Priprava na dobro in trdo delo

Vstopili smo v predpostni čas, ki je ogrevanje za postni čas. Postni čas je seveda tisti pravi stadion, kjer bomo zares tekmovali, kakor sv. Pavla poslušamo v današnjem berilu, vendar pa se mora vsakdo na tekmovanje pripraviti. To tekmovališče je seveda svet, je življenje, pa vemo, da se mora tudi vsak človek pripraviti, preden, kakor rečemo, gre v svet oz. v življenje, ko odraste. Na to tekmovališče moramo vstopiti, hočeš-nočeš, vsi ljudje, ki odrastejo, vendar nam Apostol pravi, da bodo nagrado prejeli le tisti, ki bodo zmogli lahkotno in svobodno teči. Marsikaj torej obstaja, kar bi nas moglo ovirati, da bi ne prav tekli. V predpostnem času se tako moremo pripraviti na to tekmo, ki bo tekma vsakogar s samim seboj, pa tudi, kakor drugod pravi sv. Pavel, "s svetom, mesom in hudičem". Vsako leto imamo tako priložnost, da se usposobimo, izurimo, osvobodimo za tisti življenjski tek, ki je najpomembnejši, vendar nam nagrada pripade le, če pridemo do konca, do cilja. Plačilo je, kakor pravi evangelij, za vse enako, gre pa seveda za nebesa, za gledanje Boga. Vendar pa to Božje gledanje ni samo nekje daleč v prihodnosti, temveč je že tu in zdaj - gre za sposobnost bolje razumeti in prepoznavati Božjo voljo, za gledanje na svet, življenje in bližnjega, ki je Božje in podobno.

Tekma se nikdar ne konča in nas sv. Pavel opozarja, da nihče ni varen, da ne pade. Dom Gueranger nam pravi, če smo morda večji od Apostola narodov? Vemo, da se z njim ne moremo primerjati, še on pa pravi, da se stalno trudi, ker se v njegovem srcu še ni polegel strah pred tem, da bi odpadel. Nihče torej še ni na koncu in ni tako dober, da ne bi mogel biti še boljši. Žal pa je veliko tega mišljenja, češ da smo že dobri takšni, kakršni smo, da le ni slabše. Že res, da je potrebno vse voljno sprejemati, kar nas doleti, tudi razmere in tako, vendar to še ne pomeni, da je treba na mestu obstati. Nasprotno, stalno je treba delati in se truditi, da bi se stvari izboljšale, narediti vse, kar je v naši moči. Najbrž marsikdo lahko najde v svojem rodu kakšno takšno figuro, ki je s trdim delom in prizadevanjem izboljšala kaj zase in za svojo družino ali svoj rod - podobno je seveda tudi v trudu za krepostno in duhovno življenje. Skratka, mi se moramo močno truditi, pa pride pomoč nebeške milosti. Ta pomoč ne bo nikdar izostala, da se ne bi končal niti naš tek po pravi poti. Kakor pravi stopniški spev današnje maše, so Gospodove oči vedno obrnjene na tistega, ki dela in trpi.

Pri evangeliju pustimo interpretacijo cerkvenih očetov, da bi se posvetili duhovnemu sporočilu za nas ljudi, saj nas tudi evangelij uči, kako si moramo nagrado v tem življenju, še bolj pa v naslednjem, v nebesih, zaslužiti s trdim in poštenim delom. Kakršnakoli nevoščljivost ne bi smela imeti mesta, ker tudi vsak od nas zapravi veliko priložnosti in časa. V tem smislu imamo mladostno dobo, potem odraslo dobo, ki jo naznanja poldne, nazadnje pa je starost. Ko si enkrat najet, ko si torej v Cerkvi, moraš pošteno in trdo delati, ne moreš odlašati na kasneje, češ da bo še priložnost. Kakor pravita Sveto pismo in bogoslužje - zdaj je čas milosti, zdaj so dnevi zveličanja. Kdo ve, če dočaka poldne, pa potem večer? Pa tudi, nam pravi Gueranger, naj si tisti, ki so že bili poklicani, ponovno prejeli Gospodov klic, saj je tisti zadnji klic rezerviran tistim, ki ga sploh še niso prejeli. To pa ne pomeni, da Bog ne bi dal dovolj milosti vsakemu, da se spet vrne na delo, ki ga je bil opustil.