Kot je navadno značilno za Gospodove prilike, tudi tokrat drži, da sporočilo je bilo precej jasno tedanjemu človeku v Palestini in okolici, mi pa ne razumemo najbolj, zato se bomo vsaj malo morali spopasti tudi z razlago odlomka, a se bomo vseeno bolj posvetili sporočilu za nas danes. Tisto, kar bomo povedali, bo morda »trdo za naša ušesa«, vajena slišati zlasti tisto, kar nam prija, kar nam ugaja, ker živimo v kulturi, kjer je iskanje odrešitve in sreče v lagodju pač na dnevnem sporedu, a je neke reči treba povedati, četudi nam niso všeč. Komu pa je všeč graja – lepše je, če nam drugi vselej govorijo, kako vedno prav in lepo delamo, četudi to ne drži. Toda, treba je biti po svetopisemsko preroški, kar pomeni, da svoje besede vselej oblikujemo glede naresnico, ne glede na posledice. Konec koncev nam prilika sama pravi, da nam bo za preganjanje nekoč Bog poplačal. Sv. Gregor Veliki prosi svoje verne takole: »Molite za nas, da bomo vredno vršili svojo službo, da ne bi zadrževali svojega jezika, ko je treba spodbujati, in nas ne bi pravični Sodnik obsojal zaradi molka, ko smo vendar prejeli dolžnost oznanjevanja.« So torej reči, ki jih je treba povedati.
Kakor pa pravi svojim veliki papež, pravim tudi sam zase: »Obtožujem se tudi sam, da se moji očitki
ne bi komu zdeli krivični.« Za kaj gre, če še malo nadaljujemo z njim? »Kdaj bomo sposobni poboljševati druge, ko zanemarjamo lastno poboljšanje? Prepuščamo se posvetnim skrbem in postajamo na znotraj toliko slabotnejši, kolikor se zdi da smo bolj zavzeti za zunanja opravila.« Kar drži, drži in je treba povedati, a pravi pridigar govori in pridiga tudi oz. predvsem samemu sebi. Takole bom rekel, da se sprašujem, kako bodo moje besede komu dale misliti, če ne dajo misliti najprej meni samemu?
Počasi prihajamo na tisto, o čemer želimo danes še posebej na podlagi evangelija spregovoriti. Govorili bomo o tem, kaj povabilo na svatbo in svatovsko oblačilo sporočajo nam danes. Najprej je tako treba nekaj malega razložiti. Ko so vabili na svatbo, so navadno poslali najprej prvo povabilo, zatem pa so služabniki šli še enkrat in povabili, spomnili torej na tisto prvo povabilo. Če je šlo za kraljevsko gostijo, so prinesli s seboj tudi primerno obleko povabljencem, da bi izgledalo tako, kot se za kralja spodobi. Sedaj pa skušajmo prenesti na današnje razmere.
Kaj je za nas prvo povabilo? Prvo povabilo je krščansko oznanilo odrešenja, ki je seveda namenjeno vsem ljudem, a se vsi na to povabilo ne odzovejo. To povabilo je v Svetem pismu in v nauku Cerkve. Mnogi slišijo to povabilo, pa se ne odločijo zanj, ker so druge, posvetne reči, pomembnejše od hoje za Kristusom, od krščanske poti posvečevanja. Mnogi mislijo, da bodo do odrešitve in sreče prišli brez Boga in brez Gospoda Jezusa Kristusa ter brez Cerkve, torej brez tistega, kar Kristus po Cerkvi ljudem nudi. Tisto, kar nudi, je »orodje«, ki ga potrebujemo za zveličanje. Poskusov, da bi zadeve rešili brez Boga, je bilo zlasti v zadnjih stotih letih kar nekaj. Končali so se klavrno, zlasti kar zadeva število človeških žrtev, pa ni nujno, da gre le za pobite ljudi, temveč o žrtvah govorimo v zelo širokem smislu. Brez Boga izgine iz našega obzorja tudi človeška oseba oz. vse druge človeške osebe, razen nas samih.
Drugo povabilo prihaja po Božjih služabnikih. V evangeliju so to apostoli, za nas pa njihovi nasledniki, torej škofje in duhovniki. Ti potem dajo tudi primerno obleko za večno gostijo. V našem primeru je tista obleka zlasti sveti krst in krstna milost, ki jo prejmemo, obenem s krstom pa še drugi zakramenti. Ljudje namreč zaradi svoje grešnosti krstno milost, obleko, pokvarimo oz. jo umažemo. Krstno milost je tako treba obnavljati. Kje jo obnavljamo? Za to imamo poseben zakrament, ki danes ni več aktualen, mnogi kristjani celo mislijo, da ga ne potrebujejo – govorimo o sveti pokori oz. sveti spovedi. Sami te krstne obleke očistiti ne moremo, potrebujemo »pomoč od zgoraj«, le-to pa dobimo pri sveti pokori. Vsakdo, ki pravi, da bo že "rešil sam s svojim bogom," se moti. To je izgovor, da sami izbiramo, kaj je dobro in kaj zlo - zase in za druge. A nadaljujmo.
Če gremo še malo natančneje, je predokus večne gostije, ko dobimo potrebne duhovne darove, sveta maša, zlasti se kot gostijo pojmuje sveto obhajilo.
Prvo povabilo v tem primeru spet najdemo v Svetem pismu in krščanskem nauku, ki pravi, kako je zlasti treba posvečevati nedelje, kjer ima osrednjo vlogo nedeljska sveta maša – vidimo, da imajo mnogi svoje povsem posvetne ali človeške razloge in izgovore, da se temu povabilu ne odzovejo.
Drugo povabilo pa predstavlja tista notranja priprava, ki jo za nedeljsko sveto mašo potrebujemo, zlasti za prejem obhajila. tu so velike težave, saj mnogo kristjanov prihaja nepripravljenih, brez prave obleke k svetemu obhajilu. Pavel pravi, da kdor tako uživa sv. obhajilo, uživa svojo obsodbo. Govora je zlasti o tisti obsodbi, ko zato ljudje ostanejo zvezani in ne morejo uživati v polnosti duhovnih darov, ki jih nudi sveto obhajilo, ker niso poskrbeli za plodna tla v svojem srcu. Če je v tistem koščku nekvašenega kruha res Gospod Jezus, potem je pod velikim vprašajem naša vera v resnično Gospodovo navzočnost. K obhajilu ne bi smeli iti, "ker gredo tudi vsi drugi", kakor tudi obhajilo ni "izgrajevanje skupnosti", pa še bi lahko naštevali. Sveta evharistija je tesno povezana s sveto pokoro, jo na neki način predpostavlja. Kaj pa je greh in kaj ne, nam pravita Sveto pismo in Učiteljstvo, sicer se bo vsak sam izmišljeval, kaj je kaj, a ne bo v skladu s tistim, čemur pravimo Božje razodetje. Treba je torej obnoviti krstno milost z zakramentov svete pokore, in sicer v skladu s krščanskim naukom.
Toliko ob tem odlomku, čeprav bi se dalo tu povedati še marsikaj, med drugim tudi o tem, kako se mi danes tudi kaj zunanje pripravimo, torej uredimo za Gospodov dan. Zagotovo bo še priložnost spregovoriti tudi o tem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar