Politična korektnost ni pravi odgovor

Komentar po napadih v Nici

Ob napadih v Nici, čeprav je bilo potem še nekaj teh napadov, nihče ni povabil k podobnemu dejanju, h kakršnemu so vehementno vabili ob nemirih v ZDA, da bi namreč kdo upognil koleno, seveda levo in ne desno, v spomin na katero od treh žrtev napada. Katoliški sociolog in pisec Giuliano Guzzo je zato svoj zapis naslovil prav: 'Na kolena za Simone Barreto Silva', eno od žrtev iz katedrale. Če pogledamo njeno sliko, potem vidimo, da je bila naša umorjena sestra po veri temnopolta, a je imela zraven še marsikaj, zaradi česar se koleno vseh, ki smo okuženi z »naprednimi« zahodnimi strupi ne bi kar tako uklonilo. Bila je mati treh otrok, katerim je namenila tudi svoje zadnje besede pred smrtjo, imela je pa tudi vero, zaradi katere se je vsako jutro podala k sveti maši v stolnico v Nici, preden je šla v službo. Redkost v umirajoči Evropi, na katero je, nas spominja Guzzo, »opozoril njen največji duhovni virolog, Joseph Ratzinger«, ki se počasi poslavlja od nas, zato nas je njegov tajnik prosil, naj ga spremljamo v molitvi. 

Naš sociolog pravi, da si ta žena, namreč Simone, ne zasluži raznih besed pomilovanja, temveč si

zasluži besede občudovanja, ki pa jih zaradi tega, kar je bila, ne bodobila, vsaj v širšem evropskem in svetovnem kontekstu ne. Zaslužila si je, poleg nekih krokodiljih solza, le nož atentatorja, ki še enkrat več dokazuje, kako zmotno in pogubno je politično korektno gledanje na muslimansko verstvo, ki so ga že cerkveni očetje in učitelji označili za najbolj pokvarjeno krivoverstvo. Gre namreč resnično v osnovi za krščansko krivoverstvo, kjer ni več prave podobe Boga, ker je izmaličena. Prav zato je Marcello Veneziani opozoril, da v teh primerih tisti, ki ubija v imenu Boga – tu križarske vojne, o katerih se navadno ve samo izkrivljeno verzijo iz šol in medijev, nimajo prav nič! – pravzaprav ubije Boga. 

Naj navedem lep odstavek iz njegovega odličnega zapisa, ki se zgraža nad umorom na svetem kraju, kjer ljudje niso molili in častili »svojega boga«, kakor žal vse prepogosto slišimo iz modernih, tudi posvečenih, ust, ampak Boga: »Ljudje, ki ste jih zaklali v katedrali v Nici niso žalili vašega Boga in vašo vero, niso se posmehovali ne vašemu Bogu ne kateremu drugemu. Bili so tam, da bi molili Boga, ki so ga spoznali v svojem življenju, vse od prvega otroštva, Boga, ki so ga vselej molili, kakor so jih naučili njihovi očetje in matere, njihova vera in njihovi duhovniki; Boga izročila, v katerem so se rodili in živeli. Prav kakor vi«. Vidimo torej, kako se nimamo kaj slepiti, kakor je lepo opozoril duhovnik Ariel S. Levi Di Gualdo, ki ga lahko kdaj vidimo tudi pri novinarju Paolu Del Debbiu v studiu, da bi bil Bog muslimanov »Bog miru in ljubezni«. Ponovno, ne govorimo, da bi šlo za drugega Boga, ker je Bog eden, gre za strašansko popačenje podobe Boga, ki je oče in ljubezen, vendar pa k njemu ne pridemo drugače kakor po Sinu – še eno dejstvo, ki se ga v modernem poučevanju katoliške vere želi kar malo potihniti, če se mu že ne želi odpovedati. 

Zato zelo lepo pravi Veneziani: »Za verne velja, da nas je Bog ustvaril, da smo vsi Božji otroci, zato pa nihče ne more odločati o življenju ali smrti drugega, noben smrtnik ne more nadomestiti Božje volje ali zahtevati, da bi namesto njega, v njegovem imenu odločal o življenju ali smrti drugih. Ni Boga, ki bi bil rezerviran za nekatere, partizanski Bog; ni en naš Bog, ki bi bil boljši od njihovega – Bog je od vseh ali od nikogar«. In seveda od vedno drži, da smo, glede na stvarjenje, med seboj bratsko povezani in imamo istega Očeta, ki je tudi gospodar življenja. Tu se seveda ne bomo ukvarjali z bolj natančno opredelitvijo bratske povezanosti, a moramo poudariti, kako je slednja v polnosti šele po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, vidimo pa, kam pripelje, če se Kristusa zavrača, pa niso muslimani ne prvi ne zadnji, ki to počno, žal pa tistega, ki je Logos, zavrača prav tista celina, ki ga je nekoč v celoti sprejela za svojega, vse to pa se potem odraža na vsem svetu, ki je s Staro celino povezan. 

Sodobni človek Zahoda in sveta, ki je s tem sodobnim Zahodom kakorkoli povezan se zato odpoveduje svoji (zdravi) pameti, ker se odpoveduje najprej logosu z malo začetnico, v končni meri pa Logosu z veliko začetnico. V tej zaslepljenosti še vedno sledi jeziku politične korektnosti, ki bi mu lahko dodali še religiozno korektnost, vendar pa lahko rečemo, da je slednja žal le podzvrst prve. Če se bomo v tej miselnosti tako še naprej udinjali nareku tistih, ki vlečejo niti, zavrgli pa svojo istovetnost in svoje izročilo, potem se nam ne piše nič dobrega. Potrebujemo torej prava zdravila, kakršno je zdrava pamet, ki predstavlja logos z malo začetnico, in potrebujemo Kristusa, Logos z veliko začetnico, ki je postal meso, Bog z nami. Vsa druga psevdo-zdravila, kot je recimo politično korektno izražanje, ki ločuje med grdimi islamo-fašisti in drugimi, imajo samo placebo efekt za propagandiste kulture smrti, kakor jo je označil sv. Janez Pavel II.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Onkraj optimizma in pesmizma

Skozi drugačno prizmo (28)

Še v času, ko smo bili zaradi ukrepov bolj doma, sem bral odlični članek Marcella Venezianija z zgornjim naslovom. Če pa pustimo ob strani, da se je sedaj bolj spraševalo, ali se še, ali je nekdo »pozitiven« oz. »negativen«, pa se res pogosto zastavlja to vprašanje, ki ga Veneziani ima že za ritualno, ali smo optimisti ali pesimisti. Gre torej za neki večni antagonizem, v tem primeru za antagonizem počutja ali miselnosti, čeprav gre v današnjem svetu bolj za to, kar človek čuti, ne za to, kar razmišlja. Optimizem in pesimizem sta tako »mentalni stanji opazovalca«. 

V delu 'Prima persona' je "Giuseppe Pontiggia razlikoval med usmerjenostjo počutja oziroma funkcionalno usmerjenostjo. Tako naj bi obstajali pesimisti zaradi značaja, slabe prebave, tragičnosti, kakor imamo po drugi strani optimiste po uradni dolžnosti, ali zaradi službenih zahtev, kot recimo oglaševalci, ki so primorani stalno dajati pozitivna sporočila. Politiki so pesimistični v opoziciji in optimisti na vladi. Stara Gramscijeva sinteza, pesimizem razuma in optimizem volje, pa v dobi bipolarnosti in psihično-počutnega menjavanja pove bore malo". Z našim avtorjem ugotavljamo, kako sta obe zadevi pravzaprav mladi. Pesimizem naj bi se rodil v Franciji po razočaranem razsvetljencu Mallet du Panu leta 1759. Naj bi se rodil, ker obstaja, po Venezianiju, »pesimizem tudi glede izvora izraza samega«, vsekakor pa pride uradno na Francosko Akademijo leta 1835, ko ga sprejmejo v akademsko terminologijo. Seveda je tu govora o izrazu in ne o vsebini izraza ali termina, ker so pesimisti seveda obstajali že prej, le da se ni uporabljal tovrstni izraz. Po stoletjih ali celo tisočletjih pa dobimo izraz pesimizem šele v »razsvetljenem« 18. stoletju. Optimizem se pojavi že kakih dvajset let prej, uporabijo pa ga jezuiti, ko v reviji 'Memoires de Trevoux' optimizem pripisujejo Lebnizu in njegovi teoriji o svetu, ki naj bi bil najboljši možen. 

Vidimo torej, da se optimizem prvič uporablja zato, da bi se ga kritiziralo, vsekakor pa oba izraza zrasteta v gnezdu racionalizma. Prvi konflikt med obema najdemo pri Voltairovemu 'Kandidu', kjer je optimizem celo v naslovu – 'Candide ou l'optimisme'. Voltaire se posmehuje rožnatemu pogledu na svet, saj se mu po lizbonskem potresu zdi, da je Božja previdnost svet pustila na cedilu. So pa obstajali tudi takšni, eden od njih je bil Manzoni, ki so menili, da obstaja tudi zlo, iz katerega pride dobro. Konec koncev se tudi prva slovenska povest imenuje 'Sreča v nesreči' (Janez Cigler), če dodamo še slovensko različico. 

Par danes ni ravno »in«, ker med izrazoma ni enakosti. »Pripisuje se določeni filozofski status optimizmu, pobožno pa se klanja literarnemu in filozofskemu pesimizmu, vse od romantike naprej«. Za primer lahko vzamemo npr. diptih Leopardi-Schopenhauer, vendar pa, kot so številni opozorili, najbolj pa De Sanctis in Gentile, Leopardi sicer res preklinja življenje, vendar zbuja globoko hrepenenje po njem. Veneziani nam pove, da je »velika razlika med tragičnim oziroma pesimizmom eksistence in pesimizmom, ki je zgolj ideološko-moralistično, počutno in ponavljajoče se smetenje«. Omenja Nietzscheja, ki je bil sicer tragičen, a po drugi strani vesel mislec. Čeprav je bil obupan, ne moremo reči, da bi bil pesimist. Vsaj tako Veneziani. V 20-ih letih 20. stoletja se je predvsem v srednji Evropi pojavil »Kulturpessimismus«. Spengler je napisal kratek esej, 'Pessimismus?', a je slednji bolj izhajal iz karakterja kot iz filozofije in pogleda na civilizacijo, kakor kažejo njegovi melanholični in pesimistični dnevniški zapiski. 

Eno je torej melanholičnost, ki je pogosto spremljala velike umetnike, drugo pa pesimizem in optimizem, ki bolj spadata, kakor pravi naš avtor, »v umetno ustvarjeno kraljestvo lažne vesti«. Pravi namreč, da v absolutnem smislu nimamo nekega pesimizma ali optimizma, »ampak sta pesimizem in optimizem bolj odvisna od opazovalca, kot pa od resničnosti, gre za subjektivne občutke, ne pa za objektivna opažanja«. Gre namreč za to, da primerjam svoje življenje z življenjem nekoga drugega, potem pa sem eno ali drugo – optimist ali pesimist. »Čeprav nimata osnove, pa so še kako konkretni njuni učinki, od borze do življenja, od politike, pa do zasebnega življenja, pesimizem in optimizem stvari preustvarjata, proizvajata realne učinke«. Skratka, vidimo, da zadevi nista realni, vendar pa resnično učinkujeta, pa ne le na posameznike, temveč na družbo. Ko torej Venezianija vprašajo, če je optimist ali pesimist, odgovarja, da je zelo odvisno od mnogih dejavnikov: »ob kateri uri, na katerem kraju, v kakšni starosti, v odnosu do česa, v družbi koga, potem ko je videl ali jedel kaj…«. Optimizem in pesimizem sta po njegovem dva tira, ki pa oba peljeta proti istemu cilju – k norosti. Resničnost pa je onkraj optimizma in pesimizma.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Je današnja družba povsem tekoča?

Skozi drugačno prizmo (14)

Zanimivo je bilo prebirati članek Marcella Venezianija glede tekoče družbe, ki je po Zygmuntu Baumanu postala praktično že neke vrste »dogma«. Vprašanje je namreč, če nismo te označbe v našem času že presegli, pa bi zato morda kazalo podati ugovore tej utekočinjenosti naše družbe, ki jih naš novinar strne v tri. 

Prvi je kemijske narave, kjer imamo najprej trdno, nato tekoče stanje, nazadnje pa še plinsko stanje.

Morda je torej napočil čas, da naznanimo, kako je tekoče stanje že preseženo v korist plinskega, ki se bolj sklada »s prevlado etra in neotipljivimi elektromagnetnimi valovi«. Zanimiva se mi zdi zlasti prva primera, saj je dandanes resnično marsikaj izredno hlapljivo, prav kakor kak eter, in sicer v časovno zelo kratkem intervalu, pa nima nekega pravega obstanka. Po drugi strani pa ta dandanašnja prevlada samih čustev tudi ustreza »neotipljivim« elektromagnetnim valovom, ko ni nič zares oprijemljivega in konkretnega. 

Drugi ugovor, ki ga podaja Veneziani, je ta, da »utekočinjenost ne sovpada s popolno pozabo in zanikanjem vsakršne oblike, saj obstaja, kakor nam razlaga molekularna biologija, tudi vodni spomin, ki vzdržuje sled snovi, s katerimi je prišla v stik«. Nato uporabi nekaj mitoloških podob: »Imamo Leto (Lethe), vodo pozabe, vendar imamo tudi vodo spomina, reko, ki so ji v antiki rekli Evnoja in ki teče blizu Lete«. Potem nadaljuje, da imamo kot nekakšno butanje valov, ki ponazarja določeno vračanje ali povratke, poleg tega pa imamo še nekaj, kar navadno označujemo kot negativno, ki se utekočinjenosti upira: »To je npr. plastika v naših morjih, ki ni niti biološko razgradljiva niti se ne more stopiti v vodah«. Ta drugi ugovor je biološko-ekološki in mitološki, pa vidimo, kako »verska resnica« tekočinskosti ne drži povsem. 

Imamo pa še tretje vrste ugovor, ki bi ga lahko označili kar kot naravni, ki nam pravi, da četudi so naši odnosi plavajoči, tekoči in plinski, še vedno ostaja tudi nekaj trdnega, kar je pa vse tisto od nekdaj veljavno, kar pa smo dandanes nekako na novo odkrili, prav kakor kako poplavljeno območje, ki je ponovno pokukalo na dan izpod voda. »Onkraj narave pa obstaja neka moč, neki veter, ki veje in ki so ga v antiki imenovali duh, obstaja duša, ki je življenjski dih. Mi pa smo narejeni iz vode, mesa, kosti, pa iz razuma, duha in spomina. Precej našega izgine, precej našega se spremeni, nekaj našega obstane. Izpod Baumanovih voda vzniknejo Heideggrova tla. Končno pa tudi tekoča družba potrebuje posode za skladiščenje, ki bi preprečile razlivanje in razsipanje le-te. Bolj ko je neka družba ali neko življenje tekoče, bolj potrebuje posode ali kanale, torej čut omejenosti«. 

Skratka, da je naša družba tekoča, velja, a le do določene meje, v določeni meri, ne velja absolutno in povsem. Vedno ostaja še nekaj trdnega, veljavnega, neko seme, neko upanje, da bo nekoč spet kaj vzcvetelo in obrodilo sad.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Zanimiva stoletnica

Skozi drugačno prizmo (7)

23. marca smo obhajali, kakor je marsikdo opozoril, stoletnico fašizma. Ta dan so bili namreč na trgu San Sepolcro v Milanu ustanovljeni »Fasci di Combattimento«, le teden kasneje smo zadevo dobili tudi v Trstu. Marcello Veneziani lepo pravi, da je imel fašizem starše, brez katerih bi ga ne bilo, to pa sta bila socializem in vojna oz. »interventizem« - volja po bojevanju, skratka. Seveda bi se številni prvega starša, ki je socializem, prav radi znebili, da ne bi bilo prevelike podobnosti z našimi komunizmi, ki so jim raje nadeli socialistično oznako, a ni enega brez drugega, kakor tudi v Nemčiji ne moremo govoriti le o nacizmu, temveč vselej o nacionalsocializmu. Da je bil Mussolini najprej prepričan socialist, je znano. 

Fašizem je torej sin in pastorek socializma, je dediščina, kakor tudi reakcija nanj. Zanimivo pa je, da je očitno eden večen, medtem ko bi nas radi prepričali, da za drugega to ne velja. Vendar pa, če je večen fašizem, je večen tudi socializem, drugače ne more ali ne bi moglo biti. V resnici, zgodovinsko gledano, nimamo več ne enega ne drugega, saj te stvari vselej imajo neko zoro, neki višek in neki zaton, ostanejo pa dediščina, sledi in spomin, to pa. Fašizem in komunizem, ali, če hočete, socializem, se lahko od časa do časa spet pojavita, a nista večna, bolj je »večna« neka druga zadeva, to pa je revolucija, ki se nadaljuje, a dobi v posameznem obdobju drugo preobleko. Če je torej včeraj ali, še raje, predvčerajšnjim imela slednja rdečo zastavo, je potem izobesila mavrično in še kako drugo. Če želimo določene pojave razumeti, jih je treba najprej zgodovinsko umestiti oz. s tujko »historizirati«. Tako lahko razumemo smisel, doseg in posledice. Pri tem je treba paziti, da ne bi katerega od teh pojavov absolutizirali, kakor se rado počne, ker potem vse prej našteto ni mogoče. 

Če za katerega od teh naštetih »-izmov« rečemo, da je »absolutno zlo«, potem zgrešimo marsikaj. Sploh pa je to zgrešeno v marsikaterem smislu, seveda tudi krščanskem, saj absolutno zlo ne obstaja, medtem ko je absolutno dobro počelo in smoter vsega, saj je to sam Bog. Danes tako imamo »fašiste brez fašizma«, kakor pravi dobro Fusaro, kar pa bi lahko uporabili še za druga gibanja. Imamo seveda tudi danes neka prepričanja, podobna preteklim, a v osnovi je vedno to, da zadeve slonijo na nekem mišljenju, na neki filozofiji ali nekih filozofijah, potem pa se izrabljajo določene zgodovinske označbe, parole in še kaj. Tako danes tisti, ki še vedno slonijo na temeljih revolucije iz Šestdesetih, označujejo tiste, ki se z njimi danes ne strinjajo, kar s fašisti. Skratka, precej stvari je prav anahronističnih, zato pa smešnih, tudi te v povezavi s fašizmom, seveda, po drugi strani pa imamo to, kar je večno, a današnje takšne in drugačne protestnike, hujskače, kričače, mazače in še koga bolj malo, če sploh kaj, zanimajo.  

Objavljeno v tedniku Novi glas