O Veliki noči - v celoti Ko se bližajo velikonočni prazniki, ima človek večjo priložnost premišljevati o tem, kaj sploh praznujemo oz. še bolj o tem, kaj ljudje danes praznujejo ob teh praznikih. Seveda je porabniška komponenta praznovanja jasno navzoča, pa ne le pri nekaterih, pa bi jih zato morali gledati zviška – porabništvo je del nas vseh, je torej navzoče tudi pri še tako dobrih kristjanih, pri posvečenih in še kom. S to zadevo se da boriti, zato pa tudi imamo postni čas, kjer je ena od skušnjav, ki se ji moramo z Gospodom postaviti po robu prav ta. Druga zadeva je tista, ki tu bolj skrbi, to pa je to, da se je naše praznovanje Velike noči pravzaprav zreduciralo na le en vidik, na praznovanje vstajenja. Še to vstajenje pa ni Kristusovo, temveč le še Jezusovo vstajenje.
Celostna Velika noč
Velikonočna skrivnost je, kot nas lepo uči naša vera, trpljenje, smrt in vstajenje, ne moremo tu narediti kar neki »reductio ad unum«. Rečeno drugače, to pa je še kako navzoče v našem življenju, – ni prave ljubezni brez brez boja, ni pravega boja brez požrtvovalnosti oz. žrtve, čemur sledi tudi to, da mora nekdo umreti, da bi nekdo drug živel. To so pravzaprav že naravne reči našega življenja, slednjega pa pravzaprav ni, če ni tega, kar smo dejali. Najbrž smo se mnogi, če že ne vsi, srečali kot mladi s tistima značilnima vprašanjema, ki sta pa, žal, navadno ostali brez odgovora s strani tistega, ki ju je zastavil, namreč: »Kdo je Kristus zate, za tvoje življenje?« Spet je bilo navadno tako, da je namesto »Kristusa« tam raje bil »Jezus«, ampak vendarle. Zagotovo gre za dve ključni vprašanji, ki pa se ju velikokrat kar tako brezveze zastavlja, pač toliko, da se mlad človek morda nekoliko zgane, a danes tako ali tako ni več pomembno, da se išče tudi odgovore, ampak le, da se išče, da se sprašuje...
Pravi pogled na življenje
Četudi naš Gospod resnično ni imel snemalnika zvoka, pa sam vendarle še vedno, in sicer na podlagi Svetega pisma in izročila, verjamem, da neke reči vendarle je izrekel, med drugim tudi to, kdo in kaj on je. Pravi, da je »pot, resnica in življenje« oz. z eno besedo »življenje«. Če kdo išče smisel, potem je tudi to, ker je »Logos«, torej je tudi smisel oz. Smisel. Brez njega sploh nič ne bi bilo (»... in je po njem vse ustvarjeno«). Kristusove besede so »besede večnega življenja«, sploh tiste, ki se stalno ponavljajo in niso le na papirju, po katerih celo on sam deluje tudi danes, njegovo poživljajočo moč pa lahko izkusimo v krščanskem življenju. Ko govorimo o »življenju v milosti«, to pomeni, da vernik lahko stopi še na višjo raven življenja, ki ni navadno, ni zgolj obstoj in bivanje na tem svetu (biološko življenje), temveč je še več od tega, je življenje v polnosti, je celostno življenje. Kristus sam pravi, da nam samo biološko življenje pravzaprav nič ne koristi samo po sebi, saj smo tako z besedami psalmista le »podobni živalim, ki poginejo«. Potrebujemo moč, ki ni le človeška in zemeljska, ki ni le neka »energija«, kakršno mnogi iščejo, temveč je več od tega - to vse sicer predpostavlja, a tudi presega.
Resničnost ali le ideja?
Zato pa je tako težko misliti, ne le o Veliki noči, temveč tudi v življenju nasploh, na takšne reči, kakršne so: greh, bolečina, bolezen, žrtev, pa seveda smrt. Če je vse samo biološko, potem je res brez smisla, je brez začetka in brez konca, je brez izvora in brez cilja oz. smisla. Čemu bi se potemtakem žrtvovali še za koga drugega in ne delali le zase? Čemu bi prenašali bolezen, težave, stiske? Čemu bi se zavezovali, sploh za celo življenje? Čemu bi na svet rojevali otroke? Zakaj bi ne samo uživali, kolikor se le da, ker prej tako ali tako nič ni bilo, potem pa spet nič ni in ne bo? Prav zaradi tega bi tudi Veliko noč jemali le še kot eno od mitov o nekem Jezusu in jo kot takšno tudi praznovali. Skratka, šlo naj bi še za eno od številnih idej, ki pravzaprav nima neke večje vrednosti od drugih. Velikonočni bizantinski spev se glasi: : »Kristus je vstal od mrtvih, s smrtjo je uničil smrt in tistim, ki so v grobovih, spet podaril življenje.« Tiste zgornje stvari je torej najprej treba priznati, jih sprejeti, nato pa je treba vanje povabiti nekoga, ki to lahko osmisli in odreši. Brez zavrnitve, samote, trpljenja, greha in smrti, ni niti vstajenja, zato pa imamo tudi veliki četrtek, petek in soboto, če že govorimo o velikonočnem praznovanju in velikonočni skrivnosti. Brez slednje, seveda v celoti, ne moremo prav praznovati niti Božiča, kakor tudi ne ostalih krščanskih praznikov. Srbski patriarh Irenej je lani v velikonočnem voščilu dejal tudi: »Današnji svet je v veliki meri prevzel drugo filozofijo, filozofijo široke poti, ki vodi v propad. Krščanske vrednote skušajo zamenjati z navideznim humanizmom in lažno duhovnostjo Daljnega Vzhoda. Vse lažne religije in filozofije usužnjujejo smrti. Živimo v času, ko se skuša zlo razglasiti za dobro in dobro za zlo. Po besedah starca Pajzija z Atosa, greh razglašajo kot nekaj modernega in sprejemljivega. Namesto s poštenostjo in vrlinami, se mlade hrani z maliki in protijunaki, z neposlušnostjo do staršev in zavračanjem vsake avtoritete ... Naj vstali Gospod, premagalec smrti in darovatelj življenja, daruje vsako dobro svojemu ljudstvu...« Sprejeti je torej treba resničnost našega življenja, resničnost zla in smrti, da ne bi bil to le boj prave ideje proti zgrešeni ideji, temveč bi šlo res za Odrešenika kot osebo, ki je resnično nase prevzel vso našo revščino in propad, da bi to na križu premagal in obsijal z lučjo vstajenja, s svojo milostjo, ki je pravzaprav Božje, torej nadnaravno življenje. Človeška zgodovina ni prava brez greha, zla in smrti. Brez tega ni odrešenjske zgodovine. Tudi Velike noči tako ni brez trpljenja in smrti.
Objavljeno v velikonočni številki priloge "Bodi človek!" tednika Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar