Evangelist Matej, ki mu bomo v glavnem sledili v tem bogoslužnem letu, nas že uvaja v eno od glavnih njegovih trditev v evangeliju, ki je ta, da je Cerkev »novi Izrael«, stari Izrael, ki je iz krvi in mesa, pa nima več svojega mesta. Glavna stvar je torej le še v tem, ali se damo krstiti in sprejmemo Kristusa kot odrešenika, ali pa ne. Dejstvo je sicer pri tem dogodku samo nakazano, a besede Janeza Krstnika že kažejo, da je res tako, kakor trdimo – njegov krst je bil namreč le simbolne narave, Judje pa so še vedno ostali Judje, nekaj povsem drugega pa je Kristusov Krst, po katerem apostoli in njihovi nasledniki »naredimo vse narode za Kristusove učence« oz. dajemo krščenim to možnost, ko se včlenijo v njegovo Cerkev, novo Božje ljudstvo.
Matej sicer lepo nakazuje, kako se je Kristus do konca pustil temu, da je bil tudi meseno pogojen, zato pa se je svojemu sorodniku, ki ga je tudi napovedoval in ljudi na njegov prihod pripravljal, tudi dal krstiti, da bi namreč do konca izpolnil, kar je bilo potrebno za starozavezni del odrešenjske zgodovine. Zelo lep nauk za nas, ki se tako otepamo zgodovinskega spomina. Že res namreč, da gre pri odrešenjski za drugačne vrste zgodovino, a slednja poudarja, kako Bog deluje v naši, človeški, zgodovini. Krščanstvo je prineslo združitev Logosa in zgodovine, tako Judom kot Grkom je nekaj manjkalo, s Kristusom pa pride do združitve obojega. Grki so namreč, zlasti po Aristotlu, prišli do dejstva Božjega obstoja, a je pri tem ostajalo vprašanje, ali Bog tudi deluje v človeški zgodovini, do česar pa so prišli po drugi strani Judje. Kar je njim manjkalo, je še razumsko udejstvovanje. Zato nam potem apostol Pavel govori, da šele s Kristusom pride tudi »logično češčenje« Boga, ki odpravi krvave žrtve v njihovem čisto konkretnem, materialnem smislu, ki je tako lasten staremu judovskemu ljudstvu.
V Kristusu tako postanemo Božji otroci, sinovi in hčere, med seboj pa bratje in sestre, kri in meso nimata pri tem prav nič več. Kakor nam lepo pravi apostol Pavel, imajo razne narodnosti le svoj relativni pomen, prava in resnična vez je namreč tista v Kristusu. Tu je seveda potrebno paziti, ker Kristus ne pravi, da narodnosti in meja ni več, temveč pravi, da obstaja v njem še višja vez. Pomembna je vera v Kristusa, slednja je celo ključnega pomena, kar je konec koncev tudi poudaril sv. Frančišek sultanu, ko je bil pri njem na dvoru. Takrat se ni šel nekega pacifizma ali kar nekega splošnega pobratenja, temveč mu je dejal, da se kristjani povsem upravičeno borijo proti muslimanom, da pa bi jih ljubili bolj kot same sebe, če bi prevzeli vero v Kristusa.
Sveti krst je tako po eni strani prvi zakrament, ker predstavlja »vrata« k še ostalim zakramentom, ko z vidnimi znamenji kažemo na nevidno delovanje Božje milosti, torej Boga samega v življenju kristjana, a je še več kot to. Zgodi se tudi konkretna notranja sprememba, ki je sicer resnična, vendar je duhovne narave, zato pa je s človeškimi očmi ne vidimo. To Božje otroštvo se sicer konkretno zgodi, tako pa nekdo ni več navaden človek ali človeško bitje, temveč kristjan in nosi Kristusovo ime, čeprav na zunaj še vedno ostaja prav takšen kot pred krstom. Žal te duhovne zavesti danes primanjkuje, ne samo s strani vernikov, temveč tudi s strani duhovnikov. Tako se s tem ne samo pomembnim, temveč ključnim zakramentom, preveč odlaša. Vse drugo, človeško, fizično, materialno je pred duhovnim, duhovnost je le privesek ali »opcija«, kakršne dobimo tudi pri avtomobilu. Četudi je tako predpisano, da je treba otroka krstiti v prvem mesecu njegovega življenja, se s tem odlaša. To je zato, ker je materialno, fizično, čutno in čustveno resnično, vera je le za neko »dobro počutje«, naj pa ne bi bila resnična. To vse kaže, da za nas danes niti Božje delovanje v stvarstvu in našem življenju ni več resnično.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar