K nedeljski maši skušam hoditi redno in tudi sicer rad hodim k maši, pa
bi vseeno rad vedel, zakaj ne zmorem večkrat k obhajilu. Po eni strani se mi
zdi, da nekateri prelahko hodijo k obhajilu, zase pa lahko trdim, da se
premalokrat odločim. kaj je narobe s tem?
To je vprašanje, s katerim se kar
velikokrat srečam, čeprav bolj posredno kot neposredno. Še vedno lahko opazimo
posledice janzenizma oz. še bolj moralnega rigorizma, ki je bil zelo prisoten v
naši Cerkvi v preteklosti. Po tej miselnosti se je zelo strogo pojmovalo zlasti
prakso prejemanja zakramenta spovedi in svetega obhajila. Gotovo iz tega v
veliki meri izhaja takšno pojmovanje, da Bog zahteva popolnega človeka in ga
lahko nekdo prejme samo, če je res pravi. Takoj lahko opazimo, da to ni
pravilen pogled na človeka. Potem bi se tudi mi duhovniki ne smeli vsak dan
obhajati pri maši, ko vendar vemo, da smo prav tako grešniki. Seveda si je
treba prizadevati za to, da smo čim boljši, ampak ne na tak način.
Vera je odnos
z Bogom, višek tega odnosa z Bogom pa je prav sveta maša - tam se srečam s
seboj in z Bogom, pa z brati in sestrami tudi. Posebno pa bi poudaril zdravilno
razsežnost evharistije. Ker je v tistem koščku kruha Jezus resnično prisoten,
tudi še danes na enak način deluje kot v času svojega zemeljskega življenja in
ozdravlja vse naše rane in bolezni. Če sem se mu pri sveti maši resnično predal
in mu povedal vse, kar sem zgrešil, kar me teži in muči, pa tudi kar me veseli,
mu odprem vrata svoje notranjosti, svoje intime - on pride k meni in v meni
deluje (Raz 3,20). Najprej me mora k maši pripeljati iskrena in goreča želja po
tem, da bi tam srečal Gospoda (tudi želja po skupnosti, a bomo najbrž o tej
razsežnosti še imeli priložnost spregovoriti). Na ta način sem notranje
pripravljen prisluhniti in se mu predati. Vsaka maša nas namreč sama od sebe
pelje, če se ji predamo. Najprej obžalujemo grehe, potem pri glavni mašni
prošnji tudi mi Bogu izrazimo svojo prošnjo (za to naj bi bilo nekaj tišine po
"molimo"), nato prisluhnemo Božji besedi (velikokrat slišimo tu prav
tisto, kar potrebujemo v danem trenutku), potem pri prinašanju darov kruha in
vina tudi mi damo na oltar "vse, kar smo in kar imamo". Nato se zgodi
vrhunec: vse, kar smo Bogu prinesli, se skupaj s kruhom in vinom spremeni in
izpopolni, ozdravi. Takšno torej nazadnje dobimo nazaj pri obhajilu, prinese pa
nam to sam vstali Kristus v svojem telesu.
Kakor je rekel p. Gostečnik, je zelo
pomenljivo, da reče duhovnik: "Kristusovo telo." V tem času, ko je človekovo
telo tako zlomljeno, ranjeno in zlorabljano, prihaja Odrešenik k nam prav po
svojem telesu. Seveda se je težko odpovedati svojemu ponosu in se odpreti, toda
tu nimamo izbire. Če to storimo, gremo od tam ozdravljeni, pravzaprav odrešeni.
Tako smo notranje svobodni in veseli, maša pa se nadaljuje v našem vsakdanjem
življenju.
Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar