Pomembne stvari v življenju vselej zahtevajo temeljito pripravo, kakor vidimo na vseh področjih življenja. Pripraviti se je npr. treba za test v šoli ali za izpit na fakulteti. Pripraviti se je treba na prihod novega člana v družini. Temu lahko primerjamo postni čas, v katerega smo pravkar vstopili. Odpravili smo se odločno proti Jeruzalemu (Lk 9,51). Smer je jasna, ker se globoko v sebi želimo srečati z Jezusom, a je za to srečanje treba skozi puščavo.
Po svoji naravi je postni čas podoben puščavi, prvzaprav poti skozi puščavo, ki nudi osnovo evangeljskemu odlomku o Jezusovih skušnjavah. Spomnim se pripovedovanj našega škofa Jurija, ki je nekaj časa preživel z beduini v puščavi, ko je dejal približno takole: »Neverjetno je, kako malo pravzaprav človek potrebuje za preživetje v takšnem okolju.« Potrebno je le bistveno, to je tisto, kar tam zaznamuje človeka. Post tako zahteva odločitev. Odločitev, da odvečno odvržemo in se odločimo za bistveno, za osnovno. Kaj je tisto, kar je v mojem življenju osnovno?
Vrst puščave je seveda več – peščena, kamnita, ledena, pragozd… Tudi sodobni človek je pravzaprav sredi puščave in je zmeden. Gre za sodobno puščavo, v kateri se počuti, kakor bi ga v eno od prej omenjenih puščav spustili s helikopterja ali letala, in sicer brez ničesar, brez pripomočkov za orientiranje in osnovno preživetje. Težava je v tem, da se zdi, kakor bi tudi izgubil tisto osnovno hrepenenje po preživetju, po obstanku. Kaj po navadi delamo? Namesto, da bi si dejali, kako je pač treba v boj s krutim položajem (ki mu kot kristjani raje ne bomo rekli usoda, saj menimo, da nam je lahko še tako navidez brezupna situacija tudi v blagoslov, če znamo iti globlje), da bi prišli na bolje, "na zeleno vejo", začnemo preklinjati ta svoj položaj. Izhoda ni, scenarij je samo črn, namesto da bi se odločili čim bolje izkoristiti dane priložnosti, da bi se česa naučili in morda na novo zaživeli.
Zlo je v življenju dejstvo, a ne bomo ničesar rešili, če se bomo spraševali: »Zakaj?« Ne, proti temu se je treba samo boriti. Je pa važno vedeti, da kristjani vendarle nismo brez opreme vrženi v puščavo, ampak imamo svoj kompas, zemljevid in podobne zadeve, s pomočjo katerih se lahko prebijemo skozi. Z nami je tisti, ki se je – v evangeliju beremo – skozi puščavo že prebil. Ta nekdo je Jezus Kristus in on je v naših življenjskih bojih vedno z nami. Zanj se je treba odločiti in ga poklicati na pomoč.
Najbolj nam v sodobni puščavi pride na pomoč po zakramentih, zlasti v spovedi in evharistiji. Zato je pomembno, da so postavimo tovrstne temelje. Zakramentalna osnova je za kristjana bistvena, to je tisti "komplet preživetja" za sodobno puščavo. Kadar enkrat napravimo red na tem področju, se lahko izboljša tudi naše molitveno življenje, kakor tudi naši odnosi, ki so prevečkrat ogroženi zaradi slabega duhovnega življenja. Pater Anselm Grün (v knjižici Utrujen sem)opaža, kako so ljudje, ki prihajajo k njemu na pogovor, izredno utrujeni, zlasti zaradi premajhnega poudarka na duhovnem življenju. Zakaj ne bi posta izkoristili za to, da si napravimo nekakšen red na tem področju?
Najprej uredimo osnovno. Osnova je predvsem zakramentalna. Najprej je tu reden obisk nedeljske in praznične svete maše, na katero se tudi dajmo ustrezno pripraviti. To storimo tako, da se kak dan prej najdemo čas za to, da premislimo teden, ki je za nami - dobro in slabo, kakor tudi pomislimo na ljudi, ki smo jih srečali. Potem pa še preberimo vsaj nedeljski evangeljski odlomek, ki ga dandanes zares ni težko najti (tukaj npr.). Tisto, kar smo premislili o tedenskem dogajanju, položimo v mislih pri maši na oltar kot naš osebni dar. Ta na oltar položeni dar potem spremenjen in poveličan spet prejmemo, da nam je v blagoslov, kadar gremo k svetemu obhajilu. Za slednje pa se je treba tudi ustrezno pripraviti, saj ne gre za deljenje piškotov, ampak za samo Jezusovo telo. Zato vse povabim, da redno gremo tudi k zakramentu sprave, ki mu rečemo tudi sveta spoved, na katero se je treba prav tako temeljito pripraviti tako, da - podobno kot za nedeljo - premislimo tisto življenjsko obdobje, ki je minilo od zadnjikrat, ko smo bili. Tu pa vas povabim, da pomislite tudi na vse tisto, kar vam je dobro uspelo in ne le na tisto, kjer ste ga polomili. Pri spovedi vendarle Jezusu pripovedujemo svoje življenje (verujemo namreč, da je duhovnik le nujno orodje, po katerem nam podeljuje Jezus svoje ospuščanje) - vse svoje življenje, ki ni sestavljeno le iz slabih reči.
Blagoslovljen post vam želim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar