Kaj, post je že?

Kar ne morem verjeti, a dejansko se je že začel postni čas. Nič posebnega se ni zgodilo, da bi ga napovedovalo, nobenega medijskega pompa, nobene propagande, nič ... kar začel se je. Pri meni je bila reakcija ta, da sem se zdrznil, ker čas beži mimo mene in se tega marsikdaj sploh ne zavedam.

Kaj bi bilo sploh življenje brez svojih alarmnih zvoncev? Bi se sploh kdaj zamislili nad seboj? Najbrž ne in življenje bi normalno, brez večjih pretresov teklo dalje. Toda jaz sem se ustrašil prav te 'normalnosti', ki kaže na neko pasivnost, apatičnost, skratka ima negativen prizvok. Ne vem, kako zveni vam, a meni moje življenje ni 'normalno'. To bi bilo vendar katastrofa. Zakaj? Naj skušam razložiti.

Najprej je samo eno in bilo nam je podarjeno. Vsak tak dar, ki je enkraten, je tudi neizmerno vreden, je nekaj fenomenalnega, neprecenljivega, ne pa nekaj normalnega. Kdor nam je pa ta dar posredoval, ne more ostati samo pri tem, ampak mora nekaj dobiti nazaj za to, vsaj dolžno zahvalo. Moja najmanjša zahvala je ta, da skušam ta dar, kolikor je le mogoče, izkoristiti. To pomeni, da je treba življenje živeti. Ni pa nepomembno, kako ga živimo.

Treba ga je živeti tako, da imajo od tega našega daru nekaj tudi drugi, pa seveda tudi za Boga ga mora biti nekaj namenjenega. Če bi ga namreč le 'šparali' zase, potem ga po mojem ne bi tudi resnično živeli. Na tem mestu bi rad uporabil prispodobo don Tonina Bella (pokojnega italijanskega škofa z juga). Ta pravi, da življenje lahko ovrednotimo, če ga primerjamo s kovčkom; v nasprotju s tem je namreč življenje toliko bolj lahko, kolikor bolj ga napolnimo.

Naše življenje torej ne sme biti normalno, ampak čimbolj bogato, zaklad. Od tod lahko črpamo mi sami, pa tudi drugi, pa še Bogu je v slavo. Postni čas se nam torej ponuja kot priložnost, da se vprašamo, če je naše življenje morda normalno (povprečno). Obljuba večnega življenja namreč ni kar tako! Je nekaj tako nezaslišanega, da zahteva od nas nore stvari. Vse se pa začne pri spremembi pogleda. Ne morem si predstavljati, da bi pred Bogom ob vprašanju, kakšno je bilo moje življenje rekel: 'Ah, normalno.' Ne, če verjamemo v nekaj več, potem moramo tudi od sebe več zahtevati!

Želim vam fenomenalen postni čas!