»Karkoli vam reče, storite!« se glasi tisti ključni stavek ene od glavnih oseb odlomka, Jezusove matere Marije. Izreče ga po za nas čudnem odzivu svojega sina, ki pa je v resnici preizkušnja, kakršnih vernik doživi v življenju nič koliko. Marija ni prikazana kot neka boginja, kakor tudi ni v središču, čeprav se na videz tako zdi. Ne, Marije ni brez Kristusa, kakor tudi jaz kot kristjan brez njega nisem nič. Božja Mati je spet »tista, ki je verovala«, zato zaupa svojemu Bogu in se mu preda, še posebej zato, ker se zaveda svojih meja. Zaveda se, kaj ona lahko stori in kaj ne. Tudi nas vabi, da jo posnemamo v njeni veri, kakor tudi, da se zavedamo, do kod segajo naše sposobnosti, od kod naprej pa moramo prositi za pomoč. Poleg tega smo tudi povabljeni, da se po Mariji ne le zgledujemo, ampak se ji priporočamo, saj je njeno delo prav tisto, kar je naredila v Kani – da za svoje otroke prosi svojega sina, ki je hkrati tudi Božji Sin.
Res je, naše življenje ni enostavno. Saj se trudimo na vse možne načine, da bi ga napravili vsaj znosnega, a – če mene vprašate – ni dovolj, da je samo znosno, mora biti več. Ni zastonj omenjeno vino, ki je za Sveto pismo vir veselja. Veselje, ki si ga lahko zagotovimo ljudje, je pač takšno, kakršni smo mi sami – omejeno in končno. Enkrat ga zmanjka. Pravega veselja, tistega globokega, si sami nismo sposobni zagotoviti, pa če se še tako naprezamo in trudimo. Pravo veselje lahko da samo tisti, ki je za vedno premagal bolečino, Božji Sin Jezus Kristus. V njem je veselje, v njem je tisti sok življenja, po katerem tako hrepenimo. Ne potrebujemo ponaredkov, ampak si moramo prav res, kakor pravi znani rek: »Naliti čistega vina.« Kar pa seveda ni lahko. Kdo pa se zares zlahka odpove svojemu ponosu in prizna, da ga je polomil? Pa še druga stvar – komu si to upamo priznati in povedati?
Jezusu težko, ker se ga na nek način bojimo. Zato pa imamo tu Marijo. Še danes velja, da si njej marsikdo upa potožiti svoje težave in polomije. Po Marijinih svetiščih lahko to opazimo in se prepričamo na lastne oči. Pa tudi sami se radi zatekamo k njej. Kako ljuba nam je npr. naša Sveta Gora. Mariji še vedno zaupamo. V svoji notranjosti nosimo tisto prepričanje, da nam bo pomagala. Velik svetnik in velik častilec Božje Matere, sv. Bernard, je vse to prenesel v tisto čudovito molitev, ki so jo včasih znali na pamet:
»Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji prošnji priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati. K tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar