V grob je treba vstopiti

v preteklih dneh smo ali pa nismo, smo bolj ali smo manj, spremljali Jezusa v zadnjih dneh njegovega zemeljskega življenja. Povabljeni smo namreč bili, da se čim bolj, kolikor je le mogoče, z vsem svojim bitjem potopimo v Kristusovo trpljenje in smrt, saj je od četrtka, pa do sobote zvečer šlo ravno za to, za trpljenje in smrt ter nazadnje za tišino groba. Povabljeni smo bili in smo še vedno, vsak trenutek svojega življenja, ne da Kristusa damo na svoj križ, ker se je to že zgodilo enkrat za vselej takrat, pred skoraj dva tisoč leti, ko si je Jezus naložil vse naše križe in trpljenje, kakor tudi vse naše grehe, na svoje rame. Ne, svoje trpljenje moramo upodobiti po Kristusovem, kakor smo tudi sicer povabljeni, da svoje življenje upodobimo po Kristusovem življenju. Kaj sedaj to pomeni za nas?

Pomeni, da moramo svoje življenje najprej sprejeti takšno, kakršno je, vključno z vsem, kar je temno in tistim, česar se v življenju sramujemo in bi se tega najraje znebili. Gotovo, veliko je te črne in temne krame, ki bi se je radi znebili, a to ne gre kar tako. Že oni dan smo dejali, da križa ne moremo kar dati z ram in ga odložiti na tla. To ne gre tako.

Najbrž ste mnogi že bili v Ogleju ali v Ravenni, kjer so čudoviti mozaiki, pred katerimi človek resnično

Mathias Grünewald - Kristusovo vstajenje

kar ostrmi. To so res vrhunske in čudovite stvaritve. Toda, poglejmo nekoliko pobliže in bomo videli, kako je treba za lep mozaik uporabiti kamenčke tako temnih kot tudi svetlih barv, drugače ne gre. Tudi človekovo življenje je tako sestavljeno in se ne moremo kar odreči temnim kamenčkom v njem, ki so podoba naših senc, naših temnih, težkih trenutkov. Če se temu želimo odreči, potem se želimo odreči delu našega življenja in torej posledično od določenih reči v življenju bežimo, se z njimi nočemo spopasti. Preveč je tega bežanja in z njim prav nič ne rešimo. Ne moremo bežati od nečesa, kar je del nas, ker je to beg od resničnosti življenja. Vse te zadeve je zato treba najprej sprejeti, vanje vstopiti, jih pojmovati kot del našega življenja. Tu je začetek prave poti. Če pogledamo na Vstalega, potem vidimo, da ima še vedno na sebi posledice tistega, kar je prestal, saj so njegove roke in noge prebodene, kakor tudi njegova stran. Tu je zgled za nas, saj je Jezus prostovoljno šel v trpljenje, prostovoljno sprejel križ in se prostovoljno dal umoriti. Kar je rečeno tudi v drugi evharistični molitvi, zlasti v izvirniku: "Ki je, potem ko se je prostovoljno izročil v trpljenje, vzel kruh..." ("Qui cum passioni voluntarie traderetur, accepit panem..."). Brez tega, da prostovoljno sprejmemo vse tisto, kar se nam je hudega in težkega zgodilo, in to vkomponiramo v mozaik našega življenja, do rešitve ne moremo priti. Tudi Jezus je videl, da je to edini način, s katerim lahko reši ljudi.

Paradoks tega, da v te naše temne zadeve, v te naše grobove pravazaprav, nočemo vstopiti pa je mišljenje in prepričanje, da naše življenje tako ali tako boljše od tega, kakršno je, pač ne more biti, pa čeprav je zadeva neznosna. S tem se sčasoma sprijaznimo in živimo to svojo prozaičnost, to sivino vsakdana lepo naprej. Hodimo naprej s težkimi nogami, se opotekamo, padamo, ne moremo več. Ne vem, kako je z vami, a meni takšne vrste sprijaznjenost ne diši kaj preveč. Pa še nekaj je, vse te svoje težave in sence iz preteklosti si mi razlagamo zelo po svoje, ker nočemo v to vstopiti in pobliže spoznati. Kako lepa podoba vsega tega je to dejanje Marije Magdalene, iz evangeljskega odlomka današnje velikonočne nedelje, ko v Kristusov grob sploh ni vstopila, ampak je tekla povedati svojo najbolj črno različico dogodkov Petru in Janezu: "Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili" (Jn 20,2). Kako tragično. Žena, ki je bila pravzaprav ena od tistih najzvestejših Jezusovih prijateljev, ki veruje le še svoji razlagi dogodkov. Kakor mi verjamemo le še črni razlagi življenja, ki je zato slabo in drugačno ne more biti, kvečjemu je zelo povprečno. 

Nasprotje tega pa je, zanimivo, Peter. Skupaj z Janezom sprva sicer verjame besedam Magdalene, in vendar vstopi v grob, kamor sicer Janez najprej ne vstopi, kjer znamenja govorijo, da so pa morda dogodki vendarle drugačni od tistega, kar so si sprva vsi predstavljali: "Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu."(Jn 20,6b-7). Povabilo tudi za nas, da vstopimo v naše grobove, v sence življenja. Morda pa bomo tudi mi opazili, da je pa kaj drugače, kakor smo si sprva predstavljali, da je pa v vsem kaosu vendarle tudi kaj pozitivnega, kaj urejenega, kakor tisti, na drugem mestu lepo spravljen prtič. To je prvi korak proti rešitvi in odrešitvi.

Potem naslednja zadeva, ki pa nikakor ni lahka, je tisti Janezov korak. To je, če na nas naobrnemo, vera v to, da pa Jezus Kristus vendarle deluje v mojem življenju, pa če si predstavljam, da je slednje še tako slabo in črno. V vsakem trenutku življenja nas Jezus odrešuje, nas vleče iz naših grobov, pošilja žarek Božje luči v naše življenje. Znamenj za to je dovolj, a jih moramo razpoznati in si reči, da držijo, da so resnična, da res kažejo na ta dejstva, o katerih sem pravkar spregovoril. To je težko, ker je v žeivljenju vedno nekaj teh odrešenjskih znamenj, veliko, zelo veliko pa je tudi protiznamenj, nasprotnih dokazov, ki nam govorijo, da temu ni tako. Vstajenjska vera je ravno v razpoznavanju teh odrešenjskih znamenj in pritrjevanju tistemu, kar ta znamenja govorijo. Resnično je to vsakdanja težka bitka, vsakdanji boj med temo in lučjo, med smrtjo in življenjem. Vendar je ta boj odrešilen. 

To je torej, če povzamemo, naša velikonočna vera: svoje trpljenje in svoje grobove upodabljamo po Jezusovem trpljenju in njegovem grobu, da potem v življenju lahko razpoznavamo znamenja za to, da je Jezus resnično vstali Gospod, ki je trpljenje in smrt premagal in tudi nas odrešuje v trpljenju, nas vleče iz grobov. Na ta način smo sposobni sestaviti končno lep mozaik našega življenja, ki je sestavljen iz temnih in svetlih kamenčkov, za obojne pa smo se Gospodu končno sposobni zahvaliti in sposobni smo tudi gledati s hvaležnostjo na svojo preteklost, kakršnakoli že je bila, saj je odrešena.

Ob Veliki noči vam tako želim, da bi vsak dan življenja imeli dovolj te velikonočne vere.