2. postna nedelja je posvečena Gospodovemu spremenjenju na gori. Dogodku so bili priča le trije apostoli, in sicer Peter, Janez in Jakob. Šele šest dni je minilo od Petrove izpovedi vere, ti trije pa so vsi Gospodovi ljubljeni učenci, a vendar se tudi tokrat zgodi, da v ključnem trenutku spijo, vendar pa moramo vedeti, da se je, kot nam poroča evangelist Luka, spremenjenje zgodilo ponoči, zatorej ni nič čudnega, da so spali. Izročilo, da gre za goro Tabor, ki je 9 km jugovzhodno od Nazareta, izhaja od sv. Cirila Jeruzalemskega in sv. Hieronima. Spremenjenje je izraženo z izrazom »metamorfoza«, kar navadno prevajamo kot »preobrazba«, vendar nam evangelist hoče povedati, da je slednja bila vidna z očesom. Obraz se Jezusu sveti kot sonce, kar je, čeprav imamo mi občutek rumene barve, najbolj bela možna barva, medtem ko imamo v slovenščini skladno z izvirnikom, da so postala oblačila bela kakor luč.
To je torej bil trenutek, ko je Gospod deloma dopustil, da se je izkazala njegova blaženost, a le
deloma, saj je na ta način, kakor nam pravijo sveti očetje, želel tri ljubljene učence pripraviti, da bi bili sposobni prenašati vse tisto hudo, ki se bo zgodilo v Jeruzalemu. Mojzes in Elija sta najpomembnejši osebi Stare zaveze, eden predstavlja postavo, drugi pa preroke, z Jezusom pa sta se pogovarjala o njegovem odhodu s tega sveta prek trpljenja in smrti, ki se bosta izvršila v Jeruzalemu. Velja pa pri obeh starozaveznih likih še za dva, ki sta, prav tako kot Jezus sam, šla skozi štiridesetdnevni post, kar ju tudi postavlja za tovrstni zgled v postnem času. To kaže tudi nam, kako je treba sebe premagati, doseči oblast nad svojimi čuti in podobnim, da bi tudi nas lahko Gospod napolnil s svojo blaženo lučjo, pa bi se vsaj malo počutili tako, kot so se trije apostoli. Potrebno je torej tisto, kar se je včasih reklo mrtvičenje, potrebno je zadoščevanje za naše grehe, za zlo, ki smo ga storili, zlasti s svojimi slabimi besedami in dejanji, pa tudi za vse naše opustitve. To se doseže prek posta in molitve. Pravzaprav je tako, da v življenju pridemo do pomembnih reči samo prek odrekanj, žrtev in z določeno pomočjo, za katero je pa vselej treba prositi.
Post je podoba našega življenja, a tako kot se Jezusovo blaženo gledanje odseva, čeprav tu na omejeni način, na njegovo telo in ga poveliča, tako se tudi naše dobro duhovno življenje odseva na naše siceršnje življenje. Tako, da je res danes podvig takšen vzpon na goro, kar pomeni, da se odločimo za Božjo bližino, to pa potem tudi čim bolj skušamo uresničiti, vendar to ni nikdar zaman. Na gori je oblak, ki pomeni Božjo navzočnost, resnično Božjo navzočnost, zato še bolj kot neka splošna molitev, to spremenjenje na gori pomeni svete zakramente, kjer je Gospod resnično navzoč. Postni čas zato pomeni tudi izboljšanje našega zakramentalnega življenja, predvsem s pomočjo tistih dveh zakramentov, ki ju lahko pogosto prejemamo, to pa sta sveta pokora ali spoved in sveta evharistija, ko sveto Rešnje Telo prejmemo pri svetem obhajilu.
Če seveda sebe ne očistimo s pomočjo vseh orodij, ki jih imamo na voljo, potem v naša srca ne bo mogel prodreti noben žarek Božje milosti in torej blaženosti. Tako je, če se evharistijo pojmuje le kot neko pravico, kakor se pojmuje tudi sveto obhajilo, ni pa vse to velika Božja milost, za kar bi se veljalo ustrezno in temeljito pripraviti, s postom, molitvijo, a tudi dobro in temeljito sveto spovedjo. Današnjemu človeku pa se zdi, da se ni potrebno iz zemeljske sivine dvigovati k Bogu. A potem se naj nikar ne pritožuje nad sivino življenja. Potrudimo se, da bi Božja milost razsvetlila naše življenje z blaženimi žarki, da bi lahko premagovali vse ovire in z radostjo v srcu nosili vsak svoj križ.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar