Posnemati Marijo v njenem Božjem materinstvu

Tako ali drugače, smo Slovenci z Marijo neločljivo povezani in rekel bi, da ne moremo govoriti o naši katoliški veri, ne da bi govorili o Božji materi. Ob praznovanju najstarejšega Marijinega praznika, katerega vsebina pa je bila šele pred kratkim razglašena kot verska resnica – šele leta 1950 – še vedno množično obiskujemo Marijine romarske poti, pa tudi domače cerkve, da bi vsaj malo počastili njo, ki jo je Bog preobilno napolnil z milostmi in nam jo postavil za svetilnik in zgled vere, kakor tudi za priprošnjico in Mater.

V preteklih dneh smo v devetdnevnicah molili in peli tudi tisto zbirko vzklikov, ki jim pravimo Litanije Božje Matere, ki pa jih žal prevečkrat zgolj na hitro zdrdramo in se vanje ne poglobimo. Tam je tudi tisti vzklik »Posoda duhovna«, ki je zelo pomenljiv. Pomeni namreč, da je bila najprej Marija preprosta in ponižna, tako da je samo sebe izpraznila in pripravila prostor, da je potem lahko Bog po njej poslal svetu odrešenje. Ona se je tako poistovetila – najprej po mesu, če rečemo z apostolom Pavlom, potem pa tudi duhovno, da jo je Bog – tako verujemo – obvaroval tistega, kar je značilno za človeka ob koncu njegove zemeljske poti – da je smrt nekaj tako krutega in tragičnega ter negotovega, njegovo telo pa je, zaradi greha, izpostavljeno razpadanju. No, Marijina smrt je bila nekaj lepega in veličastnega, saj je zgolj lepo zaspala, zato na Vzhodu še vedno praznujejo in slavijo njeno Zaspanje, Boga pa je njeno telo rešil propada, saj jo je po zgledu svojega sina vzel tudi s telesom v nebo.

To je seveda še kako nelogično za človeški razum, postane pa logično, kadar gledamo na vse z očmi vere. Božja Mati je tista, ki je za nas zgled vere, kot prva vernica, ki ji je Elizabeta vzkliknila: »Blagor ji, ki je verovala...« Tudi mi ji lahko postanemo podobni, in sicer nam je Jezus nakazal, kako. Potrebujemo dvoje – da Božjo besedo najprej poslušamo, potem pa se po njej tudi ravnamo. Tudi mi lahko na nek način postanemo »Božje matere«, vsak na svoj način, lahko pa se vse skupaj tudi izrodi. Tudi na duhovnem področju lahko pride do neke vrste splava, ko mati spočetega otroka zavrže, ali do umetne oploditve, ko se otrok rodi, ne da bi bil spočet.

Najprej možnost duhovnega splava. Pater Cantalamessa, papeški pridigar, pravi o tem: »Jezusa spočne in ga ne rodi, kdor sprejme njegovo besedo, pa po njej ne živi, kdor kar naprej drugega za drugim ponavlja duhovne splave, ko sestavlja sklepe spreobrnjenja, jih nato sistematično pozablja in pušča na pol pota; kdor ravna z Božjo besedo kakor hiteči človek, ki si svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil (Jak 1,23-24). Skratka, kdor ima vero, pa nima del.« To je tista naša verska mlačnost in površnost, ko hodimo v cerkev in se udeležujemo obredov, na deklarativni ravni smo kristjani, tega pa ne potrjujemo s svojim življenjem.

Imamo pa še drugo možnost, ki je, kakor smo jo prej označili, da pride do neke vrste »umetne oploditve na duhovnem področju«. Cantalamessa: »Nasprotno pa rodi Kristusa, ne da bi ga poprej tudi spočel, kdor stori sicer veliko dobrih del, pa ne izvirajo iz srca, iz ljubezni do Boga ali iz pravega namena, ampak bolj iz navade, hinavščine, iskanja lastne slave in lastnega interesa, ali preprosto iz zadovoljstva, ki ga delo prinaša. Skratka, kdor ima dela, nima pa vere.« Mislim, da je tu zadeva zelo jasna. Vse prevečkrat lahko dobrodelnost tudi pri nas kristjanih postane cilj, pa bi morala biti posledica nečesa drugega, tistega, kar se najprej rodi v srcu, to pa je ljubezen do Jezusa Kristusa. Brez tega je vse samo sebi namen.

Marija nam je tu čudovit zgled spojitve teh dveh dimenzij, saj lahko rečemo, da je imela tako vero kot dela. Vsi mi moramo stremeti, da jo posnemamo v tem. Ona se je oblikovala po tistem, ki ga je nosila. Bila je vernica »v duhu in resnici«, kakor je dejal Jezus Samarijanki. K temu idealu smo poklicani tudi mi.  Ni dovolj, če Božjo besedo le premišljujemo, ampak moramo preiti k posnemanju Kristusa, pri čemer pa ni dovolj, da dobra dela le izvršujemo, ampak je predvsem važno, kako jih izvršujemo. »Dela so "dobra" le, če izvirajo iz srca, če so storjena iz ljubezni do Boga in iz prepričanja. Če je skratka namen, ki nas vodi pravi.«

Olimpijske igre so zaključene, najbrž pa vas je veliko videlo tisti prizor etiopske atletinje, ki je izpod dresa potegnilo podobo Marije z Jezusom. Reakcije na to potezo so bile takšne in drugačne, le malokdo pa je najbrž tudi raziskal malo bolj življenjsko ozadje te atletinje. Njeno ime je Meseret Defar in nikakor ni presenečenje, da je zmagala v teku na 5 km, to je ne nazadnje dosegla že v Atenah, v Pekingu pa je bila bronasta. Podobno je pometla s konkurenco na svetovnem prvenstvu 2007 v Osaki. Tokrat pa je v solzah svetu pokazala Marijino podobo.

Rekli bi torej lahko, da je z ustnicami svojo vero izpovedala, da jo nosi v srcu, so pokazale njene solze. Ni pa ostalo v njenem življenju samo pri tem. Rodila se je v baraki, narejeni iz blata. Ko je bila majhna, je mami pomagala in hodila k vodnjaku po vodo in v gozd po drva – vedno je to počela v teku in bosa, saj starši niso imeli denara za obutev. Postala je atletinja, njena mati pa ni bila najbolj prepričana v to, saj se je bala, da bo hčerko to pokvarilo.

Meseret Defar pa, nasprotno, nikdar ni pozabila, v kakšnih razmerah je zrasla, kaj pomeni biti reven. Zato je sklenila, da bo vedno pomagala tistim, ki nimajo, ker je to njena dolžnost. Poleg donacij, ki jih namenja etiopskim sirotišnicam, z vsem srcem podpira fundacijo pokojne etiopske atletske legende, Abebeja Bikile, ki zbira športno opremo in sredstva, da bi lahko otroci uresničili svoje sanje. Ker z možem ne moreta imeti otrok, sta posvojila dve punčki, eno kljub temu, da ima prirojeno srčno napako, torej načrtno in zavestno.

Izjavila je: »Ljubim otroke in želim pomagati vsem otrokom, ki so v stiski, da bi uresničili svoje sanje. Zadovoljna sem, če jim lahko kako pomagam.«

Lep zgled žene, ki posnema Marijo »v duhu in resnici«. Tudi mi postanimo duhovne posode, zato pa se bomo morali najprej potruditi, da se »odpovemo vsak dan sami sebi, vzamemo svoj križ in hodimo za Kristusom«, s pomočjo, varstvom in priprošnjo, kakor tudi zgledom njegove Matere in vseh tistih, ki njen zgled vzamejo zares.