Politična
korektnost in prihodnja negotovost
Čeprav naj
bi se nahajal kdove kje, je bil Muammar Gadafi prav v domači Sirti, kjer ga je
doletela tudi smrt. Zdi se, da ga nihče ni želel ujeti živega, temveč je bil le
'mrtev polkovnik dober polkovnik'. Glede na to, da naj bi bil zanj usoden strel
v glavo, so se s tem, da mora umreti, očitno strinjali tudi njegovi najtesnejši
sodelavci in celo člani njegove družine. Kako nekaj grotesknega (čeprav, če
mene vprašate, zabavnega) bi namreč bil javni proces, bodisi v Tripoliju ali
drugod, kjer bi stari diktator lahko prosto spregovoril o svojem 42 letnem
režimu. Zanimivo bi bilo slišati o tem, kako so bili mnogi voditelji libijskega
NTS (Nacionalnega tranzicijskega sveta) Gadafijevi ministri ali členi njegovega
vladnega aparata in so si torej tudi sami umazali roke pri obračunavanju z
disidenti, kakor tudi pri ostalih umazanih rečeh. Lahko bi spregovoril, kako
lepe odnose je imel s CIO in mnogimi evropskimi obveščevalnimi službami, s
katerimi se je neštetokrat srečal, da bi nekoliko zavrl islamski terorizem.
Morda pa bi spomnil, kako so mnogi državni voditelji poklekovali pred njim in
mu laskali, da bi prišli do nafte in orožja.
Res bi bilo
zanimivo slišati vse to, pa tudi videti, sploh zadrego na obrazih določenih
ljudi. Da pa do te rdečice ne bi prišlo in bi se lepo ohranilo in spoštovalo
splošno veljavno načelo 'politične korektnosti', kakor se danes pravi takšnim
in podobnim zadevam, je 'razviti' svet že zdavnaj polkovnika, morda pa tudi
njegova sinova (ki sta tudi umrla ob njem), obsodili na smrt, čeprav jih sploh
ne bi bilo težko ujeti po padcu Sirte in blokadi zadnje skupine ubežnikov.
Prav
zanimivo bo videti, če bo zdaj res boljše in če bo resnično prišlo do tako
opevane 'pomladi' v državi, ki naj bi nastopila sedaj, ko so odstranili
'vélikega hudobneža'. Videli bomo, če je
vojne res konec. Ima NTS res pravo moč in sposobnost, da bi zgradil novo
Libijo, o kateri se toliko govori, glede na to, da je že sam v sebi razklan med
različnimi tokovi (laicisti in islamisti), pa tudi med klani? Kaj, če se kak
klan ne bo pridružil novim gospodarjem, temveč se bo uprl? Kako bo z nomadskimi
in črnskimi ljudstvi na jugu države, potem ko so jih arabski vladarji toliko
časa preganjali na rasni osnovi? Naj ti ljudje sedaj verjamejo obljubam tistih,
ki so še ne tako dolgo nazaj bili 'polkovnikovi plačanci'?
Dejstvo je, da se za Libijo sedaj začenja novo,
'podiktatorsko' obdobje. Podobnemu scenariju smo bili pred leti priče v Iraku,
vendar pa je še prezgodaj za to, da bi vedeli, če bo to res za to
severnoafriško državo obdobje miru in stabilizacije.
Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar