Blaženi kardinal John Henry Newman, ki se je iz anglikanstva spreobrnil v katoliško vero, postal katoliški duhovnik in škof, nazadnje pa so mu podelili še kardinalsko čast, je dejal, kako je tisto zares veliko načelo katolištva učlovečenje. Učlovečenje pomeni, da je Bog Sin postal človek popolnoma in čisto v vsem, saj je bil ravno tako ranljiv kot mi, kot tudi umrljiv, kar nenazadnje tudi kaže to, da je upodobljen kot ubogo dete. Hkrati pa drži, da je še vedno ostal tudi Bog. Za razliko od vseh poganskih božanstev, ki so se, če beremo mite, vselej v človeške zadeve vmešavale le z nasiljem in zato, da bi vnašala razdor, pa je Božji Sin prišel na svet zato, da prinese edinost, resnico, dobroto in lepoto, kar so t. i. presežnosti, po katerih hrepeni vsak človek in vse človeštvo. Z eno besedo temu pravimo mir. Tako je molil francoski frančiškanski pater Esther Bouquerel na predvečer 1. svetovne vojne, da naj ga Gospod napravi za orodje svojega miru, pa čeprav to molitev mnogi pripisujejo sv. Frančišku.
Vsi bi si želeli biti orodje miru, vendar ta mir večinoma narobe razumemo, saj je naše pojmovanje vse preveč čustveno ali sentimentalno, vse preveč človeško. Človek današnjega časa je še vedno prepričan, da bo vse napravil sam, da bo vse rešil sam, da ne potrebuje nobene pomoči, še najmanj Božje. Zato misli, še bolje, domišlja si, da če bo vsem zaprl vrata, najprej pa Bogu in Cerkvi, da bo potem imel mir. Podobno otroku, ki se ujezi in se zapre v sobo, misleč, da bo tako imel mir pred vsemi. Tako, kot pa otrok ugotovi, da s tem ni rešil prav nič, da potrebuje druge, podobno lahko ugotovimo tudi mi, da smo se motili.
Božič, podobno kot mir, nima v svojem bistvu nobene povezave s sentimentalnostjo, tudi zato, ker tisti večer sveti družini ni bilo prav nič do sentimentalnosti, saj je bila zadeva karseda resna. Pa tudi teološko in duhovno gledano, nima Božič nič s tem, je pa v tesni povezavi z Veliko nočjo, še zlasti s trpljenjem in smrtjo, da bi po tem prišlo vstajenje. Ko se vstali Gospod prikaže svojim učencem, jim vselej najprej pokaže svoje rane, ki so trajni opomin naše grešnosti, ranljivosti, majhnosti, krhkosti, pa seveda umrljivosti. So tudi trajni opomin tega, da ne samo, da smo mi tisti, ki ga na Božič nismo sprejeli, temveč smo mi tisti, ki smo ga križali. To je morda pretežko, da bi razumeli, nekaj, kar pa zagotovo razumemo, je to, da človek sam po sebi ne more storiti nič, še najmanj pa si lahko odvzame svojo krhkost, bolečino, krivdo in umrljivost. Neke male stvari si seveda med seboj lahko odpustimo, a v bistvu je to to, že takoj, ko je nekaj večjega, odpovemo in gojimo zamere, razdore, prepire in še kar je takšnega. No, ta večni Bog je prišel takšen, da vstopi v vse naše rane in v našo umrljivost, če mu seveda dovolimo. Če pa mu dovolimo, potem pravi tudi nam: »Mir vam bodi!« To je tisti mir, ki si ga človek ne more zagotoviti in ga svet ne more dati. Tega miru se ne da kupiti, v nasprotju s tistim, kar nas prepričuje potrošniška družba, v kateri živimo. Ta mir, po hebrejsko »Shalom«, prihaja, da človeka sreča v njegovi nizkosti in majhnosti, da bi ga dvignil k Bogu. Ta mir prihaja iz samega Božjega Srca, ker noben pravi oče ne bi mogel pustiti v premaganosti svojega otroka več, kot je potrebno, da spozna, da ne more brez svojega očeta.
Če zato sprejmemo Kristusa, postanemo v duhovnem smislu nepremagljivi, kakor nam v Pismu Rimljanom lepo pove apostol Pavel: »Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, 39 ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rim 8,38-39). Nasprotno pa velja, da bomo le še bolj ranljivi in razdražljivi ter nemirni, če bomo vsako leto čakali božička in svoj mir iskali v lepih čustvih, umetnih lučkah, prazničnih dobrotah, nazadnje pa tudi v ljudeh. Zlo je duhovna zadeva, zato se je proti njemu treba boriti duhovno. Samo Bog je močnejši od zla, zato, če je Bog z nami, kdo je proti nam?
Naj bo zato ta Božič nov začetek, ko odpremo svoja srca Jezusu in Mariji, da ne bo obveljalo tudi za naša srca, da »zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7)! Blagoslovljen Božič!
Božič, podobno kot mir, nima v svojem bistvu nobene povezave s sentimentalnostjo, tudi zato, ker tisti večer sveti družini ni bilo prav nič do sentimentalnosti, saj je bila zadeva karseda resna. Pa tudi teološko in duhovno gledano, nima Božič nič s tem, je pa v tesni povezavi z Veliko nočjo, še zlasti s trpljenjem in smrtjo, da bi po tem prišlo vstajenje. Ko se vstali Gospod prikaže svojim učencem, jim vselej najprej pokaže svoje rane, ki so trajni opomin naše grešnosti, ranljivosti, majhnosti, krhkosti, pa seveda umrljivosti. So tudi trajni opomin tega, da ne samo, da smo mi tisti, ki ga na Božič nismo sprejeli, temveč smo mi tisti, ki smo ga križali. To je morda pretežko, da bi razumeli, nekaj, kar pa zagotovo razumemo, je to, da človek sam po sebi ne more storiti nič, še najmanj pa si lahko odvzame svojo krhkost, bolečino, krivdo in umrljivost. Neke male stvari si seveda med seboj lahko odpustimo, a v bistvu je to to, že takoj, ko je nekaj večjega, odpovemo in gojimo zamere, razdore, prepire in še kar je takšnega. No, ta večni Bog je prišel takšen, da vstopi v vse naše rane in v našo umrljivost, če mu seveda dovolimo. Če pa mu dovolimo, potem pravi tudi nam: »Mir vam bodi!« To je tisti mir, ki si ga človek ne more zagotoviti in ga svet ne more dati. Tega miru se ne da kupiti, v nasprotju s tistim, kar nas prepričuje potrošniška družba, v kateri živimo. Ta mir, po hebrejsko »Shalom«, prihaja, da človeka sreča v njegovi nizkosti in majhnosti, da bi ga dvignil k Bogu. Ta mir prihaja iz samega Božjega Srca, ker noben pravi oče ne bi mogel pustiti v premaganosti svojega otroka več, kot je potrebno, da spozna, da ne more brez svojega očeta.
Če zato sprejmemo Kristusa, postanemo v duhovnem smislu nepremagljivi, kakor nam v Pismu Rimljanom lepo pove apostol Pavel: »Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, 39 ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rim 8,38-39). Nasprotno pa velja, da bomo le še bolj ranljivi in razdražljivi ter nemirni, če bomo vsako leto čakali božička in svoj mir iskali v lepih čustvih, umetnih lučkah, prazničnih dobrotah, nazadnje pa tudi v ljudeh. Zlo je duhovna zadeva, zato se je proti njemu treba boriti duhovno. Samo Bog je močnejši od zla, zato, če je Bog z nami, kdo je proti nam?
Naj bo zato ta Božič nov začetek, ko odpremo svoja srca Jezusu in Mariji, da ne bo obveljalo tudi za naša srca, da »zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7)! Blagoslovljen Božič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar