Božični prazniki mnoge žal navdajajo tudi z malodušjem, pravzaprav se vse skupaj začne že z adventnim časom, ker mislijo, da je govora o nekih idealnih razmerah, idealnih družinah, v katerih se sami, jasno, ne prepoznajo. Težava je v tem, kar smo iz teh praznikov naredili, ker slišimo predvsem, kako je Božič praznik družine, kako je lepo, ko se družina dobi skupaj in podobne reči, vendar pa bi bilo žalostno, če bi zares bilo tako, če bi ostali samo pri tem. Vedno znova in znova je potrebno poudarjati, da seveda Božič, pred njim pa advent, ki je priprava, lahko postanejo tudi praznik družine, vendar le, če ne pozabimo, da gre zlasti za praznik odrešenja. Kot smo dejali na sam praznik, drži tisto dejstvo iz pesmi “O jaslice borne, lesene”, da se je na Božič “čisto do nas sklonilo dobrotno nebo”. Le stežka rečemo, da je po naših družinah prav vse v najlepšem redu, še najmanj, da je vse idealno, lahko pa rečemo, da lahko prav v vsako družino pride odrešenje, če se mu odpre, ker je vsak, še tako trdovratni član družine, Božji otrok, ki tega odrešenja potrebuje, pa če to želi priznati ali ne. Ponuja se podoba cestninarja Zaheja, ki je bil velik grešnik, pa se je bil sposoben odpreti prihajajočemu Odrešeniku. Slednji se je spreobrnjenja razveselil z znanimi besedami: “Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin” (Lk 19,9). Vesela novica odrešenja lahko tako pride do vsakega človeka, torej tudi do vsake družine, ki je seveda sestavljena iz ljudi.
V središču dogajanja je danes jeruzalemski tempelj, središče tedanjega judovskega življenja. Ko je tja prišla sveta družina, je bil poln ljudi, tako da razen dveh nihče niti opazil ni te družine, ki je tja prišla. Toda Bog gleda na stvari drugače, saj je tudi enkrat drugič opazil ubogo vdovo, ki je vrgla vse svoje premoženje v tempeljsko zakladnico. Prav zato, ker Bog vse vidi, pozna naše razmere in naše stiske, naše padce, pa tudi trenutke veselja, sreče in zadovoljstva. Ravno zato bi moralo biti tudi za nas pomembno središče našega življenja svetišče, ki je v našem primeru župnijska cerkev, zlasti takrat, ko se v njej odvija nedeljska sveta maša. Sveta družina je prinesla svoj dar v svetišče, mi pa se obotavljamo, da bi to storili. Prinesimo sebe in svoje najdražje kot dar. Prinesimo vse dobro in lepo preteklega tedna. Prinesimo vse tisto, kar ni bilo dobro, kar smo zamočili sami, pa tudi tisto, kar nas je prizadelo. Prinesimo tudi naše prošnje za teden, ki je pred nami, kakor prinesimo tudi svoj trdni sklep, kaj bomo naredili bolje, kje bomo bolj pozorni… Ni važno, če naše razmere niso idealne, ker Bog vstopa prav v te razmere, da prinese svoje nadnaravne darove, ki jih tako potrebujemo. Morda je težava v tem, ker bo, če bo sprejel Odrešenika, vsakdo moral pri sebi kaj spremeniti, na sebi nekaj narediti… Pripravljanje prostora za Boga nikdar ni bilo, ni in ne bo enostavno in neboleče delo.
Lepo nam to dokazuje prerokinja Ana, ki je le kratek čas uživala zakonsko življenje z možem, potem pa bila toliko časa vdova. To sicer lepo ponazarja celotno človeštvo, ki je le kratek čas uživalo rajsko srečo, potem pa toliko časa v trpljenju čakalo odrešenja, vendar pa se lahko v njej prepozna tudi vsak od nas. Res je, preroknija predstavlja vse matere, ki trpijo zaradi razmer, ki vladajo doma, pa vendar je treba gledati širše. Predstavlja lahko tudi vsakega izmed nas, ki je izgubil svojo kratko brezskrbnost in nedolžnost, sedaj pa živi prazno in obupno življenje. Vsakemu od nas ta žena pravi, da je treba v veri, upanju in ljubezni vztrajati na poti z Bogom, se ne oddaljiti od svetišča, torej od molitvenega in zakramentalnega življenja, ker Bog ve za naše stiske, posluša naše klice in tudi nanje enkrat odgovori. Mi smo navajeni na “tukaj in sedaj”, na “takoj”, a v življenju prave reči nikdar niso tako enostavne. Podobno je kot pri gradnji hiše, ki bi jo vsi radi imeli takoj in sedaj, da bi se vselili, kakor tudi zanjo ne bi radi kaj dosti potrošili – moči in denarja, a ne gre tako. Potrebnega je veliko truda, odrekanja, potrebnega je kar nekaj časa za to. Spomnim se, kako smo recimo mi potrebovali kar devet let, da smo lahko hišo toliko uredili, da smo se iz Nove Gorice preselili v Prvačino – dela, truda, odrekanja in vsega je pa tudi bilo veliko. Hoja za Gospodom nikdar ni enostavna, današnji praznik pa nam pravi, da se splača. Odločimo se torej tudi mi za to pot in na njej vztrajajmo. Tudi mi, po zgledu stare prerokinje, “ne zapuščajmo svetišča”.
Ni komentarjev:
Objavite komentar