Nejeverni Tomaži

Evangelij bele nedelje nam nudi številna zanimiva izhodišča za razmišljanje. Zagotovo je lepo razmišljati ob Jezusu, kakšna bodo naša poveličana telesa, ko bomo vstali z njim. Kako tudi za nas ne bodo veljale enake kategorije časa in prostora, kako nas ne bodo zadrževala zaklenjena zemeljska vrata, kako bo izginil iz nas strah, ki je tako lasten krhekmu človeškemu bitju.

Vseeno pa je za nas zelo aktualno tudi Tomaževo obnašanje. Kako zlahka se v številnih življenjskih okoliščinah lahko poistovetimo s tem apostolom. Postavi se nam nekaj vprašanj, povezanih z vero, ki so zelo morila tudi Tomaža, a se je odzval podobno kot se danes mnogi, ko se znajdejo v dvomih. Poglejmo si tri od teh.

Prvo vprašanje: Kdo je za nas Jezus? Za Tomaža je bil učitelj, prijatelj, čudodelnik, prerok, ne pa tudi Gospod, ni verjel, da je Božji sin, da je Bog. S smrtjo na križu je bilo konec vsega, vseh upov, hrepenenj... Podobno je tudi z nami, kadar za vero v Kristusa pričakujemo razne čudeže znamenja, ob najmanjši preizkušnji ali tudi ob smrti bližnjih pa vanj več ne verujemo. Ponavadi za to krivimo Boga, namesto da bi krivili sebe in svoje napačne predstave o njem. Ko bomo v življenju zelo gotovi, da verujemo vanj, in da nič na svetu te vere ne more omajati, se vprašajmo, če bomo tega sposobni tudi v času preizkušenj. Podobno se lahko vprašamo tudi, ko se bomo pripravljali na zakon ali na duhovništvo, redovništvo ali kakršno koli drugo pomembno poslanstvo. Odgovor na to vprašanje je bistven.

Drugo vprašanje: Ali verujemo, da je Jezus vstal od mrtvih? Če ne, je prazna naša vera, kakor pravi apostol Pavel. Tomaž je preslišal besede o vstajenju, kakor je podobno preslišal že besede o trpljenju in smrti. Nima torej smisla, saj je vsega konec, ostajajo samo lepe besede. Vse bo tako, kot je bilo, nobene rešitve težav, Bog je na nas pozabil, nima smisla biti v njegovi skupnosti, v Cerkvi. Koliko kristjanov sploh veruje, da je Kristus vstal od mrtvih? Marsikdo veruje, da je obstajal, da je bil pameten in dober učitelj, da je imel lepe nauke (ne sicer vseh)... Skratka, bil je dober etični učitelj, kakor Konfucij, Aristotel in podobni, je pa tudi on umrl, s tem pa se tudi konča. Taka vera je lepa, neobvezujoča, lahka... Toda, ali niso take tudi druge in ali ni res takšna vera prazna? Lepe besede so premalo ob dramatičnih življenjskih situacijah in ne odrešujejo človeka od greha in smrti. Ne more biti, kot je bilo - Kristus je moral vstati! Ko pa je vstal, je moral to nekomu sporočiti, svoji skupnosti. Ta je tudi danes krhka, zmotljiva, prestrašena, vendar je hkrati tudi priča Gospodovega vstajenja.

Tretjič: Ali verjamemo Kristusovi Besedi? Tomaž je bil priča temu, kako je Kristusova Beseda spreminjala ljudi in njihova stanja, telesna, duševna in duhovna. Ni pa sprevidel, da to ni običajen svet človek, morda prerok, po katerem govori Bog, temveč, da to je Bog, da govori z oblastjo, da ga te besede kot takega razodevajo. Ni videl z očmi vere, ampak je gledal s človeškimi očmi, z očmi razuma, ne pa tudi z očmi srca. Vsega tega manjka tudi nam. Tomaž je nato videl s človeškimi očmi Vstalega in je veroval, Kristus mu je odprl oči vere, oči srca. Vendar pa Kristus blagruje tiste, ki ga niso videli, ampak so vanj verovali. Verjeti je treba njegovi besedi, sicer ta nima učinka, ne more nas spremeniti. Če bomo tej besedi verjeli, nas bo spremenila, verovali bomo v vstalega Kristusa in videli njegova dela. To vero bomo tudi naprej širili in slavili Gospoda, ne le trpečega in umrlega, ampak seveda tudi vstalega!