Današnji človek živi v precejšnjem udobju, katerega krizno obdobje, ki smo ga nekako sedaj prebrodili, ni kaj preveč načelo. Ameriški eksorcist, Chad Ripperger pravi, ko govori o poženščenih moških, da je poženščen tisti moški, ki se namesto križa raje odloči za udobje. Naš Gospod nas v evangeliju ves čas opozarja, da ga nismo vredni, če se ne v polnosti, torej tudi s križem, odločimo zanj. Prav zato nam mora biti Kristus pomembnejši od vseh na tem svetu. Uporabljena je, če dobesedno pogledamo, besedna zveza »imeti rad« in ne »ljubiti« v odnosu do očeta in matere, kar je zelo zanimivo. S tem v povezavi bi predlagal branje dela C. S. Lewisa »Štiri ljubezni«, a vendarle lahko rečemo, če povežemo še z drugimi evangeljskimi izjavami, da je treba zelo paziti na to, kateri odnos postavljamo na prvo mesto.
Ne gre za to, da pa naši starši ne bi bili pomembni, ampak gre za to, da je treba gledati tudi na naše
medčloveške odnose skozi večnost. Tu pa velja dejstvo, da bomo na zemlji starše slej ko prej sicer izgubili, vendar pa ni nujno, da jih bomo za večno izgubili, pač odvisno od njihove in naše večne usode. Če pa v tem življenju izgubimo Kristusa, ga izgubimo za večno, s tem pa za večno izgubimo tudi vse naše medčloveške odnose. Tako, da se resnično postavlja vprašanje o tem, koga ali celo kaj imamo rajši. Ne smemo biti do sebe preveč prizanesljivi in moramo kar po pravici povedati, da imamo marsikoga rajši kot našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Pojdimo pa še naprej, ker drži tudi, da imamo pravzaprav marsikaj rajši kot marsikoga. Tu pa ne nastrada samo naš Gospod Jezus, ampak poleg njega še ljudje ob nas. Vrnili smo se k vprašanju udobja, ki je današnjemu človeku izrednega pomena, velikokrat bolj od časa in »energije«, ki bi ju sicer lahko vložil v Boga in bližnjega. Že tako nastopi tu vprašanje križa, torej vprašanja sprejemanja trpljenja v svojem življenju. Da bi slednje zaradi Kristusa radovoljno sprejel na svoje rame, je danes kaj malo verjetno. Sodobni človek bi tako sprejel le eno plat medalje življenja, torej uživanje, ne pa tudi druge, ki pa je trpljenje. Oba hodita z roko v roki in ni enega brez drugega. Tako sodobni človek pogosto ostane razočaran in celo obupan, kar pa je izredno nevarno. Trpljenje je namreč zlo in tega dejstva ni možno spremeniti. Prek Kristusa pa velja, da zlo nima zadnje besede in se lahko še tako veliko zlo spremeni v dobro za nas. A ne brez Kristusa. Brez njega ostanemo, ko se razblini milni mehurček užitka, sami.
Zato pa je potrebno nositi svoj križ za Kristusom – nihče ne more pred njim, ker je on prvenec tudi v tem, da bi bili obenem z njegovim trpljenjem in smrtjo bili deležni tudi tistega, kar pride za tem. Za tem pa prideta vstajenje in vnebohod, ki je krona vsega. Kakor je Kristus sedel na Očetovo desnico, tako lahko da tudi nam sesti na svojo desnico. Pod pogojem tega, da mu naklonimo prvo mesto, zatem pa damo prostor svojim bližnjim, seveda vselej začenši doma, ne pa v Afriki ali ne vem kje še. Svoje življenje v vseh vidikih moramo namreč izročiti Kristusu, ga položiti popolnoma na njegov oltar, ki je oltar križa. Iz njegovega prebodenega Srca so nam namreč privrele vse milosti. Od tam pridejo tudi vsi potrebni blagoslovi. Najprej za naše bližnje, a smo jih obenem z njimi deležni tudi sami. Gre za darovanje svoje volje, da bi se zgodila Božja volja. Pri tem se zgledujmo po naši nebeški Materi Mariji.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar