Še v času, ko smo bili zaradi ukrepov bolj doma, sem bral odlični članek Marcella Venezianija z zgornjim naslovom. Če pa pustimo ob strani, da se je sedaj bolj spraševalo, ali se še, ali je nekdo »pozitiven« oz. »negativen«, pa se res pogosto zastavlja to vprašanje, ki ga Veneziani ima že za ritualno, ali smo optimisti ali pesimisti. Gre torej za neki večni antagonizem, v tem primeru za antagonizem počutja ali miselnosti, čeprav gre v današnjem svetu bolj za to, kar človek čuti, ne za to, kar razmišlja. Optimizem in pesimizem sta tako »mentalni stanji opazovalca«.
V delu 'Prima persona' je "Giuseppe Pontiggia razlikoval med usmerjenostjo počutja oziroma funkcionalno usmerjenostjo. Tako naj bi obstajali pesimisti zaradi značaja, slabe prebave, tragičnosti, kakor imamo po drugi strani optimiste po uradni dolžnosti, ali zaradi službenih zahtev, kot recimo oglaševalci, ki so primorani stalno dajati pozitivna sporočila. Politiki so pesimistični v opoziciji in optimisti na vladi. Stara Gramscijeva sinteza, pesimizem razuma in optimizem volje, pa v dobi bipolarnosti in psihično-počutnega menjavanja pove bore malo". Z našim avtorjem ugotavljamo, kako sta obe zadevi pravzaprav mladi. Pesimizem naj bi se rodil v Franciji po razočaranem razsvetljencu Mallet du Panu leta 1759. Naj bi se rodil, ker obstaja, po Venezianiju, »pesimizem tudi glede izvora izraza samega«, vsekakor pa pride uradno na Francosko Akademijo leta 1835, ko ga sprejmejo v akademsko terminologijo. Seveda je tu govora o izrazu in ne o vsebini izraza ali termina, ker so pesimisti seveda obstajali že prej, le da se ni uporabljal tovrstni izraz. Po stoletjih ali celo tisočletjih pa dobimo izraz pesimizem šele v »razsvetljenem« 18. stoletju. Optimizem se pojavi že kakih dvajset let prej, uporabijo pa ga jezuiti, ko v reviji 'Memoires de Trevoux' optimizem pripisujejo Lebnizu in njegovi teoriji o svetu, ki naj bi bil najboljši možen.
Vidimo torej, da se optimizem prvič uporablja zato, da bi se ga kritiziralo, vsekakor pa oba izraza zrasteta v gnezdu racionalizma. Prvi konflikt med obema najdemo pri Voltairovemu 'Kandidu', kjer je optimizem celo v naslovu – 'Candide ou l'optimisme'. Voltaire se posmehuje rožnatemu pogledu na svet, saj se mu po lizbonskem potresu zdi, da je Božja previdnost svet pustila na cedilu. So pa obstajali tudi takšni, eden od njih je bil Manzoni, ki so menili, da obstaja tudi zlo, iz katerega pride dobro. Konec koncev se tudi prva slovenska povest imenuje 'Sreča v nesreči' (Janez Cigler), če dodamo še slovensko različico.
Par danes ni ravno »in«, ker med izrazoma ni enakosti. »Pripisuje se določeni filozofski status optimizmu, pobožno pa se klanja literarnemu in filozofskemu pesimizmu, vse od romantike naprej«. Za primer lahko vzamemo npr. diptih Leopardi-Schopenhauer, vendar pa, kot so številni opozorili, najbolj pa De Sanctis in Gentile, Leopardi sicer res preklinja življenje, vendar zbuja globoko hrepenenje po njem. Veneziani nam pove, da je »velika razlika med tragičnim oziroma pesimizmom eksistence in pesimizmom, ki je zgolj ideološko-moralistično, počutno in ponavljajoče se smetenje«. Omenja Nietzscheja, ki je bil sicer tragičen, a po drugi strani vesel mislec. Čeprav je bil obupan, ne moremo reči, da bi bil pesimist. Vsaj tako Veneziani. V 20-ih letih 20. stoletja se je predvsem v srednji Evropi pojavil »Kulturpessimismus«. Spengler je napisal kratek esej, 'Pessimismus?', a je slednji bolj izhajal iz karakterja kot iz filozofije in pogleda na civilizacijo, kakor kažejo njegovi melanholični in pesimistični dnevniški zapiski.
Eno je torej melanholičnost, ki je pogosto spremljala velike umetnike, drugo pa pesimizem in optimizem, ki bolj spadata, kakor pravi naš avtor, »v umetno ustvarjeno kraljestvo lažne vesti«. Pravi namreč, da v absolutnem smislu nimamo nekega pesimizma ali optimizma, »ampak sta pesimizem in optimizem bolj odvisna od opazovalca, kot pa od resničnosti, gre za subjektivne občutke, ne pa za objektivna opažanja«. Gre namreč za to, da primerjam svoje življenje z življenjem nekoga drugega, potem pa sem eno ali drugo – optimist ali pesimist. »Čeprav nimata osnove, pa so še kako konkretni njuni učinki, od borze do življenja, od politike, pa do zasebnega življenja, pesimizem in optimizem stvari preustvarjata, proizvajata realne učinke«. Skratka, vidimo, da zadevi nista realni, vendar pa resnično učinkujeta, pa ne le na posameznike, temveč na družbo. Ko torej Venezianija vprašajo, če je optimist ali pesimist, odgovarja, da je zelo odvisno od mnogih dejavnikov: »ob kateri uri, na katerem kraju, v kakšni starosti, v odnosu do česa, v družbi koga, potem ko je videl ali jedel kaj…«. Optimizem in pesimizem sta po njegovem dva tira, ki pa oba peljeta proti istemu cilju – k norosti. Resničnost pa je onkraj optimizma in pesimizma.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar