Kdo je gospodar

Ker me v nedeljo ne bo, naj bo evangeljska misel posvečena današnjemu odlomku. To premišljevanje sem imel v semeniški kapeli včeraj zvečer, z nekoliko popravki pa jo sedaj podajam tudi vam, dragi prijatelji. Žal tokrat stvar ni v celoti zrasla na mojem zelniku, ampak le polovično. Vseeno upam, da vam bo v zadovoljstvo.

V evangelijih tega tedna se prepletata dve rdeči niti: bolj ko je Jezus dosleden v prikazu vseh zahtev hoje za njim, bolj trda postajata nasprotovanje in zavračanje, ne le pri njegovih nasprotnikih, ampak tudi pri samih njegovih učencih. V današnjem evangeliju, v priliki o vinogradu in viničarjih, doživi ta spopad svoj vrhunec: »voditelji« ljudstva v Jezusu ne prepoznajo »sina« edinega pravega voditelja, ki je Bog, in ga na nek način že likvidirajo. Bili so poklicani k služenju, radi pa bi postali gospodarji. Ob svojem času se od njih terjajo sadovi vinograda, ki jim je bil zaupan, oni pa mislijo, da se lahko polastijo celotnega vinograda, v tem boju za oblast pa so njihove žrtve prav tisti pravi »služabniki«, vse do »služabnika-sina«, ki predstavlja še zadnjo, skoraj obupano, pobudo pravega in edinega gospodarja.

Sporočilo prilike je pravzaprav zelo tragično, a resnično: kdor ne daje sadu, je obsojen na neplodnost. In prav takrat ko so voditelji ljudstva mislili, da so se za vedno polastili vinograda, jim je ta odvzet.

Moč te resnice, kateri se Bog nikakor ne misli odpovedati je ta, da polom ne povzroči opustitve, dviga rok nad nekom z božje strani, temveč novo pobudo, novo priložnost za nas. Tako je bilo že na začetku, po Adamovem grehu in tako je vsakokrat, kadar naša zavrnitev onemogoča Božje delovanje.

Tudi mi moramo priznati svojo ponižnost pred Bogom in mu potrjevati vedno znova svojo poslušnost in pokorščino. Nismo nobeni Bogovi in karkoli dobrega storimo, ni naša zasluga, ampak je Bog tisti, ki po nas deluje. Tudi če karkoli pametnega ali modrega kdaj rečemo ali napišemo, se moramo vsakič spomniti, da brez Gospodovih darov nismo nič. Pravzaprav je že veliki Tomaž Akvinski dejal, da je karkoli pametnega kdo reče, to od Svetega Duha.

Te ponižnosti in pokorščine se moremo učiti najprej pri Mariji, ki se je Bogu predala, da nam je po njej poslal svojega sina, ne nazadnje pa tudi pri Jezusu samem v njegovi agoniji v Getsemaniju, pa vse do trpljenja in smrti na križu. Bogu se moramo vsak dan znova zahvaljevati in se mu vdano ter zaupljivo v molitvi izročati – on pa bo storil, da bomo vstali, prav kakor Kristus.

Literatura: Domenico Pezzini, Tempo di riconciliazione, Quaresima – Pasqua 2009, EMI 2008.