Ob Mojzesu in gobavcih smo zadnjič precej podrobno razčlenili molitev. Tokrat nam evangeljski odlomek ponuja še praktičen primer prave in neprave molitve, saj nam pove, kakšno držo je potrebno imeti pri molitvi, še zlasti seveda pri najvišji obliki molitve, kar je sveta maša in ostali zakramenti. Nič manj pa ni pomembna drža, ki jo imamo tudi priskupni in osebni molitvi. Rečeno je bilo, kako mora biti naša molitev pobožna, ponižna, zaupna, vdana v Božjo voljo in stanovitna. Zadnjič pa nismo imeli več priložnosti, saj je že tako bilo razmišljanje precej dolgo, da bi še povedali, katere vrste molitve poznamo, še zlasti glede na njihov namen. Farizej, ki pravzaprav pravilno začenja molitev, saj se najprej Bogu zahvaljuje, nam daje to priložnost, še eno priložnost pa dobimo tudi pri njem in cestninarju, iz sobesedila se namreč zdi, da sta oba molila bolj sama pri sebi, kot pa na glas, je pa res, da je farizeja izdajala njegova vzvišena drža.
Čeprav gre namreč pri molitvi za pobožni pogovor z Gospodom in njegovimi svetniki, pa tudi z
njegovimi angeli, če dodamo, pa ni nujno, da gre za t.i. »dialog«, ker to, če pogledamo izvirnik, pomeni pogovarjati se s pomočjo besed oz. preko besede. Če torej pogledamo na cestninarja, potem je jasno, da lahko molimo tudi samo v mislih, kar je NOTRANJA molitev, lahko pa zraven še z usti – USTNA molitev. Prava molitev mora seveda vselej biti tudi notranja, z mislimi oz. z vso svojo notranjostjo moramo biti pri stvari, saj resnično moli le tisti, ki misli, kaj izgovarja. Pri molitvi je treba biti z mislimi in srcem, sicer ne molimo. Jezus je zato Jude grajal: “To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene” (Mt 15,8). Zato so te besede namenjene tudi nam, če se ne dovolj potrudimo. Cestninar je v resnici, četudi ga prav verjetno nihče ni slišal, izlil svoje srce pred Bogom, kar je edino prav. Nekoč mi je prijatelj dejal, kako se mu velikokrat pri maši zgodi, da misli le na svoje življenjske težave in na svojo družino. Vprašal sem ga, kako se takrat po maši počuti, pa mi je dejal, da vselej začuti neke vrste olajšanje. Rekel sem, da dobi darove Svetega Duha, ker ima pravilno držo in gre zato lažje naprej v življenje. Četudi se namreč tega morda ne zaveda, pa tak človek dejansko stoji pod Kristusovim križem in Gospodu za njegovo darovano življenje vrača svoje življenje. Kar Gospodu pri sveti maši podarimo zemeljskega, to poveliča, če je dobro, oziroma njegova moč uniči tisto, kar je slabega, pa ni tako veliko, da bi morali povedati pri sveti spovedi.
Posebna vrsta molitve je PREMIŠLJEVALNA molitev ali PREMIŠLJEVANJE, ki mu rečemo s tujko meditacija. To seveda ni nobena vzhodna tehnika, temveč pomeni premišljevanje dogodka iz Jezusovega življenja, njegovega trpljenja, dogodek iz Svetega pisma, lahko pa tudi premišljujemo kak Jezusov ali cerkveni nauk oz. versko resnico. Zelo dobro si je pomagati s sveto podobo, posebej nam je včerajšnji svetnik Janez Pavel II. to priporočil za molitev rožnega venca. Posebno premišljevanje je ZRENJE ali kontemplacija, ko premišljevano zadevo gledamo oz. zremo. To je posebna milost, ki naqm je lahko le podarjena, ne moremo je sami doseči. Pomembno je, da ob premišljevanju zbujamo pobožne misli in dobre sklepe, za slednje pa se je potrebno potruditi, da se jih v življenju potrudimo uresničiti, saj je »Beseda meso postala«. Ne smemo torej ostati le pri mislih ali besedah, temveč se dobra molitev in prava duhovnost poznata v kristjanovih dejanjih. K ustni molitvi spadajo še svete pesmi. Sv. Avguštin pravi, da kdor dobro poje, dvakrat moli. Poudarek je na dobrem petju. Morata tako biti tako ustrezna glasba kot tudi vselej ustrezen trud pevca in pevcev.
Tako pridemo še do vrst molitve. Tu se lahko vprašamo, zakaj molimo. Molimo, da Boga častimo, se mu zahvaljujemo in da ga prosimo. Logično iz tega izhaja, da imamo hvalno molitev, ki ji pravimo ČEŠČENJE. Hvalna molitev ali češčenje ni enako slavilni molitvi, ki se jo je prevzelo iz protestantskega sveta in ji pravijo tam “worship”, a tu nimamo prostora in časa, da bi se ob tem podrobneje ustavili.V glavnem, Boga častimo zaradi njegovega neskončnega veličastva in slave, vsemogočnosti, moči in veličine. Za prejete milosti in dobrote, kakor tudi za njegovo dobroto in usmiljenje se Bogu zahvaljujemo, zato je to ZAHVALNA MOLITEV. To je počel farizej, čeprav njegova drža in namen nista bila prava. Njegova molitev namreč ni bila predvsem pobožna in ponižna, ni pa bila niti častilna. Pobožna ni bila, ker ni trudil misliti le na Boga, temveč je še bolj kot nase, zlasti mislil na druge in se z njimi primerjal. Če bi mislil na Boga in se primerjal z njim, bi se imel kaj malo pohvaliti, zato pa je pobožno in ponižno molil cestninar. Farizej seveda ni častil in poveličeval Boga, temveč sebe, je pa bila zato častilna molitev cestninarja. Prava zahvalna in prosilna molitev namreč ne more obstajati, če ni hkrati in najprej to češčenje. Seveda, še kaj je to PROSILNA molitev - če Boga prosimo za milosti, dobrote ali odpuščanje grehov.
Dobra molitev naj bi torej vključevala vse tri vidike. Navadimo se, da takšno molitev napravimo vsak večer, še posebej pa tudi kot pripravo na sveto mašo, saj je to tisti naš dar, ki ga položimo na oltar, nič pa ne bo narobe, kot smo prej dejali, če tako premišljujemo med samo sveto daritvijo, a moramo paziti, da vseeno to počnemo bolj v trenutkih, namenjenih temu, to so trenutki tišine in zbranosti. Najboljše češčenje, zahvale in prošnje opravlja Cerkev pri sveti maši, ki je poleg tega še spravna daritev.
Na koncu pa še to, da ne bi narobe razumeli tistega, da je šel cestninar »opravičen« iz svetišča, farizej pa ne. Ne gre za to, da bi eden bil pohvaljen kot priden ali označen kot »car« v nasprotju z drugim. Daleč od tega. Eden je šel domov v Božji navzočnosti, z Božjim blagoslovom in duhovnimi darovi, ki jih vsakdo potrebuje v življenju, farizej pa... pravzaprav, kot da ne bi molil! Kot bi Boga sploh ne priznaval. Vrnemo se k Jezusovemu vprašanju, ki je bilo zadnjič na koncu, če bo, ko bo prišel, Sin človekov našel vero na zemlji. Pri kom od obeh molilcev bi jo našel? Kaj pa velja za nas, zame in zate?
Čeprav gre namreč pri molitvi za pobožni pogovor z Gospodom in njegovimi svetniki, pa tudi z
Posebna vrsta molitve je PREMIŠLJEVALNA molitev ali PREMIŠLJEVANJE, ki mu rečemo s tujko meditacija. To seveda ni nobena vzhodna tehnika, temveč pomeni premišljevanje dogodka iz Jezusovega življenja, njegovega trpljenja, dogodek iz Svetega pisma, lahko pa tudi premišljujemo kak Jezusov ali cerkveni nauk oz. versko resnico. Zelo dobro si je pomagati s sveto podobo, posebej nam je včerajšnji svetnik Janez Pavel II. to priporočil za molitev rožnega venca. Posebno premišljevanje je ZRENJE ali kontemplacija, ko premišljevano zadevo gledamo oz. zremo. To je posebna milost, ki naqm je lahko le podarjena, ne moremo je sami doseči. Pomembno je, da ob premišljevanju zbujamo pobožne misli in dobre sklepe, za slednje pa se je potrebno potruditi, da se jih v življenju potrudimo uresničiti, saj je »Beseda meso postala«. Ne smemo torej ostati le pri mislih ali besedah, temveč se dobra molitev in prava duhovnost poznata v kristjanovih dejanjih. K ustni molitvi spadajo še svete pesmi. Sv. Avguštin pravi, da kdor dobro poje, dvakrat moli. Poudarek je na dobrem petju. Morata tako biti tako ustrezna glasba kot tudi vselej ustrezen trud pevca in pevcev.
Tako pridemo še do vrst molitve. Tu se lahko vprašamo, zakaj molimo. Molimo, da Boga častimo, se mu zahvaljujemo in da ga prosimo. Logično iz tega izhaja, da imamo hvalno molitev, ki ji pravimo ČEŠČENJE. Hvalna molitev ali češčenje ni enako slavilni molitvi, ki se jo je prevzelo iz protestantskega sveta in ji pravijo tam “worship”, a tu nimamo prostora in časa, da bi se ob tem podrobneje ustavili.V glavnem, Boga častimo zaradi njegovega neskončnega veličastva in slave, vsemogočnosti, moči in veličine. Za prejete milosti in dobrote, kakor tudi za njegovo dobroto in usmiljenje se Bogu zahvaljujemo, zato je to ZAHVALNA MOLITEV. To je počel farizej, čeprav njegova drža in namen nista bila prava. Njegova molitev namreč ni bila predvsem pobožna in ponižna, ni pa bila niti častilna. Pobožna ni bila, ker ni trudil misliti le na Boga, temveč je še bolj kot nase, zlasti mislil na druge in se z njimi primerjal. Če bi mislil na Boga in se primerjal z njim, bi se imel kaj malo pohvaliti, zato pa je pobožno in ponižno molil cestninar. Farizej seveda ni častil in poveličeval Boga, temveč sebe, je pa bila zato častilna molitev cestninarja. Prava zahvalna in prosilna molitev namreč ne more obstajati, če ni hkrati in najprej to češčenje. Seveda, še kaj je to PROSILNA molitev - če Boga prosimo za milosti, dobrote ali odpuščanje grehov.
Dobra molitev naj bi torej vključevala vse tri vidike. Navadimo se, da takšno molitev napravimo vsak večer, še posebej pa tudi kot pripravo na sveto mašo, saj je to tisti naš dar, ki ga položimo na oltar, nič pa ne bo narobe, kot smo prej dejali, če tako premišljujemo med samo sveto daritvijo, a moramo paziti, da vseeno to počnemo bolj v trenutkih, namenjenih temu, to so trenutki tišine in zbranosti. Najboljše češčenje, zahvale in prošnje opravlja Cerkev pri sveti maši, ki je poleg tega še spravna daritev.
Na koncu pa še to, da ne bi narobe razumeli tistega, da je šel cestninar »opravičen« iz svetišča, farizej pa ne. Ne gre za to, da bi eden bil pohvaljen kot priden ali označen kot »car« v nasprotju z drugim. Daleč od tega. Eden je šel domov v Božji navzočnosti, z Božjim blagoslovom in duhovnimi darovi, ki jih vsakdo potrebuje v življenju, farizej pa... pravzaprav, kot da ne bi molil! Kot bi Boga sploh ne priznaval. Vrnemo se k Jezusovemu vprašanju, ki je bilo zadnjič na koncu, če bo, ko bo prišel, Sin človekov našel vero na zemlji. Pri kom od obeh molilcev bi jo našel? Kaj pa velja za nas, zame in zate?
Ni komentarjev:
Objavite komentar