Že prejšnjo nedeljo smo ugotavljali, kako si je treba privzeti drugačno mišljenje, ki nam pri naša drugačno gledanje. Gre za odpoved človeški oz. zgolj človeški logiki, da bi čim bolj gledali z Božjo logiko. Kakor so lepo učili srednjeveški cerkveni učitelji, sloneč na nauku cerkvenih očetov pred njimi, Bog svojo milost nasloni na človeško naravo, slednje pa ne izniči ali uniči, temveč jo izpopolni, jo dvigne na višjo raven. Padla človeška narava sama po sebi ne more kaj prida dobro delovati, kakor nam pove apostol Pavel v pismu Galačanom (Gal 5,16-21). Pravi, da mi sicer želimo delati stvari tako, kakor Bog hoče, torej po Božjem Duhu, vendar pa meso, torej naša padla narava, temu nasprotuje.
Kakor nas lepo uči katoliški nauk, že na splošni človeški ravni karkoli dobrega mislimo, želimo,
govorimo in delamo le zato, ker nam to omogoča tista splošna Božja milost, ki se ji zaradi tega reče dejanska ali pomagajoča. Tako je učil tudi sv. Tomaž Akvinski, dejansko pa do tega lahko pride vsak človek. To je tudi tista milost, ki človeka more pripeljati do spreobrnjenja, da bi živel po posvečujoči milosti v naročju svete matere Cerkve, tako da se hrani z zakramenti in molitvijo.
Govorimo torej o življenju po naravnem zakonu oz. temu, kar dr. E. Michael Jones imenuje »nižji logos«. Gre za zakone, ki jih je Bog postavil v naravo samo, a seveda ta raven sama po sebi še ni dovolj za celostni razvoj in življenje človeka, je le osnova. To smo videli zadnjič glede odpuščanja in povračila za slaba dejanja, a tudi tokrat ni kaj dosti drugače. Priliko o delavcih v vinogradu, ki prihaja ravno o pravem času, ima samo apostol in evangelist Matej, da bi še dodatno razložil zadnji stavek iz prejšnjega poglavja: »Mnogi prvi pa bodo zadnji in mnogi zadnji prvi.« (Mt 19,30).
Spet torej spopad dveh logik, ki se med seboj, kakor nas v omenjenem poglavju pisma Galačanom opozarja sv. Pavel, tolčeta med seboj. Sveti Krizostom nam lepo pravi, da gre za to, da bi morali delavci biti predvsem osredotočeni na svojo nalogo, šele nazadnje na svojo hrano, za katero tudi dobijo svoje plačilo, a v priliki sami vidimo, kako se že med delom ukvarjajo predvsem s plačilom oz. s tem, kakšno bo. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, ali tudi ti, ki so cel dan v vinogradu, pravzaprav resnično delajo, ali so torej res pri stvari? Bog vidi v človeška srca, zato se nazadnje izkaže, da so pravzaprav vsi delali približno enako časa oz. so zadnji delavci najbrž morali narediti še več, saj so se, kakor nas opozarja omenjeni cerkveni oče, sramovali časa, ki so ga preživeli brez pravega dela, ko so vstopali v hišo po plačilo. Zato pa nas sprašuje takole: »Kako se ne bi ti sramoval vstopiti v cerkev in stati pred Božjim obličjem, ko pa nisi naredil nič dobrega v Božjih očeh?«
Ljudje zapravimo ogromno časa ali ga porabimo v napačni smeri prav zato, ker ne živimo v zavesti te Božje navzočnosti in Božje sodbe, pri kateri so tudi Marija, angeli in svetniki. Z njimi bi se morali primerjati, kako kaj živimo. Vendar mi o tej stvarnosti in resničnosti ne razmišljamo kaj preveč, ne takrat, ko gre v vsakdanjem življenju za duhovno stvarnost, ne takrat, ko gre pri svetem bogoslužju za resnično navzočnost. Kakor torej v življenju potrošimo in zapravimo ogromno časa in moči po nepotrebnem, tako potem velja tudi v cerkvi, če sploh tja gremo… Če hočemo tako priti do bolj Božjega pogleda in logike, bo treba pošteno garati, da stvari v potrebnem redu in režimu v svojem dnevu in tednu postavimo na svoje pravo mesto. Kot rečeno pred nekaj tedni, se duša najde samo, če se izgubi v Kristusu in njegovi podobi, ki je naš bližnji, v tem zaporedju, če pa se najde drugod, se izgubi. A dokler živimo, nam sporoča evangelij, se da še poskrbeti, da se ne bi večno izgubila in torej pogubila.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar