zelo učinkovite. Resničnosti in resnici se pač skuša vselej postaviti po robu drugo resnico in resničnost, ki ju lahko označimo za virtualni, torej umetno narejeni. Četudi pa sta umetno narejeni, sta narejeni za to, da odvzameta mesto pravi resnici in resničnosti. Govorimo lahko o katerikoli tematiki, a bomo vedno prišli do teh zaključkov. 

 

Z veseljem bom zato prebral knjigo sociologa Giuliana Guzza 'Propagande', ki skuša biti odgovor tem operacijam medijev. Odlični mladi sociolog se, poleg vseh zgoraj omenjenih področij, posveti lažnim novicam (»fake news«), risankam, televizijskim serijam in ameriški filmski industriji, ne izogne pa se niti eni od najbolj sprevrženih propagand zadnjih časov, tistim za pedofilijo. Nič čudnega, saj že izraza iz naslova in naslov omenjene knjige same kažeta, da se nekaj izvaja proti plačilu. Kdor torej ima možnost plačila, da bi se nekaj oznanjalo, to tudi izkoristi.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Pravijo, da je vstal

Da je Kristus vstal, je eno tistih dejstev, ki že kar nekaj časa ne pomenijo več kaj dosti sodobnemu svetu. Vendar pa nam evangelisti in sv. Pavel pričujejo o Jezusovem vstajenju kot o zgodovinskem dejstvu. Slednje ni le eno od evangeljskih sporočil, temveč temelj in duša celotnega veselega oznanila, saj je z eno besedo to odrešenje. 

V porajajoči se Cerkvi se niso toliko ukvarjali z Božičem, temveč je bilo središče vsega

bogoslužnega dogajanja prav velikonočno oznanilo, posebej njegov vrhunec, torej vstajenje. Zgodovinsko dejstvo, ki pa moti ne le zadnja stoletja, temveč od samega začetka. Ugovori, kako gre pri vstajenju le za potegavščino apostolov, za halucinacijo ali za le navidezno Jezusovo smrt itd., so znani. To nam pravi sodobna kritika, a temelji na mišljenjih, trditvah in filozofijah, ki so se porodile že v samem začetku, kot lahko preberemo tudi v evangeliju. 

Vsem ugovorom postavljajo po robu katoliški strokovnjaki naslednje trdne točke: 1. Resnično Kristusovo smrt in njegov pokop, ki ga evangelisti popisujejo do najmanjših podrobnosti; 2. Vstalega Kristusa v vsej njegovi telesni resničnosti, ki so ga izpričale trdne osebnosti apostolov, zlasti seveda Peter in Pavel, in sicer pred Judi, ki bi jih morali, če to lahko storili, postaviti na laž; 3. Pričevanje samega sv. Pavla, ki je še zgodnejše od samih evangelijev; 4. Fenomen halucinacije je bil nemogoč pri tako potrtih in izgubljenih dušah, kakršne so bile tiste apostolov, potem ko se je zgodilo, kar se je – evangeliji nam pravijo, da so se najprej prestrašili in da jih je Gospod moral prepričati o svoji resničnosti, tako da je jedel in se jim pustil dotakniti; 5. Med Jezusovo smrtjo in prvim pričevanjem o vstajenju je tako kratka časovna doba, da ni mogoče, da bi se osnovala legenda; 6. Če bi se evangelisti želeli stvar izmisliti in bi nas hoteli preslepiti, bi se med seboj dogovorili, da bi se skladali v svojih pripovedih, pa temu ni tako, glede na raznolikost podrobnosti in sloga, ki kažejo na resnicoljubnost in objektivnost pričevanj; 7. Naravnost absurdno je zreducirati na prevaro ali halucinacijo spremembo, ki se je zgodila v apostolih z vstajenjem, saj so se iz robatežev, nerodnežev in plašljivcev (v vrtu so se vsi razbežali), spremenili v trdne in možate pričevalce, ki so svoje pričevanje plačali z življenjem (razen Janeza, ki pa je tudi bil hudo preganjan), nazadnje pa imamo še spreobrnjenje sv. Pavla. 

Vstajenje je tako ne samo največji dokaz Jezusovega božanstva, temveč tudi razlog eksponentnega razplamtenja ognja vere – od tistih nekaj, je v času Dioklecijanovih preganjanj bilo kristjanov že polovica prebivalcev rimskega imperija. McLuhan je govoril o medijskih revolucijah kot o tvorcih fragmentacije, največjo pa je v njegovem času napravila televizija, dodatno seveda še dandanes medmrežje. Ljudem, ki pa so v sebi tako močno razcefrani, je danes zelo težko predstavljati kakršnakoli dejstva, ki govorijo drugače o tistega, kar jim je »povedala televizija«. Težko, pa še ne pomeni nemogoče – zato je pričevanje o vstajenju svetla naloga tudi današnjega kristjana, ki pa ne more drugim dati, česar sam nima!

Objavljeno kot uvodnik v velikonočno številko tednika Novi glas