Kakor je lepo napisala moja sošolka s fakultete, Ana Jelovčan, smo bili sprva zaradi novega virusa mnogi precej zmedeni in smo prešli od tega, da se nam je zdelo vse precej smešno, pa smo kar malo zviška gledali na vse skupaj (kupovanje konzerv in podobno), kakor tudi, da je to itak na drugem koncu sveta, ali pa tudi, kar smo delali zlasti tu ob meji, da smo si dejali, da je ves dvignjeni prah tudi precej tipično italijanski, pa da pri nas ne bo niti približno takšnega scenarija. A je prišel. Medijska mašinerija je seveda dodala svoje, saj nas vseskozi obstreljuje z morjem takšnih in drugačnih informacij, tako da človek počasi postane že precej ravnodušen nanje, po drugi strani pa ponuja ogromno cenene zabave in užitka, tretja stvar, ki jo moramo ponovno omeniti, pa je strah. Ni pa dovolj vlivanja tolažbe, upanja, vere in ljubezni, ne tistega cenenega čustvovanja, da bi ljudem vsaj ublažila trpljenje, če že ne tudi ozdravila nekatere rane.
Oni dan sva s sobratom p. Bogdanom Knavsom pred vsakotedenskim (dvoranskim »peš«) hokejom
dejala, da upava, da se bomo ljudje vsaj malo spreobrnili in izboljšali ter morda pomislili na tisto, kar je v življenju resnično pomembno, podobno pa sva po hokeju dejala tudi s prijateljem in (vrhunskim) so-hokejistom Primožem, da bomo morda le videli, da ni temeljna stvar v življenju ekonomija, ki je seveda pomembna, a prava ekonomija vselej izhaja iz nekih drugih precej pomembnejših temeljev, ki so duhovni in moralni. Kar je opozoril tudi sobrat Bogdan Vidmar in lahko preberete, če še niste.
 |
| Maša na Poljskem v času koronavirusa - precej okrnjena udeležba, a vendarle udeležba, ki bi lahko bila tudi drugod |
Veliko smo pametovali, kaj in kako pravilno ukrepati na zakramentalnem področju, posebej glede obhajanja svetih maš z ljudstvom, kakor se tehnično reče, ker je občestvo pri sveti maši vselej, saj ne gre za sociološko, temveč duhovno resničnost – gre za občestvo svetih, ko je navzoča vsa Cerkev, na vseh treh ravneh, vojskujoča se na zemlji v svojih zemeljskih bojih, trpeča in očiščujoča se v vicah, in zmagoslavna v nebesih. In seveda ni vseeno, da nismo ali ne moremo biti navzoči pri sami daritvi svete maše, kakor nam je lepo dal razumeti v svoji zaskrbljenosti tudi sveti oče Frančišek, smo pa žal prišli še do tega, zdaj tudi v Sloveniji. Sklep škofov, ki je bil tokrat precej bolj jasen kot v preteklosti, moramo spoštovati, četudi ga morda v polnosti ne povsem odobravamo, pomisleke na tako drastične ukrepe pa je izrazil tudi, kakor smo dejali, sam sveti oče.
Tudi zato, ker so škofje v drugi deželi ravnali drugače. Če pustimo pragmatično Nemčijo, ki marsikaj, če že ne vse, presoja skozi številke, pa bomo videli, kako se bo izšlo, pa imamo tu poljske škofe, ki so ravnali v skladu sprvotnimi navodili naših škofov v Sloveniji, ki pa so žal vztrajali pri življenju le nekaj ur. V preteklosti so že imeli podobne položaje in so postavili oltarje tudi zunaj ter obhajali mašo, v skrajnem primeru bi lahko postavili oltarje na cerkvenem pragu in bi ljudje bili zunaj, pa četudi ne bi mogli iti k dejanskemu svetemu obhajilu. Dokler se je dalo, smo pri svetih mašah gostili tudi brate z druge strani meje, ali celo darovali sveto mašo posebej zanje, a seveda to ni mogoče.
Vidim veliko problematiko razumevanja zakramentov, še zlasti svete evharistije, kjer se pogosto prestopi na neko posvetno pojmovanje, da ne rečemo sociološko, v smislu nekega druženja, skupnosti, praznovanja itd. Ne gre za to, da teh vidikov sicer ne bi bilo, ampak za to, da gre za drugačne vrste združevanje, skupnost in podobno, in sicer nadnaravno, duhovno. Da je maša daritev in žrtev je pozabljeno, kakor tudi, da je središče življenja Cerkve evharistija, ne sveti krst, ki je v službi slednje. Predvsem je pomembno obhajati daritev, četudi se ljudje pri njej ne bi dejansko obhajali, izredno pomembno pa bi bilo biti zdaj še bolj na voljo za sveto spoved in še bolj obiskovati bolnike ter pomagati pomoči potrebnim. To se je vselej počelo. Poljski škofje so dejali takole: »Cerkev že dva tisoč let služi bolnim in pomoči potrebnim tudi v času epidemij, ne da bi opustila oznanjevanje evangelija in obhajanje svetih zakramentov. ... tako kot bolnišnice zdravijo telo, tako Cerkev služi med drugim zdravljenju bolezni duha. Zato je nepredstavljivo, da ne bi molili v naših cerkvah. ... V zvezi s tem spodbujamo vse verne, da bi poleg bogoslužja obiskovali cerkve z namenom goreče osebne molitve. Dušnim pastirjem naročamo: a. da cerkev ostane odprta cel dan; b. da bi duhovniki poskrbeli za dodatne ure spovedovanja in adoracije Najsvetejšega zakramenta; c. da bi – ob spoštovanju higienskih ukrepov – duhovniki in izredni delivci obiskovali bolne in starejše župljane z namenom podeljevanja svetega obhajila«. V Sloveniji je ta možnost bila, v Italiji se je zgodila uzurpacija oblasti na področju, na katerem ni kompetentna.
Katoličani izkoristimo ta čas kot čas milosti, da več molimo, zlasti rožni venec in posebne molitve (dobite jih tudi na strani naših župnij: podhru.blogspot.com), beremo in premišljumo predvsem bogoslužna berila (dobimo jih na hozana.si), premišljujemo Gospodovo trpljenje in molimo križev pot, beremo duhovno branje in življenjepise svetnikov, če se lahko, se duhovno obhajamo (tudi to je na navedeni župnijski spletni strani). Duhovniki zasebno darujemo sveto mašo, ki je zahvalna, prosilna, spravna in častilna daritev, verniki pa to naredite ob večerih, morda ob urah, ko bi sicer bila ali je sveta maša – spomnite se in izrazite svoje zahvale za ljudi in stvari, prosite za duhovne darove, obudite popolno kesanje ter prejmite duhovno obhajilo, z vsem tem pa dajemo hvalo in čast Bogu. To počnemo tudi z vrlim in krepostnim življenjem, kjer naj bo veliko časa namenjenega najdražjim, ne pozabimo pa niti na gibanje na prostem, seveda spoštujoč preventivne ukrepe. To naj ne bo čas uživaštva, vdajanja razuzdanostim in pregreham, temveč prav obratno. Na področju hrane in pijače imamo priložnost navajanja na bistveno in na zmernost ter treznost. Potrebujemo resnično spreobrnjenje srca!
Objavljeno v tedniku Novi glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar