Jagnje Božje

Vsako čudovito in nadnaravno Božje dejanje Janez imenuje znamenje, ker je nekam usmerjeno, kaže onkraj samega sebe. Seveda gre za čudež, a ne samo. Tako tudi Božje učlovečenje, ki se je zgodilo seveda že na praznik Gospodovega oznanjenja, na Božič pa se je ta Božji Sin še rodil, kaže že proti dogodkom v Jeruzalemu, kjer ta isti Božji Sin človeštvo odreši s svojim trpljenjem in smrtjo na križu. Jezus sam, kakor pravi starček Simeon, je znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. 

Na to z označbo »Božje jagnje« kaže tudi Janez Krstnik, saj to označuje tisto jagnje, ki bo žrtvovano Bogu, in sicer v odpuščanje grehov vsega sveta. Tudi ena od šesterih temeljnih resnic govori, da se je Bog sin učlovečil s tem namenom: »Da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.« Zato vzhodni kristjani vedno govorijo o »Pashi« Gospodovega rojstva, torej o »Veliki noči«. Ko pa govorimo o Veliki noči, se spet postavlja težava, saj mnogi kristjani pri njej govorijo le o njeni logični posledici, ki je vstajenje, ne govorijo pa o bistveni zadevi, ki pa sta Gospodovo trpljenje in smrt. To je najbolj motilo tudi Grke, saj po njihovem mnenju Bog vendar ne more umreti, kakor nam pravi apostol Pavel, pa je to težava tudi za Jude, saj je to zanje pohujšanje, je bogokletno. In vendar nam sveti evangelisti sporočajo prav to, saj se začenja Jezusova pot proti Jeruzalemu – krst v Jordanu je začetek javnega delovanja. 

Janez Krstnik tako izkazuje, kako Jezusovo poslanstvo ni v nekem lepem moralnem nauku, temveč je vse skupaj podrejeno odrešenju ljudi in celega sveta, česar starozavezne žrtve niso mogle zagotoviti. Da bi bilo njegovo pričevanje še bolj močno, ga je Bog poslal v puščavo, da osebno sicer ne bi poznal Kristusa, ker ga drugače ni srečal, kot le v materinem telesu. Spoznal ga je glede na prerokbe in znamenja. Tudi za nas velja, kakor je lepo rečeno ob koncu Janezovega »Prologa«, da Boga sicer nismo videli, imamo pa različna izkazovanja in znamenja njegovega delovanja, nazadnje pa imamo odločilne besede Božjega Sina v Svetem pismu in ustnem izročilu, kako Bog človeku razodeva svojo skrivnost. 

Tako je Bog pustil svoje sledi v stvarstvu z njegovimi zakoni, v človekovi vesti, v Svetem pismu po prerokih in drugih, odločilno pa je spregovoril po svojem Sinu – delno je zapisano to v Novi zavezi, ostalo je del izročila Cerkve. Duhovnik tako kakor Janez Krstnik vsakokrat pri sveti maši pokaže sveto hostijo (hostija pomeni krvava žrtev) in reče, da je to »Božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta«. Tudi duhovnik ne pozna Jezusa osebno v tem fizičnem smislu, pozna pa ga, poleg vprašanja svojega duhovnega odnosa z njim, ker so tisti, ki so se s tem Božjim jagnjetom osebno srečali, vse to izročili prihodnjim rodovom, pisno in ustno. Gre za to, da mora kristjan za svojo vero delati tudi na razumski in miselni ravni, ne le na notranji, duhovni ravni. Razumnost vere je stvar, kakor molimo ob začetku žalostnega dela rožnega venca, našega spomina, volje in pameti. Človek mora spoznati omejenost vsega tega in da obstajajo precej višji Božji spomin, ki je, v nasprotju s človeškim, večen; precej močnejša volja, ki je spet večna; in vrhovna pamet. Tudi na miselni ravni se mora odpirati večnosti in prevzemati Božjo logiko, ki človeški odpira obzorja.

Betlehem je pravi naslov

Že dolga stoletja praznujemo na božično vigilijo god svetih Adama in Eve, prvih naših staršev, zaradi greha katerih je bil napovedan Odrešenik človeškega rodu. Posledice tistega greha, ki ga imenujemo tudi izvirni, sta namreč prenesla na ves človeški rod, sam pa si ta rod tega madeža ni mogel izbrisati, sam se greha ni mogel odrešiti. Bog Sin se je pa učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal, zato les jasli že kaže na les križa. Prva človeka sta se spokorila za svoj greh in sta potem v radostnem upanju in pričakovanju čakala, da jima je ta isti Odrešenik, ki se je ljudem rodil v Davidovem mestu, prišel na še eno vigilijo, na tisto vstajenjsko, prišel oznanit - kakor še drugim očakom in pravičnim Stare zaveze - veselo oznanilo odrešenja v "limb očakov", potem pa so vse njihove odrešene duše šle štirideset dni kasneje v nebesa, kjer se jim bodo ob koncu časov pridružila še poveličana telesa, kar bo dokončna zmaga. 

Še ena odločilna stvar se je zgodila na božično vigilijo, že dolgo nazaj. Leta 496, le dvajset let po padcu rimskega imperija, je iz groba greha bil, podobno kakor Adam in Eva, potegnjen frankonvski kralj Klodvik, kar je pomenilo začetek nove dobe ne samo za Evropo, temveč tudi za ves svet, ki je krščansko vero prejel pač iz "Stare celine". Podobni vzroki, ki so pripeljali do propada rimsko cesarstvo, vodijo sedaj v propad celotno Evropo in Zahod, propada še en imperij. Kakor v rimskih časih, tudi današnji človek išče, sploh na t. i. Zahodu, a tudi drugod, rešitev na napačnem naslovu ali na napačnih naslovih. Svojo dušo želi nahraniti in napojiti s takšno hrano, ki pač tega ne more storiti. Luč življenja želi dobiti tam, kjer ni prave luči, samo umetne luči, ki pa le navidez in le na zunaj svetijo. Mir si želi zagotoviti po človeški poti, a pri ljudeh miru ni - je le začasno premirje, ki nekaj časa, navadno kratkega, vlada med krvavimi medčloveškimi spopadi in vojnami, takšne in drugačne narave. 

Prava hrana pa prihaja samo iz Betlehema, iz "Hiše kruha", kar v prevodu pomeni. To je hrana in pijača za človekovo dušo, ki torej človeka v polnosti nahrani in napoji. Luč in mir prihajata iz nebes človeku, ki je ubog, skesan in ponižen v svojem srcu, kakor pastirji. Ker niso iskali svoje slave in je torej niso imeli, jih je obsijala Gospodova slava in Božji mir je prišel iz nebes v njihova srca. Postali so torej tisti, ki ustvarjajo mir, ker so najprej sprejeli in prejeli ta mir iz nebes. Če hočemo vse to doseči tudi mi, moramo narediti svoje dolžnosti - očistiti svoja srca, da lahko gledamo Boga in ga prepoznamo, potem pa moramo pred njim tudi pasti na kolena in mu dati tisto slavo in čast, ki mu gresta kot edinemu pravemu Kralju. Sredi splošnega propada je Klodvik spoznal, kdo je rešitev zanj, za njegovo kraljestvo in za človeštvo, danes smo mi poklicani, da pridemo do podobnega spoznanja. "Ljudstvo, ki je hodilo v temí, je zagledalo velíko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba. Zbúdil si silno radost, narédil si veliko veselje," nam pravi Izaija. Tako je - v Betlehemu nam je zasijala ta luč, zato pojdimo tudi mi temu viru vsega potrebnega za naše življenje. "Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!"

Blagoslovljen Božič!

Družina... sveta družina

Na 4. adventno nedeljo spremljamo pri evangelistu Mateju čas pred Jezusovim rojstvom po Jožefu. Zdi se pomembno nekoliko ozreti na samo besedilo in njegovo tradicionalno razlago, da ne bi imeli kakšnih čudnih »sodobnih« razlag, kakršnim smo bili priča pri recimo sv. Janezu Krstniku. Po teh sodobnih razlagah, demitizacijah, minimalizmih in še čem, so namreč vsi protagonisti morali biti v dvomih, vključno z Nebeško Materjo, vendar so to seveda stranpota sodobnih razlagalnih metod, ki s katoliškim nimajo nič. Na kratko se bomo na stvari ozrli tudi glede na katoliški moralni nauk. 

Poznati moramo najprej tedanje judovske navade, po katerih je nevesta vselej živela pri svojih, dokler ni bila slovesno, z vsem pompom, sprejeta na ženinov dom (prilika o pametnih in nespametnih devicah...), ženin pa je lahko svobodno hodil k njej in sta lahko normalno imela zakonske odnose. Zato se ob Marijini nosečnosti ni čudil prav nihče, razen Jožef. Pri slednjem pa je izjemnega pomena podatek, da je bil »pravičen«, saj to pomeni, da je natančno izpolnjeval Postavo (jud. Torah), torej Mojzesove zakone. Zatorej ne bi mogel vzeti za ženo Marije v njenem položaju, ker je pač vedel, da on ni detetov oče, ker pa po drugi strani niti najmanj ni dvomil o njeni zvestobi, spet ni mogel Marije javno odsloviti, ker bi bila sicer kamenjana, dete pa bi umrlo z njo, temveč jo je sklenil skrivaj odsloviti, da bi jo obvaroval takšne smrti.   

Cerkveni očetje to razlagajo, da se Jožef ni imel za vrednega biti mož tako čudoviti nevesti, ker se je zavedal, da ni mogla zanositi drugače, kakor le po Božjem posegu, ker pa je zaupal v Boga, je bil prepričan, da bi že Bog poskrbel, da se Mariji in detetu ne bi nič zgodilo. Je pa to bilo za Boga, ki je vse zakone postavil v naravo, premalo. Evangelij nam namreč sporoča nekaj izjemno pomembnih reči, ki jih dandanes že praktično povsem preziramo.

Sporoča nam namreč, da je treba skleniti zakon v čistosti, da bi obdržali vse potrebne milosti, že tako je namreč to težak boj. To pomeni, da je potrebno biti do tedaj zdržni in lepo živeti vsak na svojem domu, ne pa vse to, kar imamo danes splošno razširjeno, da fantje in punce najprej začnejo živeti skupaj, potem pa se morda poročijo, a navadno niti ne več. Že res, da otroci lahko pridejo vseeno, vendar pa to ni človeški način, temveč živalski. Tu se ne upošteva dvojnih pravic – Božjih in otrokovih. Pravično do Boga je, da fant in dekle skleneta zakonsko zvezo pred njim, če je vsaj eden od njiju krščen, tudi zaradi tega, da je njuna zveza prava in resnična družina, ker sicer to seveda ni, pa tudi zato, da je zveza moža in žene še duhovno rodovitna, ne le biološko.  

Kaj pa otrokove pravice? Tudi to nam sporoča evangelij, da ima otrok pravico do tega, da se rodi v pravi družini, da ima lepo zakonitega očeta in mater. Bog je hotel, da ima tudi Božji otrok svojega zemeljskega zakonitega očeta, ne samo nebeškega. V zakonskem smislu je bil Jezusov oče Jožef, zato so kasneje tudi mnogi težko razumeli drugače.

Tako šele imamo polnost zakona. Tako imamo torej najprej izpolnjene vse združitvene vidike zakona med moškim in žensko, ko se torej moški in ženska, ki sta pred Bogom in v njem združena, v zakonskem dejanju (kar je spolnost v okviru zakona) ljubita, ker je sicer vse le erotizem. Takšna spolnost je zares človeška, sicer je pač, kot smo dejali, podobna živalski in ni proti naravi samo zato, ker se biološko pravilno združita moško in žensko bitje, pa nič več od tega. Imamo tudi pravni vidik zakona, ko mož dobi pravico do telesa žene, žena pa do telesa moža – da se ne združita, kadar eden od njiju to želi (seveda najbolje, če oba), morajo biti resnično težki razlogi, ki jih je dokončno določil papež Pij XII. v govoru katoliškim babicam. 

Toliko o tem, kako katoliška Cerkev ovira – vidimo, da v okviru svetega zakona zakonske odnose močno spodbuja. Je pa vse skupaj seveda usmerjeno v prvi cilj zakona, ki pa je roditev in vzgoja otrok, kjer se ponovno da razumeti, kako je roditev podrejena vzgoji, o čemer smo že imeli priložnost spregovoriti. Če oče in mati nista najprej cerkveno poročena, potem prave vzgoje niti ne more biti. Potem pa je seveda zelo odvisno, kako svojo vero prakticirata. Tokratni evangelij daje zgled tega, kako mora svojo vero živeti oče. Kot rečeno, pa nam sporoča še, kako pomembna je vloga očeta pri vzgoji otroka. Prav zato je bilo pri Judih bolj pomembno legalno očetovstvo, ne pa samo biološko. Da je torej imeti družino in biti starš neprestan boj, popolnoma drži. Je pa to svetal boj, ki nudi veliko zadoščenje in veliko nagrado, če ga bijemo z Božjo pomočjo. Kako lepo bi bilo, če bi lahko vsi vzkliknili kot sv. Mala Terezija, da smo se rodili v Sveti deželi.

Samo v Bogu je pravo veselje

V obeh spokornih časih imamo nedeljo veselja oz. radosti - v adventu veselja, v postu radosti. Ko v velikonočnem času molimo posebno molitev namesto angelovega češčenja, vabimo Devico Marijo k obojemu: "Veseli in raduj se, Devica Marija!" Zadnji starozavezni prerok, Janez Krstnik, nam nakazuje, da tu ne gre za navadno človeško veselje, temveč da je to stanje duha. Okoliščine, v katerih se je Kristusov predhodnik in glasnik znašel, namreč niso nič kaj vesele, če vzamemo tako človeško, saj je zaprt v ječi v trdnjavi Maheront. Čeprav pa ima težak in brezizhoden življenjski položaj, ne obupuje, saj ima v sebi nekaj, kar ga dviga. Po svojih učencih namreč pošlje Jezusa vprašat, če je resnično on »ta, ki mora priti«, kar pomeni, če je on Mesija, torej Božji Maziljenec, kar se, izhajajoč iz grščine, reče 'Kristus'. Slišal je namreč, da se po njem dogajajo takšne reči, ki potrjujejo starozavezne prerokbe. Želi pa, da se njegovi učenci prepričajo o resničnosti vsega, da na lastna ušesa slišijo, kakor potrjujeta tudi sv. Hieronim in sv. Hilarij iz Poitiersa. 

Kasneje Jezusu na sodnem procesu tudi veliki duhovnik zastavi neposredno vprašanje, če je namreč on Mesija, Božji Sin. V dveh različnih odzivih na odgovor na pravzaprav isto vprašanje pa se skriva drama, ki se odvija že skoraj celi dve tisočletji, ali nekdo sprejme ali zavrne »tega, ki mora priti«. Kot se rado zgodi v življenju, je mnogo tistih, ki so v težkem življenjskem položaju trdno prepričani, notranje gotovi, da je prav Jezus Kristus odrešenik. Da torej nobena druga stvar, kakor tudi nobena druga oseba ne more potolažiti človekovega nemirnega srca, ampak se slednje spočije samo v Kristusu, kakor nam je dejal sv. Avguštin. 

Zadnji starozavezni prerok torej kaže na vso množico tistih, ki so imeli vero za trdno oporo skozi vso zgodovino do nas, ne pa samo za neko čustvo. Za Janeza in ostale, ki gredo po poti za Kristusom (ali smo mi med njimi?), je vera trdnost in gotovost, zato pa so trdno prepričani tudi v večnost, da torej izhajajo iz Osebe in ne iz slučaja ali Slučaja, torej iz nič, pa tudi vračajo se k tej isti Osebi, ne pa v nič. Kakor namreč pravi psalmist, imata namreč Gospodova dobrota in zvestoba temelje v nebesih, torej so večni (Ps 89,3). Samo na takšni podlagi ima lahko človek v sebi pravo veselje, kajti to ni možno brez večnih temeljev. To so, če vzamemo apostola Petra, razlogi upanja, ki je v nas, Janez Krstnik pa jih želi podati ne samo svojim učencem, temveč vsem ljudem vseh časov. Gre torej za sporočilo, da nobena ovira ni tako velika, da je s pomočjo Božjega Sina ne bi mogli premagati, je pa res tudi, da ni večje slepote in gluhote od duhovnih. 

Težava je, da vse presojamo, kakor nam pravi častitljivi Božji služabnik Fulton Sheen le s svojimi lastnimi močmi. Vendar smo prišli do konca, kakor pravi, »po-renesančnega obdobja«, pred našimi očmi pa se drobijo v prah tri temeljne dogme moderne dobe: »Prva je dogma ekonomskega človeka ... človek nima drugih funkcij v življenju, kot le proizvodnjo in nabiranje bogastva, potem pa tako kakor pašna živina postarati se in umreti. Kot drugo, izginja ideja o naravnem božanstvu človeka, ki nima potrebe po nikakršnem Bogu, ki naj bi mu dajal pravice, ali po Odrešeniku, ki naj bi ga odrešil krivde, ker je napredek postal nekaj avtomatskega, zahvaljujoč se znanostim, vzgoji in evoluciji, kar naj bi nekega dne napravilo iz človeka neke vrste boga. Pred našimi očmi razpada tudi racionalizem oz. ideja, po kateri naloga človeškega razuma ni v odkrivanju pomena in smisla življenja, torej rešitve duše, temveč v iznajdbi novih tehničnih napredovanj, da bi človeško mesto tu na zemlji prevzelo mesto Božjemu mestu. ... 

Znamenja časa nam kažejo tudi drugo resnico, da smo namreč gotovo na koncu neke neverne dobe civilizacije, s čimer mislim na dobo, ki je pojmovala vero kot neki privesek življenja, neki dodatek pobožnosti, neki moralni element za posameznika, vendar brez vsakršnega družbenega vpliva, Boga pa kot tihega sopotnika, čigar ime podjetje uporablja, da bi si zagotovilo neko spoštovanje, ki pa nima prav nič opraviti s tem, kako je potrebno voditi posel.« Z besedami ameriškega škofa, ki bi moral biti že v tem decembru razglašen za blaženega, a žal še ne bo, lahko rečemo samo, da imamo lahko takšne in drugačne temelje v svojem življenju, na koncu pa vedno gre za odločitev za Kristusa, ali proti njemu – Janeza Krstnika in velikega duhovnika in vse ostale, ki mu skozi zgodovino sledijo.

Plutje v pravo smer

Na "nedeljo Janeza Krstnika", kar je vselej 2. adventna nedelja,  je osrednja tema spreobrnjenje. Vsi ga potrebujemo, pravzaprav pa je spreobrnjenje tudi naša dolžnost. Pa ne samo v pripravi na vsakokratne božične ali velikonočne praznike, temveč je to dolžnost našega življenja. Gre dejansko za to, da skušamo nekaj spremeniti, izboljšati v svojem življenju. Če nekaj izboljšamo, se izboljša tudi še kaj drugega, saj nas sv. Tomaž Akvinski uči, da izboljšanje enega področja za sabo potegne tudi druga, ker tudi prsti na naših rokah in nogah rastejo skupaj, ne pa vsak posebej. 

Naše življenje lahko primerjamo plutju z ladjo, kjer krmar vedno znova popravlja krmilo ladje, da slednja pluje točno v pravi smeri. Vselej so namreč neka navodila za pot in kompas ter drugi instrumenti, ki kažejo smer, mi pa jih po eni strani moramo ubogati, po drugi strani pa moramo tudi sami biti dovolj vešči, da z njimi ravnamo, kdaj se je pa tudi treba znajti.Treba je pošteno dejati, kako mi sicer v življenju težimo precej k temu, da skrenemo s prave smeri plutja. Potrebna je zato budnost in bdenje nad samim seboj, ker sicer hitro skrenemo, posebej pomembna pa je budnost na duhovnem področju. Če ni te budnosti, postane nevarnost življenjskega brodoloma zelo velika, resnici na ljubo pa mi dajemo zelo majhen, premajhen poudarek temu duhovnemu področju, tako osebno, kot tudi na ravni skupnosti, po večini govorimo tu o naših družinah, pa tudi župnijah in drugod.

Velikokrat je naloga težka, a to ne pomeni, da se ne potrudimo po najboljših močeh in z nebeško pomočjo, torej s pomočjo troedinega Boga, angelov, Marije in svetnikov, nam lahko uspe. Če želimo biti v skladu z evangelijem in katoliškim naukom, bo treba marsikaj spremeniti, treba se bo odpovedati svojemu ponosu in objeti ponižnost, da bomo priznali naše zablode in napake. Potrebujemo pa tudi precej močne volje, da ustrezne popravke naredimo, na koncu pa tudi stanovitnosti in vztrajnosti, da se ne bomo predali ob ovirah, ki pač vedno pridejo. 

Pri apostolu Pavlu v tem oziru vidimo, kako pomembno je vse tisto, kar so dali skozi pred nami. On sicer omenja tisto, kar je bilo napisano, a nič manj ni pomembno tudi vse drugo, kar so dali skozi naši predniki. Po poti gremo bolje ali, če ostanemo pri naši primeri, bolje plujemo, tudi s pomočjo tistega, kar so nam zapustili tisti, ki so bili na poti pred nami. Skušnjava tega, da bi enostavno izbrisali vse tisto, kar je bilo pred nami, je velika. Če izročila ne upoštevamo, imamo historicizem, ko vse tisto pred nami nima nobene veljave, ampak nekaj velja samo tisto, kar je novo. Na ta način se ne učimo oz. se nič ne naučimo niti iz napak prednikov. Tako pravzaprav ni možno pluti po pravi poti. 

Še nekaj najdemo dandanes. Številni bi radi popolnoma zradirali prav vse, kar se jim je v preteklosti zgodilo v življenju. A če uporabimo še tako dobro življenjsko radirko, pa v našem družbenem življenju začeti spet z nič ni mogoče. Dobra novica, ki pa jo prinaša adventni čas, je ta, da je to možno na duhovnem področju. Dejanje popolne skesanosti pripelje, seveda s pomočjo našega Gospoda v zakramentu spovedi, do popolnega izničenja vseh starih grehov, naša pokora pa do izničenja posledic teh dejanj, do poprave krivic. 

Ponovna vrnitev na pravo življenjsko pot se vselej začne na duhovnem področju, kakor se tam vedno začnejo tudi vse naše krize in zablode. Nekega dne je nekdo vprašal starega puščavnika po njegovi starosti. Puščavnik je odgovoril, da ima petdeset let. Obiskovalec je na to odgovoril: "To ni mogoče, zagotovo jih imate več kot sedemdeset!" Na kar je puščavnik odgovoril: "Res je, moja starost je sicer petinsedemdeset let, a prvih petindvajset sploh ne štejem, ker sem jih preživel daleč od Boga."