Vera in življenje

Ljudje se v življenju trudimo, da bi šlo vse skupaj čim bolje naprej, da šlo »kot po maslu«. Pa vendar pride do utrujenosti, pride do kriz. Da do tega pride, je dejstvo, vprašanje pa je, kaj s tem naredimo, kako znamo to izkoristiti. Že večkrat smo povedali, da kriza pravzaprav pomeni izbiro oz. odločitev, kar pa potem nadalje pomeni, da je treba nekaj opustiti ali preseči.

V dotičnem primeru je tisto, kar še ni pravo, naš pogled na življenje. To pomeni, da naša vera ni tisto, kar bi morala biti. Kot smo zadnjič dejali, je vse v najlepšem redu, dokler v življenju ni nobenih materialnih ali zdravstvenih težav, v smislu, da ni bolezni. Isto bi lahko tudi rekli, da je vse v najlepšem redu, dokler naši otroci »plešejo po naši muziki«. Vsaka sprememba v tem oziru, vsaka težava v materialnem, zdravstvenem ali vzgojnem smislu, vsak manjši življenjski poraz, pa nas spravi iz tira. Sem bi lahko uvrstili še tiste krize in napetosti, ki se zgodijo v naših medsebojnih odnosih – kdaj so te reči tudi zelo hude. Tudi mi začnemo godrnjati, kakor so godrnjali ljudje ob Jezusu aliIzraelci v puščavi. Morda pride tudi do tega, da obupamo, da se, podobno kotElija, sesedemo kot kup nesreče in nočemo naprej.

Ni zastonj »godrnjanje« v evangeljskem odlomku, saj le-to pomeni pomanjkanje vere. Podobno kot množica, si potem tudi mi začnemo govoriti, kako mi »vemo in znamo«, ker je pač težko odpovedati se lastnemu ponosu in priznati, da se motimo.  

Jezusu bi lahko bilo vseeno in bi šel svojo pot. Vendar pa ravno tu stopa v dialog in nam želi pomagati: »Ne godrnjajte med seboj!« (Jn 6,43).

To so pomembne besede, saj v težkih trenutkih krivdo navadno zvračamo na druge, kakor tudi na Boga. Nasprotno pa je za kristjana vsaka takšna zadeva priložnost, da se za Jezusa Kristusa ponovno odloči, da se mu odpre, za kar pa je treba odpovedati se svojemu ponosu. Podobno si je tudi treba priznati, da sami z lastnimi močmi, s svojo pametjo in razumom pač lahko pridemo le do določene točke, naprej pa sami več ne zmoremo, temveč potrebujemo nekoga, potrebujemo pomoč Vstalega.

Tu se postavlja neko pomembno vprašanje: kaj je za nas krščanstvo? Je to neka ideja, nek navdih, neka morala, dolžnost, ali pa je nek Dogodek (z veliko začetnico, par excellence bi lahko rekli), ki spreminja življenje človeka in ga iz nečloveškega dela človeškega? pred dva tisoč leti se je namreč apostolom in drugim učencem -  Magdaleni, Zaheju idr. zgodilo ob srečanju z Jezusom, da se je njihovo življenje spremenilo oz. celo spreobrnilo. Podobno se od takrat dogaja z vsemi grešniki, ki ob tem srečanju postanejo svetniki. Tudi mi imamo to možnost – smo potencialni svetniki. Srečanje z vstalim Kristusom je tisto, ki spremeni človekovo življenje. Zima krize lahko postane pomlad, kjer nanovo vzbrsti in zacveti življenje.

Vidimo težavo v naši družbi, naši državi, v naših skupnostih, da je vera zgolj neka religioznost, ne pa gotovost. Je nek navdih, neko čustvo, neko izhodišče, skupek vrednot (o katerih se zadnje čase veliko in morda preveč govori, saj so prevečkrat iztrgane iz konteksta vere), neka pobožnost, ni pa dogodek. Dogodek je dejstvo, je navzočnost. Gre za neko presenečenje, ki stopi v naše življenje in ga spremeni, nam da vse tisto, po čemer v svoji globini hrepenimo.

Lahko bi dejali, da je srečanje z Jezusom Kristusom podobno kot takrat, kadar se zares zaljubimo. V nekem trenutku življenja se zgodi, kot strela z jasnega, in popolnoma spremeni naš pogled na življenje. Zaljubljeni je , kot vemo, še vedno isti fant ali ista punca, je pa drugačen njegov svet in način, kako vsako stvar doživlja. Tega se vsi naokrog zavejo, to opazijo in se začnejo spraševati, kaj se z njim ali z njo dogaja.

Da Kristusa nismo srečali, priča dejstvo, da naše življenje teče dalje na isti način kot prej, z istim pogledom na svet, z istim načinom obnašanja. Pa težava niti ni v krhkosti, temveč v tem, da smo se sprijaznili s tem, da takšen način življenja in pogled na svet sobiva z »vero« (dali smo jo v narekovaje), ki pravimo, da jo izpovedujemo. Tako vsako nedeljo in večji praznik z ustnicami to vero v veroizpovedi tudi izpovedujemo, ne pa tudi s srcem, z vsem svojim bitjem.

Ko nekdo zares sreča Jezusa, se vse spremeni – spremeni se njegov pogled do samega sebe, do drugih, do vseh stvari in dogodkov v življenju. Vera v Jezusa Kristusa nam daje neko gotovost, da smo pripravljeni pomakniti se naprej, stopati tudi skozi temo in negotovost. Kako naj bi sicer zapustili svoja lastna prepričanja, pogled na svet, ki je samo naš? Če je vera samo nekaj religioznega, pobožnost in čustvo, potem hromi, paralizira naše življenje in tisto, kar je človeškega, nazadnje pa nas utrudi. Če potem takšno vero prenašamo našim mladim, potem se ne smemo čuditi, da je nočejo sprejeti, saj čutijo, da krščanstvo, ki jim ga želimo posredovati nima nič z življenjem, s svobodo, s človeškostjo. Kot je dejal francoski pravoslavni teolog Olivier Clément, je to krščanstvo, ki se boji življenja. Ali ni neumen človek, ki bi svoje življenje gradil na neki ideji ali morali?

Jezus nas vabi, da se tako odločimo zanj, da se mu odpremo in prepustimo. Začne se že s pripravljenostjo za učenje v njegovi šoli. Ne more vendar vsak od nas že kar vedeti, kaj je to pravo življenje, kot da bi mu to že bilo položeno v zibko. Počasi sestavljamo mozaik, tudi s pomočjo drugih in drugačnih mnenj, izkušenj, a ga v celoti ne moremo sestaviti. Kaj je to pravo življenje, ne moremo nikdar v celoti dognati – to lahko ve samo Bog, začetnik in gospodar življenja. Jezus je Božji sin, torej Bog, ki zase pravi, da je življenje. To življenje, torej samega sebe, nam želi tudi posredovati. Se bomo odločili zanj?