Deliti svoje veselje

Marija se, kot smo prebrali, odpravi k svoji sorodnici Elizabeti. Zakaj se odpravi tja? Ker mora tisto, kar je doživela deliti z njo, ki je doživela nekaj podobnega. Dva obiska sta torej v tesni povezavi – obisk Božjega angela in Marijin obisk Elizabete. Kakor sta tudi tesno povezana tisto globoko veselje in milost, torej tisto nezasluženo, a čudovito, kar se nam v življenju zgodi. Mislim, da to opazimo kar sami, kako nas takšni izredno lepi dogodki, presenečenja, kar sami od sebe do vrha napolnijo z veseljem, čutimo pa tudi, kako moramo to z nekom deliti.

V tistih časih ni bilo kar tako oditi več kot sto kilometrov daleč - treba se je bilo pošteno organizirati in pripraviti. Danes takšne razdalje premagujemo kot za šalo, še posebej pa lahko z veliko lahkoto delimo z drugimi tisto, kar se nam zgodi. To velja že kar nekaj časa, saj že nekaj desetletij obstaja telefon, še hitrejše pa je to sporočanje in deljenje postalo danes. Elektronska pošta v trenutku doseže predal željene osebe, še bolj pa lahko zadeve delimo na t.i. socialnih omrežjih, ko lahko npr. na FB (Facebooku) napišemo par besed, ki opisujejo, kar se nam je zgodilo, nato pa kliknemo na: "Deli z ostalimi," in je zadeva rešena.

Toda, smo res tisto, kar se nam je zgodilo, na ta način delili z drugimi? Če tako pogledamo, smo še vedno ostali na svojem mestu. Še zlasti v teh mrzlih dneh velja, da smo ostali na toplem, da se torej nismo nič premaknili. Torej tudi tistega, kar se nam je zgodilo, nismo zares delili z ljudmi, ker se nismo z njimi srečali osebno, »iz obličja v obličje«. Saj, da ne bo pomote, tudi to deljenje in »četanje« (»pogovarjanje«) je v današnjem naglem življenju več kot dobrodošla zadeva, ko se nam tako mudi, da počasi ne bomo imeli časa niti dihati več, a se tolikokrat zgodi, da se tistega, kar se nam lepega pripeti, ne da zares deliti z ostalimi samo na ta način, ampak se je treba do njih odpraviti osebno, kakor se je Marija k Elizabeti. Mora se zgoditi srečanje dveh oseb v celoti, ne le deloma, ko sta od petih telesnih čutov prisotna zgolj dva, pa še to v okrnjeni obliki - vid in sluh, namreč. Res je, ni lahka odločitev, da se usedemo v avto in odpeljemo do nekoga. Potrebno je tisto, kar je gnalo Marijo.

Elizabeta nadene Mariji tisto, kar jo najbolj označuje, ko vzklikne: »Blagor ji, ki je verovala!« Marija je tista, ki je verujoča, zato se odpravi, zato ji ni težko sprejeti odločitve. Tudi za vsakega izmed nas velja, da nam je veliko lažje odpraviti se k nekomu, če v sebi vemo, torej na nek način verujemo, da nas bo poslušal, kakor smo tudi prepričani, da nas bo ta nekdo razumel – morda tudi zato, ker je doživel podobno izkušnjo kot mi, kakor drži za Marijo in Elizabeto, ki sta obe postali materi. Najbrž je največji problem tega, da svojega življenja ne znamo deliti z Bogom prav v tem, da ne verujemo, da nas bo poslušal in razumel. Pojmujemo ga nekje daleč, zato pa tudi mislimo, da nas ne more razumeti. Toda z Jezusom je Bog postal eden izmed nas, človek kot mi. Ni nas prišel odrešit na nek spektakularen način, ampak skoz naš vsakdan, prek vsega tistega, kar nas vsakdan razveseljuje, pa tudi žalosti in ovira. Zakaj mu ne bi tega posredovali?

Pojdimo torej na pot, a na način, na kakršnega se je od pravila Marija. Že res, da je rečeno, kako je šla »v naglici«, a je to mišljeno povsem drugače kot to mi razumemo danes, ko se nam neprestano nekam mudi in smo vedno v neki zamudi, potem pa se praviloma zgodi, da tudi kaj pozabimo. Tu se Marija pripravlja in odpravlja "z gorečnostjo", v njej nekaj gori in jo žene, da mora zadevo čim bolje in čim prej posredovati nekomu, ki jo bo pripravljen poslušati in sprejeti. Morda smo danes preveč posesivni in hočemo vse predvsem zase. Milost je v svetem pismu posredovana drugače. Bolj kot nekomu, je posredovana »po nekom«, a za vse. Šele ko znamo to milostno, kar doživimo, z nekom deliti, zaživi v vsej svoji polnosti, postane zares odrešujoča, a ne more drugih nekdo nagovarjati, če ni goreč. Kristjanom vendarle ni bil izročen nek tleči ogorek, ampak nekaj še kako gorečega, celo nekaj eksplozivnega. Če je med nas prišel Bog, ki je »resnična luč, ki razveseljuje vsakega človeka, kako to, da ne sveti drugim? Ravno zato, ker jo želimo preveč zase. Zato njen učinek dušimo.

Pa še nekaj je težava, da se preveč ukvarjamo s tem, kako bodo (oz. naj bi) ljudje sprejeli ta plamen, ki jim ga želimo izročiti. Zato začnemo zadeve zavijati v celofan, da ne bi, kot rečemo »prizadeli njihovih čustev«. Velja, za vse, ki sporočajo nekaj res dobrega, ne samo za nas duhovnike, tisto, kar je dejala sv. Terezija Vélika, ki ni zastonj cerkvena učiteljica: »Določeni pridigarji so preveč obzirni, zato pa plamen njihovih besed greje le malo.«