Božja
beseda 6. velikonočne nedelje nas spodbuja k temu, da bi razmišljali o tem, kdo
smo kristjani oz., kaj naj bi za kristjane kot take veljalo. Vprašanje po
identiteti, torej. Vsak od nas se mora vprašati: »Kdo sem in kam grem?« Kjer ni
dovolj le ustni odgovor: »Kristjan sem, namenjen proti nebesom.« temveč mora
biti odgovor vsakega izmed nas zavestna odločitev in trud, da bi v življenju
delali tisto, kar nam naroča slovesni velikonočni blagoslov: »Živite kot
kristjani, da boste mogli biti združeni z njim [z Gospodom Jezusom Kristusom] v
nebeški domovini.« Še enkrat več torej povabilo k temu, da ne bi bili kristjani
le z usti ali na papirju, temveč da bi to bili z vsem svojim bitjem. Pa ne le
kristjani, temveč vse tisto, kar velja za nas v življenju. Na vso moč se je
treba truditi poglabljati svojo življenjsko poklicanost. Treba se je na vso moč
tr5uditi, da bi poglabljali in izboljševali svoje starševstvo, materinstvo,
očetovstvo, sinovstvo, hčerinstvo. Vsak dan bolj moramo biti dobri možje ali
žene, duhovniki, redovniki ali redovnice, fantje ali dekleta, prijatelji ali
prijateljice. Moto, ki sta si ga izbrala zakonca iz tolminske župnije za svoje
skupno življenje, je pomenljiv: »Ljubim te bolj kot včeraj in manj kot jutri.«
Gospodove
besede: »Ne bom vas zapustil sirot (Jn 14,18),« so izredno pomembne, ključne
pravzaprav. Nihče od nas ne more biti sirota in to tudi ni. Sirota se namreč
nima na koga nasloniti, izhaja iz »niča«, za nas pa to seveda ne more veljati.
Zdi pa se, da se imamo pogosto za sirote, saj pravimo, kako čakamo, da Bog,
Kristus, Marija posežejo v naše življenje. Čakamo, da spregovorijo, da nam dajo
napotke za naprej. Do sedaj torej ni bilo še ničesar, do sedaj se še nič ni
zgodilo, do sedaj še niso spregovorili. Pa to seveda ne drži. Gospod Bog,
Gospod Jezus Kristus, nebeška Mati Marija so naredili in povedali že marsikaj,
tako v zgodovini človeštva, v zgodovini krščanstva, kakor tudi v življenju
vsakega posameznika. Težava je v tem, da mi tega ne opazimo oz. se ne dovolj
potrudimo, da bi vse to poiskali. Da bi te »velike reči, ki nam jih je Gospod
storil«, če rečemo z Marijo, opazili, se je treba pogosto umiriti in pogledati
v zgodovino svojega življenja, kakor tudi v zgodovino človeštva in Cerkve.
Ogromno Božjih dejanj in besed najdemo v samem Svetem pismu, potem pa tudi v
nauku in izročilu Cerkve. Tako da bi bilo za začetek zelo dobro, da bi se
začeli kaj bolj poglabljati v Sveto pismo, v luči tega, kaj želi Gospod po njem
sporočiti meni osebno, kjerkoli že v življenju sem in karkoli delam. Na podoben
način bi se morali kaj bolj poglobiti v krščanski nauk. Dobro se je v tem oziru
denimo poglobiti v katero izmed besedil svetega očeta, sedanjega, kakor tudi
prejšnjih, kakor se je tudi dobro kaj poglobiti v kak katekizem. Pred tremi
leti je izšel zelo prikladen katekizem za mlade »Youcat«, kjer dobimo strnjen
ta nauk Cerkve, ki seveda ni le za mlade, temveč za vse kristjane – kristjani
naj bi vsi bili po srcu mladi, mar ne?
Naslednja
zadeva, ki se je precej malo poslužujemo, je pregled našega preteklega
življenja v luči vsega dobrega in lepega, kar se nam je zgodilo. Začne se z
vsakodnevno večerno molitvijo, kjer lahko pogledamo, kaj dobrega in lepega smo
bili deležni čez dan, pa se lahko Gospodu za to zahvalimo. Prav tako lahko
vsake toliko časa pregledamo naše preteklo življenje, ker sicer mislimo, da je
vse samo črno in slabo.
Na
ta način bomo lahko počasi namreč prišli do tega, da vidimo, kako je v začetku
našega bivanja nekdo, oseba, na katero se lahko v življenju naslonimo. Papež
Benedikt to takole ubesedi v okrožnici »Bog je ljubezen«, njegove besede pa nam
ponovno ponudi papež Frančišek v uvodu v apostolski spodbudi »Veselje
evangelija«: »Krščanstvo ne temelji na neki etični odločitvi ali na neki veliki
ideji, temveč na nekem dogodku, na eni Osebi, ki daje življenju novo obzorje, s
tem pa tudi jasno usmeritev« (Bog je ljubezen 1). Na vprašanje, zakaj se je
odločil za krščanstvo, lahko tako spet odgovorimo z besedami iz istega dela
iste okrožnice: »Verjel sem v Božjo ljubezen.« Kristjan sem torej ne zato, ker
bi to bila neka plemenita ideja, lep nauk, visok etični kodeks, temveč zato,
ker me ima Bog rad. To dokazuje tako, da mi je v življenju storil in še dela,
verjamem pa, da tudi še bo v prihodnosti delal, »velike reči«. Če ne drugega,
je zame osebno poslal na svet in žrtvoval svojega edinega Sina Jezusa Kristusa,
slednji pa me je rešil greha, bolečin in smrti ter mi odprl vrata v nebesa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar