četrtek, 20. oktober 2016

Ž kot ŽUPNIJA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (25c)

S tem zapisom zaokrožamo naše razmišljanje o župniji, istočasno pa tudi sklepamo prvi krog rubrike po malo več kot enem letu. Nadaljujemo z Andreo Brugnolijem iz Verone, ki se po eni strani prav tako zgleduje pri dobrih praksah, tudi protestantskih skupnosti, skuša pa v praksi obdržati določeno kontinuiteto, spomin in istovetnost ter izročilo, vse značilno za katoliško Cerkev in župnijo kot njeno ozemeljsko osnovno enoto, ker je sicer njena osnovna enota, isto kot za družbo družina. 

Vsekakor je njegovo mnenje, s katerim se, poučeni iz prakse, močno strinjamo, da je treba ohraniti,
zlasti v bogoslužju, moč simbolne govorice. Vzhodni krščanski bratje nam upravičeno očitajo prevelik racionalizem, ki lahko nazadnje vodi v utilitarizem, zlasti na liturgičnem področju, a ne samo tam. Simbol namreč ne predstavlja le neko resničnost, ampak je njen nosilec, je sredstvo oz. pot do neke globlje resničnosti. Lahko imamo seveda samo in zgolj tisto, kar je neobhodno potrebno za veljavno obhajanje zakramentov, a s tem prej zgubljamo, kot pridobivamo. Čeprav se bo zdelo banalno, recimo, poudarjanje števila oltarnih sveč, da bi povedali, ali gre za obvezni god, praznik ali slovesen praznik (dve sveči, štiri sveče, šest sveč), pa je to za udeležence takojšnje vizualno sporočilo. Če se ne gremo pauperizma v liturgičnih oblačilih, ampak imamo lepa in dostojna ter kakovostna, kakor naj velja tudi za vse ostalo, kar zadeva bogoslužje, od svetega posodja naprej pa do zadnje reči, ki jo uporabljamo v cerkvi, se bo še kako poznalo na dolgi rok. 

Nihče ne pravi, da je treba biti čez mero razsipni, a niti skopi, ker gre vendarle za Božjo čast in skupno dobro župljanov. Lahko seveda imamo namesto dostojnih plaščev “šumeče trenirke” iz poliestra za nekaj evrov, lahko mašujemo s posodjem, ki že vsaj dve desetletji kliče po novi pozlati, pa je ne dočaka, lahko to in lahko ono, a kaj na ta način sporočamo? Kot vidim, si namreč vsi kupujemo vsakdanja oblačila iz umetnih mas, mar ne? Za Gospoda se velja potruditi v vseh ozirih, tudi v teh, ki se zdijo banalni. V isti smeri gre prikrajanje mašnih besedil in neuporaba določenih oblačil, obredov, simbolov, pripomočkov. Zakaj ne bi, recimo, uporabljali, kot pravi Brugnoli in tudi dela, veluma v liturgičnih barvah na kelihu, ki ga potem snamemo pri prinašanju darov? Saj to vendar pomeni, kako so Jezusa slekli, preden so ga pribili na križ. Še mnogo je podobnega, pa smo se vsega precej v naglici, ihti in še čem znebili, podrli, razrezali, skurili, pa v koncilskih odlokih ali kasnejših dokumentih ne piše, da je bilo treba tako storiti, marsikdo pa pridno nadaljuje v tej smeri, ki bi jo na neki način lahko celo označili kot ikonoklastično. Katoliška mentaliteta nikdar ni bila mentaliteta preloma. 

Podobno se je treba potruditi za župnijske prostore, in sicer tiste, v katerih se zadržujejo župljani, ne pa toliko za tiste, kjer bivamo duhovniki. Na prvem mestu cerkev, potem pa tudi ostali župnijski prostori. Minimalizem, pauperizem in podobno naj velja zlasti za duhovnikove bivalne prostore. Ti naj bodo vabljivi in gostoljubni, topli, obenem pa naj sporočajo tisto, kar želimo uresničiti in povedati, kar je naša vizija. Le-ta je tudi osrednjega pomena, kar pa že pomeni, da je veliko pomembneje delati z ljudmi kot pa z zidovi. Graditi je treba Gospodove učence pred stavbami. Pri uresničevanju si postavljajmo kratkoročne cilje in delajmo po etapah. Za eno leto si, recimo, izberimo samo nekaj stvari, ki pa naj bodo realne in uresničljive. Seveda naj se naši sodelavci, ki se jih trudimo pridobivati čim več, z vizijo in cilji strinjajo, obenem pa naj bodo pripravljeni v tej smeri delati, če ne si z njimi nimamo kaj pomagati. Tako velja delati v smeri oblikovanja ekipe in se truditi čim več delati skupaj, pa seveda subsidiarno - o tem zadnjem smo že tudi pisali. Pri aktivnostih se je treba vselej vprašati, kaj je potrebno za oblikovanje učencev in kaj ne. Tudi tu pa velja, da ne bomo vsega spremenili kar na lepem, zato ne smemo biti buldožerski. Brugnoli pravi tudi, da je treba napraviti naše versko poučevanje bolj katekizemsko, saj ljudje ne poznajo več vsebin vere. Metodologija cerkvenih očetov je še vedno nadvse primerna. Končujemo s tem, ker bomo o bogoslužju še gotovo imeli priložnost kaj reči.

objavljeno v tedniku Novi glas

Ni komentarjev: