Zadnjič smo končali z Danielom C. Mattsonom, in sicer z njegovim navedkom nadškofa Chaputa, zato sedaj še nekoliko nadaljujmo v tej smeri. Najprej bomo navedli, da je bilo potrebno neko določeno obdobje, da smo prišli povsod do tega, kar se je v določenih »razvitih« deželah začelo že prej dogajati. To pa pomeni, da je sedaj praktično po vsej Cerkvi zadeva že nekaj desetletij razširjena, bolj ali manj množično.
Zakaj pa moških z istospolnimi tendencami ne bi smeli sprejemati v redovniške in duhovniške vrste?
Mattson navaja dva razloga. Prvi je, da je za te moške posebej težko živeti zahteve čistosti: »V zelo veliki večini škandalov v Cerkvi od leta 2002 so vpleteni homoseksualni duhovniki, ki so močno pogoreli, kar zadeva čistost. To me ne čudi. Čistost je, v to sem prepričan (dejstva pa to potrjujejo), precej težja za moške s homoseksualnimi težnjami kot pa za druge«. P. James Lloyd, CSP, duhovnik z doktoratom iz psihologije na New York University, je več kot 30 let delal z moškimi s homoseksualnimi težnjami (vključno z duhovniki) kot klinični psiholog. Glede čistosti in homoseksualnih duhovnikov pravi: »Precej jasno je, kar potrjujejo tudi klinični dokazi, da je psihična energija, ki je potrebna za zadrževanje homoseksualnih vzgibov precej večja od tiste, ki je potrebna deviantnim heteroseksualnim«.
Mattson pravi iz svoje lastne izkušnje, da je imel ogromne težave, da pa je za duhovnika še težje, saj bi tako storil strašno zlorabo nad nekom, za katerega bi moral biti duhovni oče. Zato je mnenja, da bi morali v Cerkvi zelo upoštevati mnenja, kakršno je mnenje p. Lloyda, pa da se je v Cerkvi predolgo gledalo stran od tega. Pravi, da vsakokrat, kadar obstaja dvom o nekem kandidatu za duhovnika, mora biti ta dvom razrešen v korist Cerkve. Ne pozabimo, da je dokument iz leta 2005 govoril ne le o homoseksualnosti pri kandidatih, temveč tudi o njihovi zrelosti, zato bi ta dvom spadal še na druga področja. Spomnim se, kako mi je neki redovni predstojnik nekoč dejal, da če v nekaj letih kandidat zrelostno ne napreduje, potem ga je nujno potrebno izključiti. Vendar Mattson ne govori le o homoseksualcih, temveč o težavah s čistostjo nasploh, kjer je vprašanje, koliko se sploh na tem področju v cerkvenih hišah za formacijo duhovnikov in redovnikov dela. V današnji internetni dobi najbrž več sploh ni kandidata, ali pa jih je zelo malo, ki ne bi morali delati na tem področju, kjer pa seveda potrebujejo vzgojno pomoč.
Tu pa se postavlja še ena težava, ki je, pa ne le za Mattsona, povezana s prvo. To je vprašanje učenja Cerkve. Letos smo praznovali petdesetletnico okrožnice bl. Pavla VI. »Humanae vitae«, kjer je bil ponovno poudarjen nauk cerkve na področju zakonske in spolne morale, ki pa je takrat sprožila malodane atomsko eksplozijo. Veliko število »libertinističnih« duhovnikov pomeni hkrati tudi veliko število »slabih« učiteljev oz. tistih, ki učijo svoje vernike nasprotno od nauka Cerkve, sploh na področju spolne in zakonske morale. To pa lahko delajo očitno, ali tudi bolj skrivno. Mattson navaja svojo izkušnjo, kako se je šel, ko je ponovno vstopil v Cerkev, spovedat tega, da je nečistoval z drugim moškim. Duhovnik, ki ga sam ni poznal, mu je dejal, da to ni greh in da naj gre h kakekmu fantu, ker: »Cerkev se bo spremenila«. Kasneje so mu povedali, da je bil ta duhovnik javno znan kot homoseksualec. V knjigi iz leta 1991 »Gejevski duhovniki« je dr. James Wolf intervjuval 101 duhovnika. Vsi so dejali, da se ne strinjajo z naukom Cerkve glede spolne morale in le 9% teh bi takemu, kot je Mattson reklo, da bi se moral vzdržati od seksa z moškimi. Spet pravi: »Tisti možje ne bi nikdar smeli biti posvečeni«.
Seveda pravi, da se strinja z dokumentom iz leta 2005 in da obstajajo tudi izjeme med homoseksualnimi duhovniki, to pa so tisti, ki so imeli t. i. »tranzitorno« homoseksualnost, ki so torej sposobni premagati homoseksualne skušnjave s pomočjo svetovanja, trdega dela, molitve in iskrene avtorefleksije, pa so torej dobri kandidati za duhovništvo, a je hkrati trdno prepričan, da je teh izjemno malo. Pravi zato, da Cerkev na more tvegati, ko posveča homoseksualne duhovnike. Ameriška škofovska konferenca je leta 1993 izdala navodila za duhovniško posvečenje, kjer pravi: »Da lahko govorimo o zreli osebnosti, mora kandidat premagati dve nezreli nagnjenji, narcizem (raziskave kažejo na 30% navzočnost slednjega med duhovniki, op. A. V.) in homoseksualnost, ter mora priti do heteroseksualnosti«. Ko je glede tega spregovoril papež Frančišek, je dejal: »Če imate le najmanjši dvom, je bolje, da jih ne sprejmete«.
Treba bo tudi tu začeti resno delati, gotovo pa ne bo nič, če posvečeni ne bomo začeli z delom pri sebi. Sicer pa je treba povedati tudi, da so v zadnjih dveh desetletjih številke zlorabljajočih duhovnikov, govorimo seveda o odstotkih!, močno padle, kar pomeni, da se je nekaj že ukrenilo. Zaključujemo zato z besedami Shanea Schaetzela, ki pravi, da je zelo pomembno razumeti, da večina duhovnikov in škofov nima nič pri tem: »Imamo majhno manjšino posvečenih, ki mečejo slabo luč na druge. Razmerje je takšno, da ko vidiš duhovnika hoditi po ulici ali koga obiskati, najbrž ni spolni zločinec. Razmerje je tudi takšno, da je prav verjetno kar v redu fant, ki je napravil veliko odpovedi v življenju, da služi našemu Gospodu in Odrešeniku«. Kot verni smo zato dolžni narediti vse, kar je v naši moči, da je poslanstvo Cerkve učinkovito, s svojo vsakovrstno podporo ter posvečevanjem.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar